2Cellos: v Stožicah z Golico v klasični preobleki? #video

Luka: Moj oče je bil in je še vedno čelist pri mariborski Operi. Čelo sem začel igrati pri petih letih, se pa teh začetkov niti ne spomnim.

Stjepan: Začel sem igrati pri osmih letih. Baje sem zvok čela na radiu slišal že pri šestih letih in bil mi je preprosto všeč.

Nekoč naj bi vadila tudi po 12 ur dnevno. Kdaj to garanje preraste v užitek?

Stjepan: Ko se ti zmeša. (smeh) Sam sem se v nekem trenutku odločil in vadil kar naprej.

Luka: Ko sem bil majhen, se mi večkrat ni ljubilo vaditi, raje bi se šel ven igrat. Potem pa je nastopila puberteta in bila odločilna. To je trenutek, v katerem nehaš in se odločiš za kaj drugega ali pa zagrizeš.

Za intervju smo se neuspešno dogovarjali že več mesecev. Po daljšem obdobju sta spet doma. Kako potekajo vajini dnevi na Hrvaškem?

Na Hrvaško se vračava po skoraj treh mesecih, pa še to žal le za tri dni. Trenutno se ukvarjava predvsem z urejanjem delovnega vizuma za ZDA in tonskimi vajami za avtorske koncerte, ki naju čakajo v kratkem. V bližnji prihodnosti nimava niti dneva odmora. Nič ne bo s počitnicami … (smeh)

Foto: Bor Slana

Mediji običajno poročajo, da duet 2Cellos sestavljata dva hrvaška glasbenika. Pa ni povsem tako. Luka, rojeni ste bili v Mariboru, mati prihaja iz Izole, oče je iz Dubrovnika, je pa res, da imate slovensko in hrvaško državljanstvo. Ste doma vedno govorili slovensko?

Da, z mamo vedno govorim slovensko, z očetom hrvaško. Starša sta se spoznala na akademiji za glasbo v Ljubljani, še vedno pa, prav tako kot moja mlajša sestra, živita v Mariboru.

Že od nekdaj sta prijatelja. Kje so se vajine poti prvič križale?

Stjepan: Spoznala sva se po sili razmer. (smeh)

Luka: Poznava se že od nekdaj, saj pri nas ni veliko čelistov. Spoznala sva se pred desetimi leti na seminarju v Zadru in se takoj spoprijateljila. Oba sva bila nora na violončelo, skratka, sorodni duši. Zaradi študija se nato dlje časa nisva videla. Stjepan je študiral na Reki, v ZDA in nato v Londonu, jaz pa sem bil najprej v Zagrebu, nato na Dunaju, od septembra lani pa študiram v Londonu. Vedno sva želela igrati skupaj, vendar za to ni bilo priložnosti.

Se spomnita, kakšen odnos so sošolci gojili do vaju?

Stjepan: Iz mene so se vedno norčevali. V Pulju je igranje na čelo nekaj nenavadnega, čudnega. Bil sem zafrustriran in hotel sem se celo izpisati iz šole. Nato pa sem po koncu osnovne šole zagrizel in postal ponosen na to, da igram čelo.

Foto: Bor Slana

Kdaj sta se odločila, da iz klasike prestopita v crossover?

Stjepan: Možnosti čela so ogromne in bilo bi škoda, da jih ne bi izkoristila in bi igrala le eno vrsto glasbe. Čelo ponuja ogromno možnosti. Nanj lahko igraš najbolj odštekan rock, lahko zveni kot klavir, violina ali kitara. Oba imava rada vso dobro glasbo, mlada sva, polna energije in to morava izkoristiti. Živiva v tem stoletju in ne moreva vse življenje igrati glasbe iz 18. stoletja.

Luka: Pritegniti želiva mlade ljudi, v dvoranah s klasično glasbo pa je med občinstvom običajno starejše poslušalstvo.

Zanimivo je, da dvorane ob koncertih pop ali rock ustvarjalcev, ki nastopajo s simfoničnim orkestrom, pokajo po šivih, medtem ko bi bila ob koncertu simfonikov brez pop pevca zasedenost dvoran precej skromnejša.

Luka: V bistvu ta fenomen razumem. Klasična glasba je v našem svetu predstavljena zelo dolgočasno.

Kaj bi bilo treba storiti, da se to spremeni?

Luka: Pomemben je izbor glasbe, ki jo je treba približati ljudem.

Stjepan: V klasični glasbi je veliko glasbenikov, ki so obsedeni in obremenjeni s pravili. Treba je igrati z več karizme in energije, komunicirati z občinstvom, jim približati glasbo.

Foto: Bor Slana

Kako se odzoveta na negativne kritike konservativnejših glasbenikov, če te sploh so?

Stjepan: Vedno se najde kakšna budala. (smeh)

Luka: Negativnih kritik niti nisva dobila. Zanimivo je, da so najin video sprejeli v vseh krogih. Ko sem na primer v Nemčiji ob spremljavi orkestra nemškega radia igral solo, so organizatorji na koncu koncerta občinstvu sporočili, naj si doma ogleda še najin videospot na YouTubu.

