Mia Zahariaš, edina slovenska profesionalna trenerka psov za snemanja #intervju

  Mia Zahariaš mora pse in tudi mačke za snemanje reklam in filmom ter nastope v živo naučiti številnih vedenj. Pri svojem delu uporablja različne načine učenja s pozitivno motivacijo. Foto: Matej Leskovšek

Pred kratkim ste na odru s svojimi psi nastopili v performansu Maje Smrekar. Psi so navajeni snemalnih setov, razmere v gledališču pa so verjetno precej drugačne.
Gre za popolnoma drugačne okoliščine. Na snemanjih so mogoče ponovitve, izboljšave, česar na odru ni. Drugi dejavnik je prisotnost občinstva. Pri predstavi Maje Smrekar je bilo odlično to, da smo imeli pred premiero štiri vaje z gledalci. To je pomembno za pse, da so se lahko navadili na ljudi v prostoru.

Ko sem lani sodelovala pri predstavi Beton Ltd. v Novem mestu je bilo zanimivo to, da so se psi v tistih 14 ponovitvah naučili, kdaj gre zares. Ravno na predstavi so si privoščili norčije, medtem ko so na vaji pred nastopom in po njem vse izvedli brezhibno.

Torej so točno vedeli, kdaj je vaja in kdaj nastop?
Vsekakor. Na začetku jih je občinstvo res nekoliko zmedlo, vendar to nanje ni zares vplivalo. Pomembno je, da za nastope in snemanja izbereš čustveno stabilne pse. Je pa res, da dokler ne poskusiš, nikoli ne moreš popolnoma natančno vedeti, kako se bodo odzvali.

Kaj pa je izziv na snemanjih?
Zanimivo je, ker snemamo res veliko različnih stvari. Lani sem sodelovala pri 44 projektih. Zamisli, kaj vse naj naredimo, je zares veliko. Včasih, ko snemamo kakšen tehnično zahteven prizor, ki na primer vključuje vozeči avtomobil in psa, je lahko stresno.

Letos spomladi je bil zahteven tudi projekt z mačkami, ki smo ga snemali v Milanu. Za eno vlogo sva skupaj z njihovo lastnico tja odpeljali štiri mačje mladiče, saj je vsa reklama temeljila na živalih. Pričakovanja naročnikov so kdaj zelo velika, kar je tudi prav, a to prinaša veliko odgovornost.

Vaši trije psi so izučeni za delo v reklamah in filmih, vendar imate tudi druge pasje in mačje sodelavce.
Veliko delam z drugimi psi, saj je od naročnika odvisno, kaj si želi. Če potrebujejo na primer dogo, jo najdem in z njo treniram. Delam s približno 60 psi.

Svoje tri sem izbrala tako, da so prijazni za kamero, a so si med seboj zelo različni. Že od začetka jih treniram za snemanja. To so drugačne priprave, kot je šola za vsakdanje življenje psov.

Kakšen mora biti pes, da ga izberete za sodelavca?
Vsekakor je na prvem mestu videz, to je edina zahteva naročnika. Reklame delujejo na prvo žogo, v povprečju trajajo 30 sekund in v tem času je treba povedati želeno.

George je na primer lep, nežen, družinski pes in za take vloge ga tudi izberejo. Katalonska ovčarka Mala je skuštrana, nagajiva, zabavna. Tak je tudi njen značaj, razposajen in divji. Kiki ima lahko več vlog. Lahko je na primer psička kakšnega samskega moškega. Pri teh izbirah je veliko stereotipov.

Zame ni pomemben videz psa, temveč to, da ima pravi značaj. Mora biti stabilen, in če se že česa prestraši, se mora hitro pomiriti. Prav tako se mora rad in hitro učiti. Imeti mora delovno kondicijo, ker so snemalni dnevi dolgi, lahko trajajo tudi več kot 12 ur. Mora biti pripravljen na veliko ponovitev, a vse z veseljem. Nič ne delamo na silo, psu mora biti vedno zabavno. Prav to je tudi zame velik izziv. Kako to, kar počne, psu predstaviti, da bo navdušen in hkrati to naredil na ravni, ki jo zahtevajo.

