SiolNET. Trendi Potovanja
2,73

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Slovenec na Kitajskem: Če sem bil na prostem brez maske, so me čudno gledali #intervju

2,73

termometer

Marko Degenek
Marko v Šanghaju živi približno šest let, vendar se redno vrača v Slovenijo. Foto: Osebni arhiv

Slovenskega manekena Marka Degenka je moda pred leti ponesla na Kitajsko, kjer ostaja tudi danes, vendar je imel zaradi pandemije novega koronavirusa v zadnjem letu precej zanimivih izkušenj. Eden prvih je začutil, kako je covid-19 obrnil na glavo vsakdan ljudi.

Marko Degenek se je na Kitajsko, natančneje v Šanghaj, preselil pred šestimi leti, ko je dobil priložnost sodelovanja z medijsko hišo in z revijo Mode. Odgovoren je za stike z javnostmi zunaj meja Kitajske, pri čemer je njegova naloga povečati prepoznavnost medija, ki snema slavne osebnosti med sodelovanjem z modnimi znamkami.

Tovrstno delo je zanj nekaj novega, saj je bil doslej v svetu mode prisoten kot maneken, ki je med drugim sodeloval z znamkami Hugo Boss, Zegna, Armani, Calvin Klein in Dolce & Gabbana, med slovenskimi pa z Muro in Sensom. Zaradi novega dela pa se zdaj drži bolj v ozadju. "Delo z medijem je zame dokaj novo, je zelo razgibano in idej je ogromno. Stvari se hitro spreminjajo in nemogoče lahko postane mogoče, in to mi je všeč," pravi.

Trenutno tudi ne nastopa pred kamero, v zadnjih osmih mesecih se namreč ni ukvarjal z manekenstvom. Upa, da je za to kriva pandemija, ne leta. Ima namreč že 36 let, kar je v svetu mode veliko. "Upam, da me navkljub ne ravno rosnim letom, še kje čaka kakšno delo in kampanja. Sicer sem imel v tem osemmesečnem obdobju življenja v Sloveniji predvidenih štiri do pet fotografiranj, tudi izven Slovenije, a so vsa splavala po vodi zaradi poostrenih ukrepov."

V Šanghaju je bil do februarja letos, nato je sledil že vnaprej načrtovan obisk Slovenije, ki bi moral sprva trajati le dober mesec, vendar se je zaradi pandemije razvlekel na osem mesecev. Na Kitajsko se mu je uspelo vrniti šele pred nekaj tedni, kar je bil svojevrsten podvig. Da je lahko odletel na drugo celino, je namreč moral prestati marsikaj.

Še vedno dela v svetu mode, vendar v zadnjem času ne več kot maneken. Še vedno dela v svetu mode, vendar v zadnjem času ne več kot maneken. Foto: Osebni arhiv

Kdaj in kako se je začela vaša zgodba s Kitajsko?

Začela se je tri dni po mojem 30. rojstnem dnevu. Bil je popoln splet okoliščin. Agent in lastnik slovenske agencije, ki me je takrat zastopal, je večjim svetovnim agencijam poslal moj portfolio, s predstavitvenim videom in serijo naravnih slik. Pozitivne odzive sva dobila z nekaterih koncev sveta, med drugim tudi iz Kitajske. Agencija iz Pekinga nama je ponudila 3-mesečno pogodbo. Po razmisleku in pogovoru sva se odločila, da je bila ta opcija v tistem trenutku zame najboljša. Kmalu zatem sem bil na letalu za Peking. 

Kako težko se je bilo preseliti na drugo celino?

Ne tako zelo težko. Tudi kulturni šok, ki sem ga pričakoval, ni bil tako zelo velik. Že prej sem živel po nekaj mesecev v tujini, res pa je, da še nikoli pred tem tako daleč. Za družino, pa tudi zame, sta bila predvsem strašljiva razdalja in občutek, da ne moreš ravno na obisk ob koncu tedna, kot to lahko storiš v primeru potovanja v Milano ali London, a smo se tudi tega hitro navadili.

Na Kitajskem ste bili tudi, ko se je tam začel širiti novi koronavirus, ki ga ostali svet še ni poznal - kako je bilo takrat tam? Vas je bilo kaj strah? Kakšno je bilo življenje takrat?

Tako je. To se je dogajalo januarja letos. Sicer v Šanghaju ni prišlo do večjega nekontroliranega izbruha, a zato ukrepi niso bili nič milejši. Virusa me ni bilo strahu, sem pa ga spoštoval, kot tudi vse, ki so se virusa morda bolj bali. Živel sem, tako kot so mi dopuščali ukrepi. Odprte so bil le večje trgovine z živili, tako sem kuhal in se prehranjeval doma. Svobodno sem se lahko gibal po ulicah, prazne ulice pa izkoristil za kolesarjenje z mestnim kolesom in telovadbo.

Še sedaj ne vem, ali je bila maska na prostem obveza ali ne, a ob nenošenju sem bil vselej deležen čudnih pogledov. V notranjem prostoru pa je vsekakor bila obvezna.

Življenje takrat ni bilo nič kaj drugačno od življenja v Ljubljani ob prvem zaprtju države meseca marca. 

Novi koronavirus je življenje v Šanghaju začel krojiti januarja. Novi koronavirus je življenje v Šanghaju začel krojiti januarja. Foto: Osebni arhiv

Februarja ste se nato vrnili domov, vendar nazaj na Kitajsko ni šlo po načrtih?

