Sobota, 25. 8. 2018, 12.07
4 leta, 5 mesecev
Štopala že več kot tristokrat: nekoč bežala pred divjo svinjo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,31
1
"Strah je pravzaprav tisti največji zaviralec, ki nas vleče nazaj v rutino," je med drugim o svojih neverjetnih štoparskih doživetjih povedala Gea Gračner. Naučila se je, da moraš biti na poti zelo iznajdljiv in kdaj tudi malo prebrisan: "Večkrat pridejo prav triki, kot je držati tablo z napisom mesta, v katerem dejansko si." Neke noči jo je napadla divja svinja, poleg izkušenj pa je z nami delila tudi nasvete: "Težke stvari spadajo na dno nahrbtnika, od kozmetike pa vzemi le najnujnejše!"
Gea Gračner je študentka medijskih in komunikacijskih študij na fakulteti za družbene vede. Je velika navdušenka tujih kultur, navad in običajev, zato ni nič čudnega, da se je v svojih triindvajsetih letih življenja podala na več kot 300 štopov.
"Včasih sem štoparske podvige še štela, zdaj jih redkeje beležim, a če pomislim, so za mano štiri večja potovanja, v vsakem več kot 60 štopov in več kot 30 samostojnih štopov, večinoma po Sloveniji ali Istri," pravi.
Pri petih letih prvič sama na letalo
Prvič se je sama na pot odpravila kar z letalom, in to pri petih letih starosti. "Takrat so mi starši z veliko mero zaupanja, da sem velika in samostojna punca, pomahali in vstopila sem na letalo za Beograd, s kovčkom, ki je bil skoraj večji od mene," se v smehu spominja svoje prve poti.
"Tako fino se mi je zdelo klepetati s stevardesami vse do Beograda, kjer me je na letališču počakal dedek," je še pripomnila.
Pri sedemnajstih na štop do Budimpešte
A prvi pravi štop, kamor se je odpravila samostojno, se je zgodil v poletnih mesecih leta 2012, ko je bila stara 17 let. "Takrat sem se odpravila do Budimpešte," je povedala in dodala: "Starša s kančkom skrbi, sprva z dilemo, a vedela sem, da sta bila nekje globoko v sebi, vsaj ob moji vrnitvi, ponosna name."
Pravi, da sta tudi njena starša štopala, ko sta bila njenih let: "Oče je prikolesaril do Turčije, veliko sta potovala z Interrailom, ki je bil takrat veliko bolj poceni in posledično tudi precej bolj popularen," je pojasnila.
Prednost štopanja je izkušnja sama
Gea se je po prvem štopu odpravila še na drugega in tretjega pa na desetega, seveda z razlogom. V štoparskem načinu potovanja namreč vidi prednosti.
"Prva glavna prednost štopanja je, da nikoli ne moreš zamuditi vlaka, avtobusa, letala. Vedno si natanko tam, kjer moraš biti, nikoli se ti ne mudi in nikoli nisi pod pritiskom ali stresom," pravi.
"Prednost štopanja je izkušnja sama. Najlepša prav povsem brez pričakovanj," je prepričana Gea Gračner.
"No, seveda, če na žgočem soncu, ob malo prometni cesti sredi ničesar, brez vira vode stojiš nekaj ur, te začne skrbeti, začenjaš čutiti preizkušnjo svojih mej fizične zmogljivosti. A ker menim, da življenje vedno poskrbi za ravnovesje prijetnega in malo manj ljubega, se pogosto kot strela z jasnega zgodi nekaj osupljivega," pravi.
"In prav res, pogosto se je zgodilo, da je denimo ustavil prijetno hladen avto, voznik je ponudil vodo, povabil na večerjo, peljal več sto kilometrov v želeno smer, ob poslavljanju pa za piko na i v roko stisnil še kakšen bankovec. Za sladoled, kot bi se dejalo," razlaga v smehu.
