Dan D: Zdaj nas spoštujejo tudi mame

Novomeška zasedba Dan D na turneji Tiho glasbo postreže s steklenicami, žlicami, kuhalnicami, odpirači, ribežnom ... Kreativni duh zapusti ustaljeno stekleničko, stare in nove skladbe si nadenejo minimalno, a nadvse poslušljivo preobleko. Za njimi je 17 izredno uspešnih koncertov, piko na edinstvenemu glasbenemu izrazu bodo postavili konec tedna na dveh razprodanih koncertih v Kinu Šiška. Pred zadnjim dejanjem turneje smo pokramljali s karizmatičnim frontmanom Tomislavom Jovanovičem - Tokcem ter vizionarskim basistom Nikolo Sekulovićem.

Jesensko turnejo Tiho končujete v pomladnem času, v Kinu Šiška se boste še zadnjič izkrcali na edinstven glasbeni način. Koliko vam laska podatek, da sta koncerta razprodana? Nikola: Od prvotne ideje nas spremlja nezaupanje širšega kroga ljudi iz glasbenega posla. Tudi sami smo še vedno negotovi, v Kinu Šiška se bomo znova spopadli z nekaj neznanimi stvarmi. Eno od vodil pri tem projektu je bilo: "Presenetimo se z nepreizkušenimi stvarmi." Dejstvo, da je bil prvi koncert razprodan, je bilo presenečenje za nas in druge skeptike, tega, da bo razprodan tudi drugi koncert, pa si ni znal predstavljati nihče.

Učimo se vse življenje, dragocene izkušnje pripomorejo k osebnosti rasti posameznika in skupine. Kakšna šola je bila za vas pretekla turneja? Tokac: Kondicijski trening. Glede na to, da smo se turneje lotili z malce drugačnimi inštrumenti, je bilo tudi malce drugače stopiti na oder, saj nismo vedeli, kakšen bo odziv publike. Kljub temu da smo nekje globoko v sebi čutili, da smo ubrali pravo pot, preveval nas je prvinski občutek, da zadeva "štima", smo pripovedovali povsem novo zgodbo, popolnoma drugačno od vsega, kar smo počeli do zdaj. Nikakor nismo vedeli, kaj pričakovati. Po prvem koncertu v Mariboru se je izkazalo, da je v žaklju nekaj več, zrasla je želja, da zadevo dostavimo širšemu krogu ljudi, sestavili smo turnejo 17 koncertov. Z malo napora in z veliko dobre volje in želje smo zmagali, vsakič je bilo polno, razprodano. Za nas je bilo zabavno, zgodila se je osebnostna rast, zadovoljni pa so bili tudi ljudje, ki so nas poslušali.

Nikola: Vse skupaj smo zastavili malce terapevtsko, v skupinskem delu smo odkrili, zakaj smo kot posamezniki drugačni, projekt nas je znova povezal. Veliko raje se družimo, igramo več časa, projektu namenjamo več zbranosti, časa in denarja. S svojim načinom smo odkrili, da se moramo malce razgaliti, varovalke je treba odviti in rezultat so edinstveni trenutki. Seveda odkrivamo tudi stvari o sebi, ki niso prijetne, vendar pa imamo precej bolj jasno sliko o tem, kdo smo v tem trenutku.

Kuhinjski pripomočki so vam odprli novo sfero ustvarjalnosti, skuhali ste slastno in lahko prebavljivo glasbeno pojedino. Vas predstavnice nežnejšega spola v preteklosti niso spustile za štedilnik? Tokac: Zdaj so nas začele spoštovati tudi mame. Pri nas doma sva oba glavna kuharja, kar pomeni, da smo vadili že prej, pred turnejo.

V kreativnem procesu ste najbrž ugotovili, kateri pripomoček je prvi po svoji vsestranski uporabnosti ... Tokac: Največ pozornosti prevzame bobnarski sektor, ribežen je postal pravi hit na vseh koncertih.

Na čigavem zelniku je sicer zrasel recept glasbene preobleke? Nikola: Trudili smo se leto in pol, nato pa so se četrtega avgusta, po ogromnih količinah popitega alkohola, rodile zanimive ideje. Uresničili smo jih že dan zatem.

