Petek, 21. 6. 2019, 16.28
4 leta, 10 mesecev
Edina obnovljena partizanska bolnišnica na vzhodnem Pohorju
Partizanska bolnišnica na Pohorju, ki je sovražnik ni odkril #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,88
20
Bolnica Jesen stoji na Planini pod Šumnikom, sredi gozda pod cesto, ki vodi proti Trem kraljem na Pohorju. Danes je preurejena v muzejski kompleks, ki ohranja zgodovinski in družbeni spomin.
Partizansko bolnišnico na vzhodnem Pohorju so začeli graditi v drugi polovici oktobra 1944, od tod tudi njeno ime - Jesen. Pri okoliških kmetih so dobili krampe, lopate, motike, žage, sekire in žico. Na strmem pobočju so naredili majhne terase, na njih pa v začetku novembra postavili prva ogrodja za barake. Tramove so povezali s trtami, izjemoma so jih zbijali z lesenimi klini. Žebljev niso uporabljali, ker bi lahko z zabijanjem izdali gradbišče.
Ko je pretila nevarnost, sta ostala tiho
Glavna obveščevalca o dogajanju v okolici sta bila lastnika bližnje Lepejeve kmetije Olga in Franc Mušič. O okoliščinah sta opozarjala z napajanjem živine. Če sta kričala na živino ali pokala z bičem, je bilo varno, v primeru nevarnosti pa sta bila med napajanjem živine tiho, kar je bil znak za ekipo, da je prenehala svoje delo. Ko se je Franc Mušič pridružil bolnišničnemu osebju, je vse obveščevalno delo opravljala njegova žena Olga.
Sledi v snegu je zakrivala z volom in hlodom
V času gradnje je bilo novembra 1944, ker je zapadel sneg, treba zakrivati sledove. Zato je Ogla Mušič v teh primerih zapregla vola in po partizanskih stopinjah zapeljala hlod, je o zgodovini in gradnje bolnišnice Jesen ob njeni 30. obletnici v Kroniki, Časopisu za slovensko krajevno zgodovino, zapisal Lojze Penič.
Bolnišnica Jesen, ki je delovala do konca druge svetovne vojne, je bila konec prejšnjega stoletja preurejena v muzejski kompleks, do katerega s ceste proti Trem kraljem vodi urejena pot.
Z zapadlim snegom pa so se zaostrili tudi delovni pogoji za graditeljsko ekipo, ki je spala na smrekovih vejah, pogrnjena s šotorskim krilom.
Kurili so le ponoči
Olga Mušič je za bolnišnico pekla tudi kruh, v času nemških hajk pa so na Lepejevi kmetiji tudi kuhali in hrano nato nosili do barak. Tam so kurili le ponoči, ker bi jih čez dan lahko dim izdal. Zato so dan zamenjali za noč. Dneve so presedeli ali prespali v mrzlih barakah zaviti v odeje. Podnevi so kurili le, če je bilo treba operirati ranjenca. V teh primerih so pri dimnikih mahali z vejami, da so dim razkadili.
Prenos ranjencev je bil naporen
Arhivski viri pričajo, da so v Jesen prve ranjence sprejeli 6. januarja 1945, čeprav so po izjavah bolniškega osebja, kot to zapisuje Penič, prvi ranjenci prišli že konec decembra 1944. Prenos ranjencev je bil naporen, ker so jih morali nositi na dolgih razdaljah, za seboj pa zabrisati vse sledi. Bolnišnično osebje je bilo ekipa, ki je Jesen tudi zgradila.
Arhivski viri pričajo, da so v Jesen prve ranjence sprejeli 6. januarja 1945, čeprav so po izjavah bolniškega osebja, kot to zapisuje Penič, prvi ranjenci prišli že konec decembra 1944.
Kompleks so sestavljale barake za ranjence z manjšim prostorom, ambulanta, kuhinja, razkuževalnica, stranišči, baraka za osebje, zemljanka za evakuacijo ranjencev in hrano.
Operacijsko mizo so naredili sami
Največja je bila baraka za ranjence, dolga osem, široka tri in visoka dva metra. Ambulanta je v njej zasedala približno šest kvadratnih metrov. Izhod je imela na obe strani, v njej pa je bila operacijska miza, ki so jo partizani izdelali sami, v njej pa so bili še police za instrumente in zdravila. Barake so znotraj oblepili s papirjem in platnom, zunanjost pa prekrili s praporjem, da so jih zamaskirali, pa tudi zaradi zagotavljanja toplote.
