Danis Tanović: Na Hollywood gledam kot na igračko #intervju

Trendi Prihaja prva HBO-jeva serija z območja nekdanje Jugoslavije

Čeprav zase pravi, da mu slava ne pomeni veliko, je Danis Tanović ena najbolj znanih osebnosti iz držav, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Z oskarjem, ki ga je prejel za svoj celovečerni igrani prvenec Nikogaršnja zemlja (Ničija zemlja, 2001), se je v Zenici rojeni Sarajevčan zapisal v zgodovino. Vojna drama, v kateri je igral Branko Đurić – Đuro, je prejela več kot štirideset mednarodnih nagrad in mu odprla vrata za prihodnje projekte.

Tokrat se nam Tanović predstavlja s svojim petim igranim celovečercem – pretresljivo dokumentarno dramo Epizoda v življenju zbiralca železa (Epizoda u životu berača željeza), v kateri je romska družina odigrala epizodo iz lastnega življenja. Za zgodbo Nazifa Mujića in njegove žene Senade, ki ji zaradi neurejenega zdravstvenega zavarovanja v bolnišnici niso želeli pomagati in jo kljub smrtni nevarnosti poslali domov, je Tanović izvedel iz lokalnih časopisov.

Koprodukcija, pri kateri je sodelovala tudi Slovenija, je režiserjev najodmevnejši film po Nikogaršnji zemlji. Film, ki si ga lahko ogledate v Kinodvoru, je na Berlinalu prejel veliko nagrado žirije, naturščik Nazif pa je domov odnesel srebrnega medveda za najboljšega igralca. Ker je Tanović Epizodo v življenju zbiralca železa posnel v devetih dneh, brez scenarija in za samo 30 tisoč evrov, je uspeh filma še toliko večji.

Z režiserjem smo se pogovarjali o njegovem aktualnem projektu, slavi, trenutnih razmerah v njegovi domovini in o tem, kako gleda na prihodnost, nekaj besed pa je spregovoril tudi o svojem prihajajočem filmu, ki ga snema v Bollywoodu.

Foto: Ana Kovač

Za zgodbo o Nazifu in Senadi ste izvedeli iz časopisov. Zakaj ste se odločili, da o njej posnamete film?

Na to vprašanje je izjemno težko odgovoriti, tako kot je težko razložiti, zakaj nekoga ljubiš. S prijatelji vsako jutro pijemo kavo, se pogovarjamo in prebiramo časopise. V časopisih je vsak dan sto zgodb in jaz sem se "zapel" v to. Senadova zgodba me je pritegnila in odločil sem se, da obiščem tega človeka.

Kako ste ju prepričali, da sta privolila v snemanje?

Veš kako: I made them an offer they couldn't refuse (v prevodu: moje ponudbe nista mogla zavrniti). Vzrokov, ki so vplivali na to, je veliko. Med nami se je takoj vzpostavila neka prijetna energija, pri njima sem zaznal željo, da izpovesta svojo osebno zgodbo, na njuno odločitev pa je vplivala tudi finančna kompenzacija. Ne govorimo o velikem znesku, toda zanju je bilo to veliko denarja – več kot Nazif zasluži v celotnem letu.

Ko ste prejeli srebrnega medveda, ste dejali, da upate, da se bo Nazifovo življenje zaradi filma spremenilo na bolje. Se je to res zgodilo?

Nazifu so najprej ponudili eno delo, ki ga je zavrnil, zatem še drugo, ki ga je sprejel, vendar si je nato poškodoval hrbet. Trenutno živi v Nemčiji, kjer je zaprosil za azil. Vprašanje, ali mu ga bodo odobrili.

Življenje se mu je nedvomno spremenilo, spremenilo se je njegovo dojemanje življenja in samega sebe. Nazif je doživel in spoznal stvari, za katere prej sploh ni vedel, da obstajajo. Verjetno mu ni lahko. Na Berlinalu se je vozil v mercedesu in imel varnostnika, nato pa se je vrnil domov in znova živel svoje staro življenje. To verjetno ni preprosto, še vedno pa mislim, da se mu godi bolje zdaj, ko je film posnel, kot pa bi se mu, če ga ne bi. Sicer pa bi na to vprašanje najbolje odgovoril Nazif.