Tokac: Šlo je za svojevrsten preizkus in izziv nas kot glasbenikov. Če si vsaj malce umetnika, bi moral zvok izvabiti iz vsake stvari. Krepko smo presegli sami sebe.

Ste glasbeni izraz spremenili tudi zaradi dejstva, da je slovenski glasbeni želodec majhen, prepogosti koncertni odmerki pa lahko povzročijo nezaželene stranske učinke? Tokac: Z zadnjo turnejo smo predstavili povsem novo, drugačno stvar. Gre za pravilno delovanje benda. Tako delajo zunaj, pri nas pa se zadeva postreže v obliki nekega vikend paketa.

Nikola: Prenasičenost publike je popolnoma normalen pojav, na sceni namreč ni veliko novega. Klasična past slovenskega glasbenika je, da se zelo lagodno počuti takrat, ko mu gre dobro, v nedogled ponavlja eno in isto zgodbo. Paradoksalno pri tem je, da se veliko glasbenikov dolgočasi, ukrenejo pa nič. Zakaj? Ker jim gre dobro. Mi smo se za preobrat odločili zato, ker nam gre dobro. Takrat si bend lahko privošči stvari, ki niso potrebne. Omenjeni projekt je bil na začetku zaznamovan za samomorilskega, sami pa smo si mislili: "Če lahko zakoplješ globlje, zakaj bi se zadovoljil s površino." Prav zato se bomo udeležili tudi sobotnega protesta.

Pravite, da je rezultat turneje drugačna predstavitev glasbenega kataloga, predvsem gre za podajanje čustev. Kakšni so bili učinki na publiko? Tokac: Gre za podajanje čustev in zgodbe. Obdelali smo stare pesmi, veliko pa je tudi novih, ki smo jih v t. i. akustično različico preoblekli povsem suvereno. Nekatere pesmi so dobile večji pripovedovalni element, obenem pa so znotraj teh pripovedi tudi močna čustva. Vso turnejo je zaobjemalo zelo intimno ozračje.

Nikola: Trenutek kolektivnega se na koncertih kaže v neznačilnih trenutkih, ne tistih najbolj glasnih, ampak pri komadih, ki so najtišji in najpočasnejši.

V ustvarjalnem zanosu so se rodile nove skladbe. Gre za povsem nov material ali nekakšen konglomerat preteklih idej? Tokac: Akustiko smo začeli pri meni na podstrešju, bil je nevtralen trenutek, ni bilo deljenja med komadi, delali nismo nikakršne razlike. Stare in nove komade dojemam kot nove, saj podajajo drugačno, bolj odkrito zgodbo.

Izvirne predelave repertoarja skupine Dan D so si zaslužile tudi edinstveno embalažo; izdali ste rustikalno obliko novega avdiozapisa na kasetnem nosilcu, ki je vložen v embalažo brezovega polena ... Nikola: Sodobna industrija temelji na nekaterih postulatih; množičnost, distribucija, reprodukcija. Glasbo je treba zapakirati na čim bolj uporaben in številčen način, kar je precej banalno. Glede na to, da smo v projekt vložili ogromno napora, smo si želeli, da tudi ljudje v poslušanje vložijo nekaj truda. Magnetni trak v obliki kasete zahteva že dolgo pozabljen ritual, poslušalca prisili, da si vzame čas in posluša celoto, poleg tega nista omogočena preprosta digitalizacija ter internetno razmnoževanje. Del kaset smo zapakirali tudi v lesena polena, kar je onemogočilo prihod izdelka na police trgovin. Projekt je zahteven in posledično nima kaj iskati v množični distribuciji, najprej mu je treba prisluhniti na koncertu.

Boste konec tedna občinstvu Kina Šiška predstavili preverjen jesenski repertoar ali je v ustvarjalni stroj padla še kakšna dodatna skladba? Tokac: Nekaj bo presenečenj, novitet, za Kino Šiška smo zgodbo še malce obogatili.