Nagrada za pravilne odzive psov je hrana ali igrača. Foto: Matej Leskovšek In kako mu to predstavite?
Uporabljam različne načine učenja s pozitivno motivacijo, predvsem pa učenje s klikerjem. S tem se da učiti na več načinov. Ne glede na to je končni rezultat, da pes zelo rad izvaja naučena vedenja, saj ga med pridobivanjem znanja nagrajujemo za pravilne odzive. To mu ostane v dobrem spominu, zato stvari rad ponavlja. Za primerno "plačilo", seveda.

Je na snemanjih pomembno tudi, kako se vi počutite?
Če imam s psom odnos, kakršnega imam s svojimi tremi psi ali tistimi, ki jih dobro poznam in sama odpeljem na snemanje, to nekoliko vpliva tudi na to, kako se sama obnašam. Sama sicer nikoli nimam treme, po 15 letih sem v svojem delu suverena. Seveda pa moraš biti sam prav tako stabilen in psu v oporo. Vendar psi ne delajo zaradi mene, ampak zaradi nagrad. Moji deloma tudi zaradi mene, preostali pa ne.

Je nagrada hrana?
Odvisno, hrana ali igrača.

Z delom na snemanjih si psi prislužijo tudi hrano, kar je za njih najbolj naraven način prehranjevanja. Ali ni bolje, da jim hrano položimo v njihovo posodo?
Psi, ki izhajajo iz volka in so se ob sobivanju s človekom udomačili ter bili ob tem v različnih vlogah, so si nekoč hrano iskali tudi med odpadki. Bili so neke vrste smetarji, dokler jih niso začeli hraniti.

Če opazujemo potepuške pse po Bukarešti in Beogradu, vidimo, da ves dan iščejo hrano, seveda tudi teritorij in socialne stike, vendar to ni na prvem mestu. Za iskanje hrane uporabljajo možgane, če damo psu hrano v skledo, pa to zanj ni naravno. Veliko bolje je, če ima lastnik čas in voljo, da si pes hrano prisluži. Načinov za to je več. Moji si jo s tem, za kar so trenirani.

Torej doma zanje nimate posode za hrano?
Trudim se, da od enkrat do dvakrat na dan treniram z njimi. Če sodelujemo pri večjih projektih in je ves ritem podrejen temu, kdaj hrano dobijo tudi v skledi. Trenutno sploh ne vem, kje imajo sklede, kar je dobro (smeh, op. p.).

Kaj jih učite za snemanja?
Pravzaprav so to za njih zelo neživljenjske stvari. Učimo jih samo stvari, ki pridejo prav na snemanjih, vse je podrejeno temu. Pasje akcije se delijo na tiste, ki jih opravlja samostojno oz. z vodnikom za kamero ali v zaodrju, in tiste, ki jih izvaja na povelje soigralca. Teh je veliko in so največkrat neprimerne za vsakdanje življenje.

Kaj na primer?
Moji psi skačejo po ljudeh, saj so v reklamah in filmih pogosti prizori, v katerih psi, ko oseba pride domov, pritečejo k njej in od veselja skočijo nanjo. Tega zato svojim psom ne prepovedujem, načeloma jih celo spodbujam, da to počnejo.

Zadnjič je moral pes nekaj vzeti z mize. Tega jih ni bilo treba prav dolgo učiti. To smo hitro osvojili in zdaj to obvladajo (smeh, op. p.).

Veliko je takšnih stvari, ki jih v resničnem življenju ne potrebujemo. Med sodelavci imamo tudi psa, ki doma ne sme na kavč, a mora za vlogo narediti prav to. Ko ga pripravljam, zato pazim, da ga ne treniram pri njem doma, temveč na drugih lokacijah. Psi tako načeloma nimajo težav, saj vedo, kakšna pravila kje veljajo.