Kaj pravite na to, da sta Nazif in Senada svojega sina poimenovala po vas?

Kaj naj rečem? Laskalo mi je.

Foto: Ana Kovač

Film ste posneli v devetih snemalnih dneh in za 30 tisoč evrov. Kakšna je razlika med snemanjem visokoproračunskih in nizkoproračunskih filmov? Kateri način dela vam je ljubši?

Oboje ima svoje prednosti in slabosti. Snemanje visokoproračunskega filma ti omogoča več udobja, po drugi strani pa je lahko denar tudi breme. Kadar posnameš film za deset milijonov evrov, vsi od tebe pričakujejo, da boš denar vrnil. Film postane izdelek, ki ga moraš prodati. Kadar snemaš nizkoproračunske filme, se s tem ne obremenjuješ. Delaš tako, kakor misliš, da je pravilno.

Ste pričakovali, da bo film tako uspešen?

Zdaj, po vseh uspehih, ki jih je film dosegel, je lahko biti pameten. Takrat sem imel občutek, da je to pač nekaj, kar moram narediti. Mislil sem, da se bo film predvajal na televiziji v Bosni in Hercegovini, niti slučajno pa nisem pričakoval, da ga bodo prikazovali v kinematografih po vsem svetu, od Brazilije do Japonske.

Kako je film sprejelo občinstvo v Bosni in Hercegovini?

O Bosni in Hercegovini mi je nenavadno govoriti. Tam na žalost nimamo neke kritične intelektualne mase, ki bi razpravljala o stvareh. Karkoli se zgodi, se pač zgodi. V časih Želimirja Žilnika, Dušana Makavejeva in Saše Petrovića je bilo drugače. Obstajal je nek skupen trg, odzivi so prihajali iz Zagreba, Beograda, Ljubljane, Skopja. Vse skupaj je imelo več smisla.

Države, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije, so postale male vasi. Mislim, da je bila Ljubljana pomembnejši igralec v Jugoslaviji, kot je danes. Slovenija je, tako kot Bosna, majhna država, poznajo jo samo sosedje. Nepomembna za vse, ki so od nje oddaljeni več kot 400 kilometrov.

Bi sami sebe označili za jugonostalgika?

Vedno! Smešno se mi zdi, da Sloveniji Jugoslavija ni ustrezala, medtem ko ji Evropa ustreza. Naša povezanost je bila veliko naravnejša kot pa ta, ki sestavlja Evropo.

Nekje sem prebral čudovito misel, ki pravi, da so Jugoslavijo zgradili najboljši ljudje, uničili pa so jo najslabši. Podobno je z Evropo, tudi njo gradijo najboljši in uničujejo najslabši ljudje. Če ni mogla obstajati Jugoslavija, ne vem, kako lahko obstaja Evropa. Upam, da je ne bo doletela enaka usoda.

Foto: Ana Kovač

Nazif v filmu izjavi, da mu je bilo med vojno bolje kot pa zdaj, v času miru. Kaj pravite na to?

Ta miselnost, da je bilo ljudem bolje med vojno ... Med vojno je bilo življenje predvsem bolj preprosto. Živel si od humanitarne pomoči in tvoj edini cilj je bil, da preživiš do naslednjega dne. S tega vidika lahko razumem, da mu je bilo lažje. Drugače pa mislim, da je govoriti o tem, da je bilo bolje med vojno, popolna neumnost. Vojna je najslabša možnost.

Kako gledate na prihodnost? Ste pesimist ali optimist?

Verjetno se spomniš prizora z začetka Nikogaršnje zemlje, ko pesimist reče, da ne more biti slabše, na kar mu optimist odvrne, da je vedno lahko slabše. Tako da sem optimist.

Prihodnost bo takšna, kakršno si bomo naredili. Če smo dovolj pametni, bo dobra, če nismo, bo slaba.

Letošnji protesti v BiH vendarle vlivajo nekaj upanja ...