"Čeprav je bil ta na mojih potovanjih pogosto kar luksuz," priznava.
Se je na pot bolje odpraviti sam ali v družbi?
Gea je preizkusila oboje, na daljše razdalje je štopala večinoma v družbi, nekajkrat pa se je na pot podala tudi sama. "Oboje je izkušnja zase," je prepričana.
"Če štopaš sam, si prepuščen sebi. Sam moraš pri sebi krepiti nivo energije, odganjati strah, skrbeti za suverenost in zaupanje v svojo moč."
Vedno pravi, da je štopanje lahko nevarno za tiste, ki oddajajo občutek nesigurnosti. "Če pa ob cesti stojiš suvereno, se z vozniki pogovarjaš, daješ občutek samostojnosti, ni razloga za strah. Ko štopaš sam, se veliko naučiš o sebi, o lastni potrpežljivosti, samozavesti, zaupanju."
Štopanje v družbi je pogosto bolj zabavno
Gea meni, da je štopanje v družbi pogosto bolj zabavno: "Saj lahko skupaj skačeš ob cesti, poplesuješ s štop tablo, mahaš voznikom, poješ, šteješ rdeče avte, staviš, da bo ustavil petnajsti rdeči avto, ki bo pripeljal mimo, in ko res gre mimo, mu zavzeto mahaš."
"Štop torej nikakor naj ne bo mučenje in nuja, prav čudovito je, če je druženje in zabava." Tistim, ki se boste prvič odpravili na štop, Gea priporoča potovanje v družbi. Prednost vidi v potovanju fanta in punce, saj se bosta drug ob drugem počutila najbolj varno.
Strah! Strah. Strah?
Gea pravi, da kljub tristotim izletom nima niti ene slabe štoparske izkušnje. "Če sem morda kdaj v avto neznanca sedla rahlo nezaupljivo, sem poskrbela za to, da sem imela nahrbtnik zraven sebe, dokumente in denar pa vedno in nujno na vsakem potovanju in štopu v torbi okoli pasu."
Pravi, da jo je bilo kvečjemu kdaj strah divjih voznikov, ki vozijo več kot 230 kilometrov na uro. "Pa adrenalinske vožnje na odprti prikolici, voznikov v Turčiji, ki te v razpadajoč avto poberejo, tudi če jih je v avtu že pet."
S potovanja prideš poln zgodb o pripetljajih
Nekega dne, med šotorenjem ob reki Neretvi v Bosni, ji je mama poslala SMS, naj s prijateljem pazita na dež in gozdne živali. "Dobro se spomnim, kako sva se nasmejala ob pogledu na jasno nebo in miren okoliš reke," razlaga.
"In tako zlezeva v šotor, ravno zatisneva oči in začne škrapljati. Zaspiva nazaj in zbudi naju močno grmenje. Dežuje tako močno, da začne že kapljati z vrha šotora. Za povrh vsega se iznenada žival, še vedno težko ugibam, katera je bila, začne zaletavati v šotor," pripoveduje Gea.
"Sediva sredi šotora, občutek imam, kot da diham zadnje vdihe, preden mi bo srce od strahu skočilo ven. Žival začne praskati po zadrgi šotora, nato jo sunkovito odrinem stran. Ni se vrnila, a tudi zaspala nisva več," je opisala eno do izkušenj. "In mami je imela prav," se še zasmeje.
Vso hrano obesi stran od šotora!
"Svarilo, da je treba hrano, medtem ko spimo v šotoru, obesiti na drevo nekaj deset metrov stran od šotora, bi mi prišlo prav tudi v Španiji," še en pripetljaj opisuje sogovornica.
"Šotor sva postavila na čudoviti jasi ob gozdu. Ponovno ravno zatisneva oči, ko zaslišim glas v bližini šotora. ''Hrrr, hrrr," razlaga. "Tokrat zagrabim ročni solzivec, začenjam odpenjati zadrgo, da bi žival zaslepila in tako odgnala od šotora," opisuje bojni načrt.
