Petek, 7. 6. 2019, 17.22
5 let, 6 mesecev
Ljubljanska bencinska črpalka iz časov, ko so jih načrtovali najboljši arhitekti #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,91
6
Bencinski servis na Tivolski cesti je po načrtih Edvarda Ravnikarja nastal leta 1968.
Bencinska črpalka ob ljubljanski Tivolski cesti na strani, kjer teče železniška proga, je delo slovitega slovenskega arhitekta Edvarda Ravnikarja.
"Ob izteku Tivolske ceste se nahajata dva konstrukcijsko in arhitekturno zanimiva infrastrukturna objekta. Dve bencinski črpalki, dveh priznanih arhitektov, zgrajeni skoraj istočasno," o Ravnikarjevi in Miheličevi črpalki na drugi strani Tivolske ceste pripoveduje arhitekt s fakultete za arhitekturo Aleksander Vujović.
S tem, da je Ravnikarjeva za razliko od Miheličeve, ki je opuščena in s "predelavo in okoliško zazidavo delno izmaličena", še vedno v uporabi. Ravnikarjeva črpalka je nastala leta 1968 in takrat je Ljubljanski dnevnik poročal, da bo ob njej, ko bo zgrajen podaljšek Parmove ulice s podvozom na Tivolsko cesto, zgrajen hotel. A ostalo je pri napovedih.
Fotografija iz leta 1968: Miheličeva črpalka, na drugi strani danes stoji bencinski servis, ki je nastal po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja.
Tankočutna uporaba betona
Kot poudarja arhitekt Vujović, je osrednja značilnost Ravnikarjeve črpalke, kar sicer velja tudi za Miheličevo, "obravnava motiva strehe s čim manj podporami in inovativna, skoraj tankočutna uporaba armiranega betona – materiala, ki ga po navadi prepoznamo kot zelo robustnega in težkega."
Gre za čas poznih šestdesetih let, ko sta bila eksperimentiranje in plastično oblikovanje betona zaželena tako v arhitekturi kot v spremljajoči industriji, pojasnjuje sogovornik.
Edvard Ravnikar je nadstrešnico, ki prekriva črpalno ploščad, zasnoval kot zaporedje treh betonskih dežnikov, ki se razpirajo nad sredinskimi stebri. Ob stiku s podporo so plošče najbolj masivne, ker je to zaradi sil potrebno, proti robovom pa se plošče vse bolj tanjšajo in ustvarjajo videz lahkega pregrinjala. Postavitev gobaste strehe le na treh stebrih pa omogoča maksimalno izkoriščanje prostora za točenje goriva. Od tega je objekt bencinskega servisa umaknjen v ozadje.
Edvard Ravnikar je nadstrešnico, ki prekriva črpalno ploščad, zasnoval kot zaporedje treh betonskih dežnikov, ki se razpirajo nad sredinskimi stebri.
Unikatna nadstrešnica
Ravnikarjev bencinski servis, ki je nastal v obdobju, ko so v Ljubljani nastajali tovrstni infrastrukturni objekti z arhitekturno vrednostjo, pa umeščen med Tivolsko ulico in železnico končuje skrajni obod mestnega središča. Njegova vrednost pa je v do skrajnosti inovativno izpeljani konstrukciji.
Bencinski servis, ki je nastal v obdobju, ko so v Ljubljani nastajali tovrstni infrastrukturni objekti z arhitekturno vrednostjo, umeščen med Tivolsko ulico in železnico končuje skrajni obod mestnega središča.
Bencinski servis, odprt vso noč
Z modernizacijo in razvojem prometa so v Ljubljani v drugi polovici prejšnjega stoletja vznikale bencinske črpalke. Po drugi svetovni vojni so te pripadale podjetju Jugopetrol, ki je leta 1953 postalo Petrol.
Takrat je imelo podjetje v Ljubljani štiri bencinske črpalke, konec leta 1953 pa so na tedanji Prešernovi in zdajšnji Tivolski cesti zgradili pravi bencinski servis v mestu, ki je bil hkrati prvi v Sloveniji odprt 24 ur na dan. Na mestu, kjer so postavili servis, pa je bila že pred drugo svetovno vojno bencinska črpalka, ki jo je leta 1943 raznesla tempirana bomba. Ta sicer ni uničila svojega glavnega cilja, postaje Radia Ljubljana.
Preberite še:
6