Po kakšnem načelu pa ste sestavili repertoar turneje Tiho ter kakšen je bil proces preoblačenja pesmi? Nikola: Idej ne primanjkuje, zelo veliko jih je, uresničitev pa malo. Tisto, kar je prišlo skozi ozko grlo –intuitivno, spontano, iz matematičnih razlogov ali na željo posameznika – smo glasbeno preoblekli. Pri delu je bilo vodilo jasno, divjaka je bilo treba spustiti na prostost.

Člani benda med nastopom zamenjate nešteto inštrumentov, človek dobi občutek, da zasedba Dan D premore sila obdarjen glasbeni talent. Pa vendar: kako ste plavali v morju netradicionalnih inštrumentov? Tokac: Spodmaknili smo si tla pod nogami, saj nismo bili več v varnem zavetju inštrumentov, ki smo jih preigravali dolga leta. V roke smo vzeli nove stvari; nekatere izmed njih smo držali prvič, kaj šele da bi na njih igrali. Po dobrem tednu je postalo jasno, ali bo mogoče iz njih izžeti glasbo, zatem se je odprl povsem nov svet, ustvarjanje je postalo nepopisen užitek.

Nikola: Glasbilo je medij, z njim nekaj sporočaš, a se po nekaj časa znajdeš v slepi ulici, zaletiš se v steno. Novi, neznani inštrumenti ti odprejo novo sfero ustvarjanja, podobno sporočilo podaš na drugačen način.

Tokac: Zgodba je potrebovala intimen prostor, na železniški postaji smo jo predstavili kot neka ciganska banda. Šlo je predvsem za raziskovanje novega terena, marsikomu pa smo tudi polepšali ponedeljkovo jutro.

Na omenjeni turneji ste se kreativno osvežili, slovensko občinstvo pa pozitivno presenetili. Nameravate novitete kaj kmalu ujeti v varno zavetje klasične studijske plošče? Nikola: Osmega marca bomo izdali zgoščenko zadnjega nastopa v novomeškem Lokal Patriotu. S kaseto smo zasledovali minljivost in umrljivost nekega medija, z albumom pa nameravamo potešiti še tiste, ki jih prvi medij ne zanima. Živa plošča je nekakšen konec opusa, na posnetku se tudi začuti, da ljudje uživajo.

Lahko rečemo, da pridno glasbeno zorite, nikakor ne počivate na lovorikah preteklosti. Če damo skromnost na stran, kaj skupina Dan D do danes opredeljuje kot največji karierni dosežek? Tokac: Dolgo smo delali, da so nas sploh opazili na glasbeni karti. V nadaljevanju je bilo vse skupaj težko vzdrževati, zadnja turneja pa je pokazala, da smo bili drugačni, različno smo razmišljali, podali smo se v najrazličnejše glasbene avanture. Za vsakega glasbenika je bistveno, da nikoli ne počiva, da ostane vitalen. Smo športniki, nimamo omejenega delovanja, treba je le glasbeno-socialno razvijati um.

Nikola: Glasbo je treba ustvarjati ne glede na to, ali si plačan ali ne. Predvsem želimo povedati, kaj je tisto, kar nas dela drugačne. Če ne bo vsebine, se bo glasba odtujila ljudem, če se bo odtujila mladim, na trgu ostanemo samo starci, kar pomeni smrt za pop glasbo. Namen turneje je tudi širjenje optimizma med slovenskimi glasbeniki; nekaj, kar je bilo na začetku obsojeno na samomor, je doživelo presenetljivo veliko nadaljevanj.

Med drugim boste nastopili tudi na sobotnih protestih, saj menite, da ni vredno počivati na začasnih lovorikah ... Tokac: Prava razburkanja se šele dogajajo, negotovost je na vrhuncu. Ni se še izkristaliziralo, kaj hočemo, vemo le, česa nočemo. Mirni protesti se morajo zato nadaljevati.

Nikola: Protestov ne doživljamo na levi ali desni način. Pri enem odstotku, ki vlada, je nujno izkoreniniti vaško logiko, korupcijo, poneverjanja in sprenevedanja.