Z ene strani sem seveda vesel, da ljudje protestirajo. Želel bi si, da bi se to zgodilo že pred petnajstimi leti. Bojim pa se, da se bo veliko te energije izgubilo v neskončnih pogovorih. Vprašanje je tudi, ali se razmere, zaradi katerih so ljudje protestirali, sploh lahko spremenijo. Delavci sarajevskega avtobusnega prevoznika Gras so šli na ulice, ker jim niso izplačali plač. Toda podjetje je pridelalo 150 milijonov in gre lahko samo v stečaj, tako da ne vem, zakaj sploh protestirajo. Položaj je malo absurden.

Ne glede na to, kakšne so razmere v Bosni, imamo tam še vedno demokracijo, ki na vsaki dve leti omogoča spremembo oblasti. Upor je dobrodošel, toda čez pol leta so volitve in videli bomo, ali je bosanska družba resnično pripravljena na spremembe. Na žalost mislim, da temu ni tako in da bomo v prihodnosti gledali iste obraze in spremljali podobne zgodbe. Nekega dne bo nekdo vendarle moral sprejeti odgovornost in sprejeti ukrepe, ki bodo težki, a nujni.

Pohvalite se lahko z oskarjem, zlatim globusom, srebrnim levom in številnimi drugimi prestižnimi filmskimi nagradami. Koliko vam te pomenijo?

Vedno je lepo dobiti nagrado. Kdor pravi drugače, laže. Ne poznam režiserja, ki ne želi, da bi bili njegovi filmi nagrajeni in prikazani na velikih festivalih. Nagrade so neke vrste priznanje na področju umetnosti. Ne mislim pa, da so te najpomembnejša stvar na svetu. Pomembneje mi je, da posnamem dober film.

Foto: Ana Kovač

Vam je oskar spremenil življenje?

Seveda, oskar spremeni vse. Pred Nikogaršnjo zemljo sem bil režiser dokumentarnih filmov. Nihče me ni poznal, čeprav sem že prej dobival pomembne nagrade s področja dokumentarnega filma. Z oskarjem pride tudi slava, na katero pa ne dam veliko. Več mi pomeni, da ljudje poznajo moje filme kot pa mene. Moj obraz je pri tem povsem nepomemben.

V zadnjih trinajstih letih ste posneli pet igranih celovečercev, trenutno snemate šestega …

Vidiš, meni se zdi to malo.

Če se zazrete v preteklost, bi v svoji karieri karkoli spremenili?

Svojega življenja ne doživljam kot kariero. Največ mi pomenijo moja družina, žena, otroci, starši, prijatelji, krog ljudi, ki so mi blizu. Kariera nikoli ni bila na prvem mestu. Sam nase sploh ne gledam kot na nekoga, ki ima kariero. Snemam filme, ko imam razlog, da jih snemam.

Vsak ima v življenju stvari, ki jih obžaluje in ki bi jih spremenil. Vseeno bi rekel, da sem zadovoljen s svojim življenjem. Želel bi si posneti več filmov. Na nekaterih sem začel delati, a se na koncu ni izšlo.

Bi nadaljevali kariero v Hollywoodu? Je snemanje velike ameriške produkcije vaš cilj?

Če bi bil to moj cilj, bi pred 15 leti ostal v Hollywoodu. Na Hollywood gledam kot na nekakšno igračko, kot na zabavo. To ne pomeni, da tam ne bi posnel filma, težko pa bi rekel, da je to moj cilj. Evo, zdaj sem bil v Bollywoodu.

Na to se navezuje moje zadnje vprašanje. Na Berlinalu ste dejali, da upate, da se boste naslednjič tja vrnili s kakšno bolj veselo temo. Vem, da o prihajajočih projektih ne govorite radi, a vendar – je tema vašega bollywoodskega filma White Lies bolj vesela?

Na žalost ni, res pa je, da z njim ne bom šel na Berlinale. Najprej ga moram dokončati. Trenutno čakam na to, da mi odobrijo indijski vizum. Pričakujem, da ga bom dokončal v maju.