"Ampak težko se je postaviti v bran divji svinji, ki stoji 15 metrov od šotora. Nemudoma sva samo zgrabila spalni vreči in tekla iz šotora do bližnje vasi, kjer sva prespala pod škarpo cerkve. No, bolj prebedela v upanju, da naju zjutraj na jasi pričaka šotor z vsemi stvarmi in brez divje svinje," pojasni. "In k sreči je bilo res tako," še doda.
"Najbolj čudovite izkušnje so zagotovo takrat, ko jih najmanj pričakuješ"
Štoparka pravi, da je Italija znana kot država, kjer vozniki bolj redko ustavljajo, a kot pravi sama, se najbolj čudovite izkušnje zagotovo zgodijo takrat, ko jih najmanj pričakuješ.
"Štopala sva domov z dvomesečnega štoparskega potovanja do Maroka, že precej utrujena, z visoko telesno temperaturo, v velikem deževju, povsem izmučena. Ustavil nama je mladenič najinih let, naju povabil na večerjo k sebi, raztegnil kavč, pripravil večerjo, kupil zdravila in skupaj smo kramljali ter veselo delili izkušnje s potovanj še dva dni. Bilo je tako lepo in navdihujoče zaupati neznancu in tako hitro počutiti se domače," je opisala eno svojih najljubših izkušenj.
Kako izbrati pravo državo za štopanje?
Najprej je treba pomisliti, kaj je naš namen štopanja, meni Gea in razlaga: "Če štopamo, ker želimo prihraniti denar, je dobro izbrati države, kjer je štopanje enostavno, cenovno pa je država tudi poceni za potovanje."
Pravi, da gre to običajno z roko v roki. Najbolj priporoča države na jugu Evrope, vse od Turčije, Romunije, Bolgarije, Srbije do BiH in Hrvaške. "Tudi s Severno Evropo sem imela prijetne štoparske izkušnje."
"Morda v Evropi edino malce manj sreče v Italiji, dolžina čakanja pa se lahko precej poveča tudi v Španiji," še opozarja. Pomembno se ji zdi, da se za potovanje naučiš tudi nekaj osnovnih fraz tujega jezika, saj lahko hitro nastopi težava pri komunikaciji. "Dobro se je naučiti frazo ali dve, za praktičen namen pa tudi za zabavo, zakaj pa ne," meni.
Ko na hrbtu nosiš ves svoj dom
"Tako svoboden občutek je na hrbtu nositi svoj dom in vse potrebno za preživetje za mesec dni ali dlje," meni Gea. Razložila je, da se ramena sicer navadijo na nošenje nahrbtnika, a bi bila po nekaj tednih zagotovo hvaležna, če denimo tretjega para čevljev ne bi vzela s seboj.
"Pregovor 'manj je več' zares velja," se je prepričala Gea.
- težke stvari spadajo na dno nahrbtnika,
- za daljša potovanja vzemi s seboj majhno samonapihljivo podlogo,
- spalna vreča naj bo dovolj topla,
- šotor naj bo majhen,
- vedno prav pride majhen gorilnik (za poceni kavo ali kosilo),
- od kozmetike vzemi le najnujnejše,
- jakna in jopica naj bosta lahki,
- alkoholni flomaster,
- knjige pusti doma.
"Ljudje, ki jih na poti spoznamo, so, metaforično, kot odprta knjiga. Pred nami so, odprti in polni življenjskih izkušenj, drugačnih od naših, tako da sem kdaj neodprte knjige tovorila s seboj vse do vrnitve v Slovenijo."
Tabla ali palec?
"Štop s tablo ali s palcem je vedno dilema," pravi Gea, ki sicer večkrat uporablja tablo z napisom. Ena najpomembnejših stvari pri uporabi table z napisom se ji zdi primerna izbira kraja, ki ga bomo napisali na tablo.