Sodelavci Mie Zahariaš (z leve): parson terierka Kiki, borderski ovčar George in katalonska ovčarka Mala. Foto: Matej Leskovšek

Je skakanje pri psu pozdrav?
Je, vendar je pri tem tanka meja, saj te lahko že kar malo nadleguje. Pri vzgoji je pomembno, na kakšen način ga naučimo, da te pozdravi namesto skakanja. Mladički že od majhnega skačejo, da bi bili čim bližje obrazu, predvsem zato, da bi se ga dotaknili in polizali ustne kotičke mame ali kogarkoli, ki je prišel z lova. Ta jim nato izbljuva tisti del, ki je napol prebavljen in namenjen njihovi prehrani. Ker to skakanje v človeški družbi ni primerno, se da psa naučiti, da tega ne počne.

Omenili ste primere, ko mora na snemanju pes upoštevati soigralca. Kako je torej z vodjo pri psih igralcih?
Psi so zaradi snemanj naučeni drugače. Šef je tisti, ki ima hrano. Prav tako morajo biti naučeni, da imajo radi ljudi, ne smejo se jih bati in pripravljeni morajo biti delati s komerkoli. To je treba neprestano vaditi. Ko vadimo, zato prosim različne ljudi, da delajo z mojimi psi. Na snemanjih največkrat ni časa, da bi se soigralci spoznali s psi. Le na hitro jim lahko razložim, kako naj vodijo psa.

So vaši psi dvojezični?
V angleščini so naučeni ukazov, ki jih potrebujejo na snemanjih, v slovenščini pa tistih, ki veljajo doma oziroma v vsakdanjem življenju.

Najtežje je s čustvi, ki jih želijo pri psih. Tu gre za naše predstave.
Res je. Psi so čustveni, vendar si ljudje po svoje predstavljamo, kako naj bi bila ta čustva videti, zato na to gledam zelo tehnično. Če želijo, da je pes žalosten, to naredimo tako, da se uleže in da glavo dol. To so za psa bolj ukazi kot kaj drugega. Psa moraš teh akcij naučiti, ne moreš izvabiti teh čustev.

Na snemanjih ste zelo jasni in strogi z navodili za ljudi, kako ravnati s psi.
Drži, saj moram poskrbeti, da lahko nemoteno delamo. Psa morajo pustiti pri miru, ne smejo ga božati. Če pride kdo do njega, se ga lahko ustraši, če bi ga vsak, ki je tam, pobožal, pa bi ga to utrudilo.

Snemanja so zanje že tako ali tako naporna. Veliko je ljudi, luči, zvokov, dogajanja … Vse to je zanje stresno, zato moram paziti nanje. Moja odgovornost je, da naredim vse za to, da bodo naredili, kar morajo

Edini ste, ki ta poklic profesionalno opravljate v Sloveniji. Kako nabirate znanje?
Sem samouk, pri nas namreč ni nobene možnosti izobraževanja. Odraščala sem s psi, od 18. leta se ukvarjam z njihovim šolanjem. Pri mojem delu gre za specifične stvari, ki sem se jih učila sproti. Vsake toliko sem sodelovala tudi s kakšnimi tujimi trenerji, s katerimi si izmenjamo znanje.

Pomembne so izkušnje, saj imajo snemanja svoje življenje, zato moraš biti pripravljen na različne okoliščine in imeti zanje rešitve.

Mia Zahariaš je samouk, saj pri nas ni nobene možnosti izobraževanja. Odraščala je s psi, od 18. leta se ukvarja z njihovim šolanjem. Foto: Matej Leskovšek

Sami poudarjate, da o preventivi pred ugrizi vemo premalo, čeprav nas psi pogosto obkrožajo. Že to, da jim ob prvem stiku pomolimo roko pod smrček, ni prav.
Ta gesta je poseg v osebni prostor psa. Če tega ni navajen, se lahko na to odzove. Če že uporabimo roko, naj bo ta spuščena ob telesu. Pes jo bo prišel povohat, nato še preostale dele telesa, a pomembno je, da ne rineš vanj.

