Otogar, turška garaža za avtobuse

Kjer vozovnice prodajajo na 168 blagajnah in je prav toliko postajališč avtobusov. Avtobusno postajo, ki ima svojo policijsko postajo, hotel, zdravstveni dom in mošejo. To je Büyük Otogar, glavna avtobusna postaja v Istanbulu. Fascinantna že sama po sebi, zaradi svoje velikosti – res ne pomnim, da bi kje na svetu videla večjo avtobusno postajo. Je kot letališče, organizirana do zadnje podrobnosti.

Hkrati pa vam le nekaj ur žuljenja čaja v eni izmed njenih nešteto čajnic o Turčiji pove več kot obisk stotih turističnih atrakcij. Na glavni avtobusni postaji v Istanbulu se dejansko dogaja Turčija. Zdomci iz Nemčije, Anatolci na delu v Istanbulu, uradniki, ki potujejo v Ankaro, mame, ki potujejo na obisk k sinovom v vojski, bodoči vojaki, zaljubljenci, ki hrepenijo po ponovnem snidenju … vsi slej ko prej sedejo na turški avtobus, glavno transportno sredstvo v državi.

Kar so za Švico vlaki, so za Turčijo avtobusi – vedno dostopno, točno, poceni in udobno prevozno sredstvo. Avtobusi so kot cestne križarke, klimatizirani, s stevardi, ki vam postrežejo čaj, prigrizke in vlažne brisače. Ni ga trenutka dneva in noči, ko ne bi v naslednjih petnajstih minutah ujeli avtobusa iz Istanbula v Ankaro, v roku ene ure pa kamorkoli drugam po veliki državi. Za to so zaslužne številne zasebne prevozne agencije, nekaj med njimi je megalomanskih podjetij, za državo tako pomembnih, kot bi bili letalski prevozniki. Verjetno še bolj – z avtobusom se vozijo res vsi Turki. V državi, ki je velika 783.562 kvadratnih kilometrov, ga ni kraja, kamor ne bi mogli priti z avtobusom. Če ne z velikim, pa z dolmusom, malim avtobusom.

Slovenija je velika 20.273 kvadratnih kilometrov. Avtobusna postaja glavnega mesta je še vedno malo večji kiosk. Sploh pa – kdaj ste se nazadnje peljali z medkrajevnim avtobusom v Sloveniji? Ste se sploh že kdaj?