Tisti, ki se na klasično glasbo spoznajo, lahko vidijo, da je to igranje zahtevno in da so najini aranžmaji narejeni kakovostno. Rekel bi celo, da to, kar delava midva, ni tipičen crossover. Ta danes, vsaj kar zadeva godala, ne ponuja nobenih presežkov. Običajno vzamejo klasično mojstrovino, recimo Beethovnovo simfonijo, in dodajo techno beate. Midva se odločava za kakovostno pop in rock glasbo in poskušava iz nje narediti klasično mojstrovino, z več občutljivimi čustvi, detajli, želiva ustvariti neko intimo.

Čigava je bila ideja, da predelata ravno skladbo Smooth Criminal Michaela Jacksona in video objavita na YouTubu?

Stjepan: V bistvu je bila ideja skupna. Že prej sem poslušal Michaela Jacksona. Vse se je pravzaprav zgodilo povsem spontano in življenje se nama je čez noč obrnilo na glavo.

Še preverjata število klikov?

Najnovejšega podatka ne poznam, mislim pa, da je videospot videlo med sedem in osem milijonov ljudi.

Nekje sem zasledila, da bosta v klasiko preoblekla tudi pesmi skupine AC/DC. Drži?

Stjepan: Res je v igri kar nekaj komadov, tudi Highway to Hell in You Shook Me All Night Long.

Kaj pa narodna glasba?

Luka: Lahko bi naredila priredbo Avsenikove Golice. Morda za koncert, ki bo novembra v Ljubljani. Stjepan: Seveda. In lahko posnamemo videospot v Alpah.

Dotaknimo se še druge prelomnice v vajinem življenju, Eltona Johna. Se še spomnita dneva, ko vaju je poklical? Luka, vi ste celo njegov štipendist.

Luka: Elton John je poklical kmalu zatem, ko je na YouTubu videl najin video. Teden po objavi so se javili vsi, od Eltona, Ellen do založbe Sony. Elton je diplomiral na kraljevi akademiji (Royal Academy) v Londonu, kjer študiram tudi sam.

Vesel sem, da sem štipendist njegovega sklada, kajti šolnina je v Veliki Britaniji občutno predraga. Rekel je, da si je ogledal video, da sva odlična, da je vesel, da sem njegov štipendist, in da si je ogledal tudi druge moje posnetke na YouTubu. Še isto popoldne je poklical znova, tokrat s konkretno ponudbo, in naju povabil na evropsko, po prvi vaji pa še na svetovno turnejo.

Evropski del turneje ste ravnokar zaključili, čaka vas še svetovna. Med drugim tudi 16 zaporednih koncertov v Las Vegasu. Kako je mogoče zdržati tak tempo? Ali poskušate vsak večer napraviti nekaj novega, drugačnega?

Luka: Elton je super. Poje 2uri in 45 minut brez odmora in da publiki na vsakem koncertu 100 odstotkov.

Stjepan: Elton naju s svojim načinom dela inspirira.

Foto: Bor Slana

Stjepan, nekoč ste dejali, da bi si najbolj želeli delati v Istri? Imate še tako željo?

Joj, kdaj pa sem to rekel? Že dolgo tega? Ja, pogrešam Istro. Istra je raj na zemlji. Rojen sem v Puli, imam pa vikend v neki vasici blizu Pule. Poleg Maribora (Stjepan se obrne proti Luki) je Pula eno lepših mest (smeh).

Večkrat sta povedala, da zdaj živita svoje sanje. A sanje znajo biti včasih tudi grde. Ali ima slava v vajinem primeru tudi temne plati?

Predvsem utrujenost in pomanjkanje časa za osebno življenje. Dosti je potovanj. Vsi mislijo, da je turneja sama uživancija, pa ni ravno tako. To je vsak dan isto: letališče, hotel, koncert. Veliko je stresa.

Kaj sta počela v prostem času, ko sta še imela ta luksuz?

Luka: Eno leto sem se ukvarjal z jadralnim padalstvom, zdaj pa ni časa.

Sta poskušala v tandemu?

Luka: Nee, Stjepana je preveč strah.

Stjepan: Mah, takoj bi se zrušil in verjetno končal na neki smreki. Pogrešam prosti čas za sprehajanje.

Če bi v obdobju od januarja dalje izbrali najlepši trenutek, kateri bi bil to?

Stjepan: Ko sva imela dan odmora. (smeh)

Luka: Najboljši je bil prvi teden po objavi videa, ko sva spremljala vso to norišnico.

Stjepan: Ko sva dobivala komplimente številnih ljudi in spodbudne besede Eltona Johna.

Če bi sama skrbela za svoj piar, kako bi se predstavila? Kratko in udarno ... (Vzameta si čas za premislek. Natreseta par sloganov, ki niso za objavo.

Luka se izgovori in gre odpirat vhodna vrata, Stjepan pa nadaljuje v svojem slogu ...) Dva neandertalca na čelu … Ne. Mlada, čedna, nora, igrata čelo in želita osvojiti svet. Jap, to je to!