Kompleks so sestavljaje barake za ranjence z manjšim prostorom, ambulanta, kuhinja, razkuževalnica, stranišči, baraka za osebje, zemljanka za evakuacijo ranjencev in hrano.
Kuhinja je bila tako kot druge barake majhna, v njej pa je bil zidani štedilnik, ki so ga prinesli iz prazne lovske koče v bližini. Nedaleč od kuhinje so našli tudi izvir vode, kar je bilo za delovanje bolnišnice prav tako pomembno.
V razkuževalnici so kuhali obleko, kopali ranjence in osebje ter sušili drva. Ob bolnišnici sta bili tudi dve stranišči in jama za odpadke.
Zemljanka je skrita štiri metre pod zemljo
Zemljanka za evakuacijo ranjencev je bila skopana štiri metre v zemljo in prekrita z debelo plastjo zemlje, na njej pa so posadili smreke.
Največja je bila baraka za ranjence, dolga osem, široka tri in visoka dva metra. Ambulanta je v njej zasedala približno šest kvadratnih metrov. Izhod je imela na obe strani, v njej pa je bila operacijska miza, ki so jo partizani izdelali sami, v njej pa so bile še police za instrumente in zdravila.
Pri odhodu so jim zavezali oči in jih zavrteli
Ranjence je bolnišnična ekipa, ki jim je prevezala oči, nosila eno uro daleč. Zadnji del poti od Lepejeve kmetije je potekal po potoku, s čimer so preprečili sovražniku sledenje s psi. Za varnost so poskrbeli tudi ob odpuščanju ranjencev. Pred odhodom so jim zavezali oči, jih vodili v krogu in jih med hojo tudi večkrat zavrteli, da so izgubili orientacijo, še zgodovino popisuje Penič.
Nemci ujeli lekarnarja, a ni izdal skrivnosti
A kljub previdnosti je bila bolnišnica v času svojega delovanja večkrat v nevarnosti. Nemci so januarja leta 1945 ujeli jesenskega lekarniškega kurirja. Peljali so ga v zapor in neuspešno zasliševali. Drugič je bila bolnišnica v nevarnosti spomladi istega leta v ukrajinski hajki.
"Tedaj so Ukrajinci prišli prav pod bolnišnico ob potoku, po katerem so ekipe nosile ranjence. Tam so se ustavili in si ogledovali zemljevid. Osebje je bilo na položajih pripravljeno na brezupen boj. Opazovalo je Ukrajince in z nestrpnostjo pričakovalo njihovo odločitev. Ranjenci niso vedeli za nevarnost, a so jo slutili. Medtem jim je bolničarka brala knjigo. Eno samo nepremišljeno dejanje bi izdalo bolnišnico. Po krajšem postanku so Ukrajinci nadaljevali pot ob potoku. V času te hajke v bolnišnici več dni niso kurili,"
je napeto zgodovinsko situacijo tudi popisal Penič.
V partizanski bolnišnici Jesen so v času njenega delovanja, kot pričajo ohranjeni dokumenti, zdravili 25 ranjencev.
Lokacija je bila dobro izbrana
Čeprav se je zdelo, da so bolnišnico Jesen zgradili na izpostavljenem mestu, je bila lokacija izbrana dobro, saj je okupator tam ni pričakoval. Njena prednost pa je bila, da je bila ravno dostopna tudi pozimi v snegu.
Zdravili so 25 partizanov
V partizanski bolnišnici Jesen so v času njenega delovanja, kot pričajo ohranjeni dokumenti, zdravili 25 ranjencev. Objekti bolnišnice so bili po osvoboditvi nepoškodovani do leta 1949, ko se je zaradi snega porušila streha barake za ranjence. Leta 1950 so barako prvič obnovili.
Kasneje so bolnišnični objekti bili spet prepuščeni propadanju, dokler niso kompleksa leta 1961 obnovili. Takrat so jih postavili na betonske temelje, ki jih med vojno ni bilo, strehe pa pokrili s pločevino. Niso pa obnovili zemljank.
Neposredno okolje bolnišnice se je od vojne situacije spremenilo tudi s tem, da so v letih zrasle smreke, ki niso več zakrivale barak.
Bolnišnica Jesen, ki je delovala do konca druge svetovne vojne je bila konec prejšnjega stoletja preurejena v muzejski kompleks, do katerega s ceste proti Trem kraljem vodi urejena pot.
Preberite še:
20