To velja, če psa ne poznamo. Pri domačih je ta raven zaupanja višja, lahko si dovoliš več, vendar ima vsak svojo mejo. Včasih so rekli, da so psi kosmati za ušesi. Posebej pri otrocih in psih je treba zelo paziti, ker se lahko hitro zgodi kaj nepredvidenega, nastradajo pa otroci.

Sami se zavzemate za to, da bi že v vrtcih in prvih razredih osnovne šole potekalo sistemsko izobraževanje o stikih s psi.
Pobude za to so že bile, pripravljen je bil tudi program, vendar se to ni uresničilo. Otroke, predvsem pa starše bi bilo dobro naučiti, da imamo ljudje kot primati povsem drugo obliko komunikacije kot psi, ki so kanidi.

Sami cenimo, da se med pogovorom gledamo v oči, za pozdrav in izkazovanje naklonjenosti se tudi objemamo. Psi tega ne počnejo. Zanje je tesen stik nevarnost in potencialen konflikt. Prav tako zanje pogled v oči - če posplošim, ker so konteksti različni - predstavlja grožnjo. Predstavljajte si majhnega otroka, ki teče proti psu in ga objame. To je lahko zanj resnično nevarno. Odgovornost je v teh situacijah na odraslih. Prav tako ni potrebe, da se vtaknemo v vsakega psa, ki ga srečamo.

Delate tudi s psi, ki imajo za sabo težke izkušnje?
Zadnja leta sem se osredotočila le na snemanja. Tudi na tečajih smo imeli kakšne zahtevnejše primere, a tistim z več čustvene prtljage se posvečajo strokovnjaki, specializirani za delo z njimi. Več stvari vpliva na značaj psa, od genetike, njegovih izkušenj v leglu in z vzrediteljem do tega, v kakšnem okolju odrašča. Veliko je dejavnikov. "Zavedati se moramo, da je pes samo pes. Če ga pestujemo in nosimo v naročju, mu to lahko škoduje." Foto: Matej Leskovšek

Ob psih ste v zadnjih letih med svoje sodelavce sprejeli tudi mačke. To je spet svoj svet.
Vsekakor, se pa mačke po mojih izkušnjah določenih stvari naučijo veliko prej kot psi. Glavni izziv pri njih je motivacija. Kako doseči, da bodo delale z veseljem? Nikoli ne delam s prisilo.

Imam več mačk, s katerimi sodelujem, vendar niso moje. Med temi sta dve, za kateri moram s seboj vedno imeti več vrst hrane, saj nikoli ne veš, kaj bo delovalo tisti dan. En dan je to lahko losos, medtem ko ga drugič mogoče ne bo niti pogledala. Vedno moram biti pripravljena tudi v tem smislu.

Pri svojem delu za ukaze uporabljate predvsem kretnje z rokami, ne glas.
Psom je to, da te opazujejo, zelo blizu. Tudi med seboj se večinoma sporazumevajo z govorico telesa. Sama večinoma delam s kretnjami, če me vidijo. Ko so obrnjeni stran od mene, seveda uporabljam glas.

Pes ima lahko v družini različne vloge, lahko je tudi dober povezovalni člen.
Vse je odvisno od tega, kako se postavi vloga psa v družini. Če je pes kupljen kot darilo za otroka, mu je zanimiv mesec ali dva, nato zanj skrbijo starši. Bolje je, če je že takoj ob prihodu psa jasno, da bodo zanj skrbeli starši, saj otrok do določenega leta tega ne zmore. V zvezi z njim pa mu vseeno lahko dodelijo določene odgovornosti, s čimer se ta odnos lahko gradi. Z leti se tudi razvija, odraščajoči otrok pa tako počasi dobiva več nalog tudi v zvezi z domačo živaljo.  

Na tečaje velikokrat pride vsa družina in vidim, kako je pes, sploh v občutljivih, najstniških letih otrok, lahko stična točka. Skrb za psa in lepi trenutki z njim jih povežejo. Pes je tudi točka, o kateri so vsi enotni, in včasih je lahko tudi način komunikacije za določene stvari.

Včasih psi v našem življenju zasedejo prav posebno mesto.
Zavedati se moramo, da je pes samo pes. V določenih primerih ljudje s tem, kako ga obravnavajo, to točko presežejo. Če pes postane več kot le pes, ko ga na primer spremenimo v bitje, ki ga nosimo v naročju, mu s tem škodujemo.

Res je, da moji psi prav tako spijo povsod, od kletke do kavča in postelje, vendar so psi. V mojem primeru so morda kdaj še preveč, saj sama nanje gledam tudi kot na sodelavce, zato sem do njih precej zahtevna.   

Ali je, ko se s prihodom otroka spremeni družinska slika, na to treba pripraviti tudi psa?
Med nosečnostjo je dovolj časa, da psa pripraviš na to. Ko sem sama zanosila, sem imela že precej stara psa, ki pred tem nista imela veliko stikov z otroki, zato sem se jima ob prihodu novega člana precej posvetila, kar se je obrestovalo. Pripraviti jih je treba na manj pozornosti, ko se otrok začne plaziti, kar je za psa lahko moteče, pa je treba biti pri tem pazljiv. "Na tečaje velikokrat pride vsa družina in vidim, kako je pes, sploh v občutljivih, najstniških letih otrok, lahko stična točka." Foto: Matej Leskovšek

Kaj pa težava pasemskih psov in njihove degeneracije zaradi omejitev možnosti pri parjenju?
Z umetno selekcijo in s tem oženjem genskega bazena je čedalje več zdravstvenih in psihičnih težav psov. Škodo pri tem delajo vzreditelji, ki parijo pasemske pse brez rodovnika in vzrejnega dovoljenja. To so vsaj neke garancije. Ljudje, ki imajo pasemska legla, že poznajo posamezne linije. Odgovorni vzreditelji kljub omejenemu številu psov resnično pazijo, katere pse parijo med sabo. Največja škoda za pse pa je, če ima psička mladičke vsakega pol leta.

Za pse imate tudi program dela z nosom.
To je za pse odlično, saj je to njihovo primarno čutilo. Tudi velik del možganskega prostora uporabijo za to, da obdelajo te informacije. V vsakdanjem življenju to z njimi premalo počnemo. V našo pasjo šolo smo povabili zunanjega sodelavca Davida Pogačnika iz Alfakana, ki je vodil ta tečaj. Vsi udeleženi psi so v tem resnično uživali. Tečaj poteka tako, da jih naučiš na določen vonj, ki ga prepoznajo v množici preostalih in ga nakažejo.

Večkrat slišimo za pametne oziroma še posebej inteligentne pasme. Kako je s tem?
Raje kot o pameti bi govorila o psih, ki so bili narejeni za sodelovanje s človekom, in psih, ki so delovali samostojno, na primer čuvali in lovili. Ovčarji so tesno sodelovali s svojim pastirjem in pod njegovimi navodili preganjali čredo. Kodri so na primer v osnovi lovski psi. Koder je pes prinašalec iz vode, od tod tudi ta njegova oblikovana pričeska, ki izhaja iz funkcije. Kodrova dlaka je že skoraj kot lasje, in ko se napije vode, težko plava. Tam, kjer dlake ni potreboval za gretje, so ga zato pobrili. Pustili so jo le okoli sklepov, na koncu repa, na prsnem košu in okoli ledvic.

Tudi za hrte ne drži, da so neumni, kar je velikokrat mogoče slišati. Samo v njihovem interesu ni sodelovati s človekom, saj skoraj ves lov opravijo samostojno.