"Pomembno je, da kraj ni preblizu, saj boš tako delal zgolj kratke razdalje, in tudi da ni predaleč. Na primer, pred kratkim sem v Ljubljani videla štoparja z napisom Dunaj, kar je zagotovo preveč oddaljeno mesto, da bi se mu posrečilo dobiti štop prav do tja," pravi.
Iz izkušenj se je naučila, da je pametno domačine povprašati, v katera mesta gredo vozniki iz določene lokacije/odseka najpogosteje. "Štop tablo oziroma kar karton sem največkrat našla kar v smetnjakih ob cesti, s flomastrom, ki je seveda pomemben sopotnik v žepu štoparja, pa nato napisala čim večji napis."
Ko na karton namenoma napišeš napačno mesto
Na svojih potovanjih je morala biti Gea večkrat tudi iznajdljiva. Tako se je naučila kar nekaj trikov, ki pripomorejo k hitrejšemu "ulovu" prevoznika.
"Zgodi se, da kdaj res res dolgo čakaš na štop. Takrat pridejo prav triki, kot so držati tablo z napisom mesta, v katerem dejansko si. Oh, ja, vem, zveni zelo neumno, a nekdo bo zagotovo ustavil, da ti pove, da si v ravno tem mestu," svetuje Gea.
"Nato se zahvališ in pogovor napelješ tako, da ga vprašaš, kam je namenjen. In že si na dobri poti, da se premakneš na boljši odsek za štopanje ali pa v nov zanimiv kraj."
Pravi, da je pametno štopati tudi na bencinskih postajah: "Učinkovito je štopati tudi na bencinskih postajah oz. bolje rečeno, kar spraševati voznike, ki točijo gorivo, ali gredo morda v to ali ono smer."
"Prav vsem, tako tistim, ki zbirate pogum pobrati štoparja ali pa oprtati nahrbtnik in dvigniti palec prvič, pa tudi tistim, ki vas žuli sto in en mit o nevarnosti takšne vrste potovanja, privoščim spoznanje o čudovitosti tovrstne izkušnje. Nečesa novega, sveta in ljudi na njem. Strah je pravzaprav tisti največji zaviralec, ki nas vleče nazaj v rutino," na pot vabi Gea.
Morda jo srečate na kakšnem "štopopisnem predavanju"
Po toliko preštopanih kilometrih so se ljudje nanjo začeli obračati po nasvete. Svoje znanje se je odločila deliti na potopisnih predavanjih. Prvo, ki je bilo v Ziferblatu, je morala zaradi velikega zanimanja ponoviti še v istem tednu. Pozneje je izvedla še predavanje v angleščini, zadnje pa je imela pred slabim mesecem v kavarni Sem.
"Svoja potopisna predavanja sem poimenovala raje kar štopopisna, saj sem jih zastavila bolj odprto in nisem toliko predavala o krajih, ki sem jih prepotovala, ampak večinoma na sproščen način spodbujala debate o praktičnih nasvetih za na pot," pravi.
V predavanja je vključila nasvete o tem, kaj in kako spakirati, kakšen šotor in nahrbtnik izbrati, kako oblikovati štop tablo in tako naprej.
"Menim, da zanimanje za nomadski način življenja oziroma takšne vrste potovanja postaja vse večje, saj ljudi zanima življenje zunaj tradicionalnih okvirov družbe. Predvsem si mladi želijo raziskati alternativne načine potovanj, četudi so letalski prevozniki danes zelo poceni, vselej daje dodatno vrednost potovanje, ki je polno nepričakovanega in ki te uči iz trenutka v trenutek ogromno o tujih kulturah, ljudeh, običajih, načinih preživetja v naravi."
"Predvsem pa je potovanje s šotorom, gorilnikom in spalno vrečo na hrbtu prava šola za življenje. Rutino vsakdana nadomestijo dnevi, polni novih izkušenj, znanj in spoznanj, četudi včasih pod pritiskom ekstremnih pogojev in razmer," je zaključila.
1