Tako je. Planiral in pričakoval sem enomesečni obisk Slovenije, zgodilo pa se je vse prej kot to. Kitajska je zaradi naraščajočega se števila okužb po svetu proti koncu meseca marca zaprla mejo in uvedla izredno stroge pogoje za prehod. Iz meseca v mesec so se ukrepi le počasi rahljali, sam pa sem potreboval osem mesecev, da sem lahko zaprosil za vizo in se vrnil nazaj v Šanghaj. Še danes je vstop mogoč le s posebnim vabilom. 

Kakšni so bili vaši meseci v Sloveniji? Kako je bilo z vašim delom na Kitajskem med tem časom?

Glede manekenstva, vsekakor. Na relaciji Kitajska−Slovenija sem na daljavo sodeloval le z revijo o modi, ki jo predstavljam. Vedno pravim, da vsak "minus" v življenju prinese svoj "plus". Že res, da posel ni cvetel in da je bila večina visokoletečih ciljev v letu 2020 lahko pozabljena, a obdobja, ki sem ga preživel v Sloveniji, ne bi zamenjal.

Preživel sem ogromno časa z družino, se vrsto ur preigral z nečakom in nečakinjo, se udeležil poroke, kot priča prijatelju še iz otroških dni, igral košarko in se družil s staro družbo, obiskal očetove vasi in pomagal staršem na polju, obiskal teto, se sprehajal in kolesaril po naši lepi Ljubljani ... Vse to ne bi bilo mogoče, naj se sliši še tako čudno, če ne bi bilo novega koronavirusa. 

Ko je prišel v Slovenijo, je sprva hotel ostati le dober mesec. Ko je prišel v Slovenijo, je sprva hotel ostati le dober mesec. Foto: Osebni arhiv

Kako in kdaj se vam je potem uspelo vrniti v Azijo? Ste morda razmišljali, da bi vseeno ostali v Sloveniji?

Odkar sem se vrnil, je minil en mesec. Prepuščen sem bil odločitvam drugih in povsem lahko bi se zgodilo, da bi v Sloveniji ostal še dlje. Navkljub temu, da je bil čas v Sloveniji neponovljiv in ga ne bi zamenjal z ničimer, pa mi je notranji glas govoril, da želim nazaj. Tako sem usmeril vse napore v izdelavo dokumentov in se podal na pustolovsko pot na Kitajsko, ki je prek Dunaja vodila do Helsinkov, od tam pa v Šanghaj.

Kako je potekala vrnitev - pri vseh teh ukrepih in težavah z leti?

Vrnitev ni bila le en dan in pol trajajoč let na Kitajsko, temveč večmesečni proces, ki mi je/bo naredil kakšen siv las več. Postopek pridobitve posebnega vabila in vize je trajal res dolgo, in treba je bilo veliko usklajevanja s podjetjem iz Šanghaja. Nato je sledil nakup pregrešno dragih letalskih vozovnic, za katere vse do zadnjega nisem vedel, ali bodo propadle ali ne.

Tu je še nujen test na covid, ki je moral biti seveda negativen in ni smel biti starejši od treh dni (do časa vzleta). V Sloveniji je, ko sem odhajal, že bil trend, da je vsak četrti testirani okužen, ukrepi so se stopnjevali, tako da sem imel res srečo, da se je vse (končno) izšlo po načrtih. 

Kakšno je zdaj življenje na Kitajskem v primerjavi z januarjem? Kaj so se naučili o novem koronavirusu?

Življenje se je vrnilo v normalne tirnice. Je tako, kot je bilo pred izbruhom, le maske so (govorim za Šanghaj) še obvezne na metrojih ter v nekaterih uradih, kjer s kamerami ali termometri še zmeraj preverjajo tudi telesno temperaturo. Sicer pa se ljudje družijo, veselijo in normalno opravljajo vse dnevne obveznosti. Menim, da so se naučili virus predvsem hitro odkriti, ga obvladati in zatreti, še predno bi lahko povzročil kaj hujšega. 

Po osmih mesecih v domovini se mu je pred kratkim le uspelo vrniti na Kitajsko in na delo. Po osmih mesecih v domovini se mu je pred kratkim le uspelo vrniti na Kitajsko in na delo. Foto: Osebni arhiv

Kako bi primerjali ukrepe ob koronavirusu na Kitajskem s Slovenijo? Kaj bi se lahko Slovenci naučili od Kitajcev?

Ukrepi so popolnoma isti, zdaj že znani vsem (higiena rok, maska in distanca). A celoten sistem na Kitajskem - zdravstvene kapacitete in oprema, disciplina in zaupanje v vodilne ter res strogi karantenski odloki brez popuščanja - je (po mojem mnenju) tisto, po čem se razlikujemo. 

Kakšno je vaše življenje tam, kako se imate? Imate kakšen načrt, kako dolgo ostati na Kitajskem?

Če sem iskren, nimam niti najmanjše predstave, do kdaj bi lahko ostal na Kitajskem. Vsekakor bi se želel vračati v državo, ki mi je do sedaj dala veliko, če ne drugače, vsaj v vlogi turista. Prepustil se bom toku dogodkov, čas pa bo povedal svoje. Sicer je moje življenje tu zelo preprosto in običajno. Če odmislim delo, veliko časa preživim na ulicah med ljudmi, kolesarim po opravkih, rad pijem čaj in se sproščam ob glasbi, rad jem lokalno hrano, telovadim v parku, se udeležim kakšne večerje ali zabave s prijatelji ...

Preberite tudi:

Lufthansa covid testi Trendi Na letališču začeli s hitrimi testi. Bodo s tem spet spodbudili potovanja? #video Benetke covid turizem Trendi Poplave turistov sami niso znali zajeziti, je to dokončno opravil koronavirus?

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 8
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin