Petek, 4. 1. 2019, 17.22
6 let, 1 mesec
Veste, da je imela Ljubljana nekoč naravno drsališče? #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,87
Območje Kerna v Trnovem, kjer je bilo do začetka 20. stoletja tudi drsališče.
"Kadar grem, zlasti v zimskem času, mimo nekdanjega drsališča 'Kern', se živo spominjam lepih brezskrbnih otroških časov," je o nekdanji živahni ljubljanski ledeni zaplati zapisal Albert Sič.
Spomini etnografa Alberta Siča (1865-1949) na ljubljansko drsališče s konca 19. stoletja so bili pod naslovom Kern – trnovsko drsališče v Kroniki slovenskih mest objavljeni daljnega leta 1939.
"Kern (…) leži na zapadni strani tik za trnovskim župnijskim vrtom in se razprostira od sedanje Kolezijske ulice, prej ceste v 'Petelinovo vas', kakor se je imenoval ta del Trnovega," je prostorsko predel Ljubljane, kjer so nekoč prišle prav tudi drsalke, opisal etnograf. Ta del Trnovega ni bil nikoli gosto poseljen, danes pa po njem poteka tudi ena od mestnih vpadnic.
Nekdanje drsališče Kern.
Območje je ime dobilo po nekdanjem lastniku zemlje Sebastjanu Mihaelu Kernu s konca 18. stoletja, ki sta ga nato njegovi sestri leta 1811 razdelili na več delov in ga nekaj tudi prodali. Pred Kernom je bila lastnica zemljišča mestna občina, ki je tu za opekarno izčrpavala ilovico.
Teren, ki je bil tu vedno zelo vlažen, je zaradi izkopavanja ilovice postal globlji, vanj pa se je stekala še voda s sosednjih zemljišč. Ta ga je ob deževnih jesenih povsem preplavila, čeprav je bil za odvajanje vode precej globok jarek v Gradaščico. Vendar pa so zaradi pridobivanja ledu tu nato postavili zapornico.
Ko je pritisnil mraz, so na svoj račun prišli otroci
Pozimi pa je tako ta predel dobil še eno vlogo v mestu. Ob pragmatični še uživaško. Otroci so, ko je začelo zmrzovati, namreč hodili poskušat, ali jih led že drži, je še zapisal Albert Sič. In ko je led postal dovolj trden, se je v Trnovem začelo zimsko veselje, saj so odprli drsališče.
V tistem času sta se ob drsališču pojavili tudi Liza Dobrletova (po domače Anžonova) in Rozala Šarčeva (Novakovka). Vsaka si je postavili svoj nizek zaboj, vanj vložila nekaj slame, notri pa postavila še lonec z žerjavico. Na premično "peč" sta se usedli, ob tem pa se je vsaka še močno zavila v zimsko ruto. Tako pripravljeni pa sta sposojali drsalke oziroma šlajpšuhe, kot so jim takrat rekli. Te so bile lesene z zakrivljeno železno klino. Za njihovo izposojo je bilo z vstopnino vred treba plačati deset krajcarjev.
Žica iz dežnika za drsalke
Lesene drsalke s spredaj zakrivljeno klino, ki so jih izposojali, so imenovali rake. Izdeloval jih je takrat poznani ljubljanski nožar Nikolaj Hofman. Nekateri so s seboj iz mesta prinesli železne drsalke, ki so si jih z vijaki pritrjevali na čevlje. Te so požele občudovanje tistih, ki jih niso imeli.
So si pa otroci naredili drsalke tudi sami, je zapisal Albert Sič. Na leseno letev, ki je bila dolga kot čevelj, so si na spodnji strani po dolžini pričvrstili žico. To so odščipnili od kakšnega dotrajanega ali zavrženega dežnika s podstrešja ali kleti.
Na sprednjem in zadnjem koncu so drsalke privili navzgor, v letev pa so ob strani zvrtali dve luknji, čeznje so napeljali dovolj dolgo vrvico, s katero so vse skupaj nato privezali. Navadno pa so uporabili le eno drsalko.
Območje Kerna danes.
Led so vsak večer zgladili
Ker je bil zaradi drsanja led proti večeru že precej načet, so ga delavci vsak večer zgladili, dobro pometli in polili z vodo. Na tak način so poskrbeli, da je bilo drsališče naslednje jutro spet gladko.
"Kern je bil vedno, kar pomnimo, prav dobro obiskan. Posebno rada ga je posečala šolska mladina, zlasti še, ko je v poznejši dobi (1890) naučno ministrstvo določilo Kern za vežbališče v drsanju," je v stari slovenščini mogoče o tem nekdanjem ljubljanskem fenomenu še prebirati Sičev zapis.
"Lep je bil pogled na drsališče," še nadaljuje. "Videl si elegantne drsalke in drsalce mojstre, ki so se producirali z izvajanjem vsakovrstnih lokov, osmic in drugih vijugastih krasnih oblik, bodisi v smeri naprej ali s hrbtom nazaj. Kdo bi mogel našteti vse oblike, bilo bi jih preveč."
Kernske veselice
Tu so okoli leta 1870 prirejali tudi nedeljske veselice, na katerih je igrala vojaška godba. Prostor so okrasili z barvnimi lampijoni, ki so viseli napeti med vrbami, ki so rasle ob drsališču. Smolnate bakle pa so bile za razsvetljavo.
Za garderobo je bila za obiskovalce veselice in drsališča namenjena bližnja Doberletova hišica, kjer so ponujali tudi čaj. Kuhano vino pa so kupili v trnovski gostilni pri Brgantu.
Lomili so led
Na kernskem drsališču so lomili tudi led in ga nato vozili v pivovarske ledenice ter drugim odjemalcem.
Konec trnovskega drsališča
Leta 1911 so se na mestno občino prebivalci na Kernu začeli pritoževati, da voda v hišah povzroča čedalje več težav z vlago, in so zato prosili, naj prenehajo zapirati vodo. Magistrat je prošnji ustregel, s čimer pa se je končalo obdobje trnovskega drsališča in ledišča.
Preberite še:
