Kako se otrok počuti pred začetkom šolskega leta? Tako kot odrasli po dopustu.

Danes se začenja novo šolsko leto. Čas za kovanje načrtov, kako se bodo učenci in starši lotilo novega šolskega zalogaja. Z Leo Beznik, psihologinjo in voditeljico centra za svetovanje in usmerjanje otrok, mladostnikov in staršev Platea, smo se pogovarjali o razkoraku med pričakovanji staršev in otrok, praktičnih primerih, ki vam bodo olajšali šolsko leto in številnih drugih šolskih temah.

Zaradi aktualnosti tematike intervju obujamo iz arhiva.

Beznikova staršem svetuje, naj otroka že od prvega razreda naprej navajajo na samostojnost. "To pomeni, da sami pripravijo torbo, starši pa naj potem samo preverijo, če je vse na svojem mestu. Nikar mu mi ne zlagajmo potrebščin v torbo! Otrok naj sam poskrbi zase, mi smo mu v oporo le kot nadzor." Foto: Klemen Korenjak

Se dandanes preveč pogovarjamo o šoli? Starejše generacije so si enotne, da njihovi starši niso prežali na vsak njihov šolski korak.
Mislim, da se starši danes kar precej ukvarjamo z otroki, in to na vseh področjih. V šoli, na treningih, vadbah … Želimo si biti vključeni v življenje naših otrok. Za vsako stvar hočemo vedeti, kaj in kako se dogaja, to pa za otroke predstavlja dodaten pritisk. Če se kar naprej zanimamo za šolo in govorimo kako pomembna je, to otrok občuti kot stres.

Je potem bolje pustiti, da gredo stvari svojo pot ali se vendarle vključiti?
Pomembno je, da starši najdemo pravo mero. Ne smemo kar pustiti, da gre življenje svojo pot, poleg tega nas moderni časi, kamor spada tudi uporaba e-redovalnice, preprosto prisilijo v drugačen način razmišljanja.

Staršem svetujem, naj otroka že od prvega razreda naprej navajajo na samostojnost. To pomeni, da sami pripravijo torbo, starši pa naj potem samo preverijo, če je vse na svojem mestu. Nikar mu mi ne zlagajmo potrebščin v torbo! Otrok naj sam poskrbi zase, mi smo mu v oporo le kot nadzor.

Če v prvem razredu vse delamo namesto otroka, se bo na to seveda navadil in težko ga bo odvaditi.

"Mislim, da pretirana osredotočenost na šolo ni pametna. Niti ni dobro, da je prvo vprašanje, ki ga zastavimo otroku, ko pridemo domov: Kako je bilo v šoli? A si dobil kakšno oceno? Mislim, da bi morali otroku pustiti, da nam sam pove, kako mu je šlo." Foto: Bor Slana

Katere so najpogostejše starševske napake, ki jih počnemo v zvezi s šolo?
Mislim, da pretirana osredotočenost na šolo ni pametna. Niti ni dobro, da je prvo vprašanje, ki ga zastavimo otroku, ko pridemo domov: Kako je bilo v šoli? A si dobil kakšno oceno? Mislim, da bi morali otroku pustiti, da nam sam pove, kako mu je šlo.

Bolje je, če se pozanimamo, kaj so danes počeli v šoli, ali pa da rečemo: Danes pa si videti tako nasmejan. Vidim, da se dobro počutiš. Kaj si počel? Če ne ustvarjamo pritiska okrog šole, se otroci v zvezi s tem lažje pogovarjajo oziroma nam stvari povejo sami od sebe. Druga velika napaka, ki jo starši tako radi delajo, je serviranje stavka: Pojdi se učit! To je eden od najbolj nesmiselnih stavkov, ki otroku prav nič ne koristi.

Če imamo otroka, ki potrebuje več spodbude, je bolje, da poiščemo učne tehnike, ki mu bodo koristile. Na internetu ali knjigah starši lahko hitro najdemo kaj pametnega in bolj učinkovitega kot zgolj to, da otrok sedi za zvezkom in bere besedilo. Lahko si pomaga z učnimi karticami, lahko snov ponavlja tako, da zraven hodi, da se posname in potem večkrat posluša, in podobno. Nešteto jih je.

"Pomembno je tudi to, da otroku že takoj na začetku šolskega leta določimo termin v dnevu, ki naj bo rezerviran za učenje. Ali bo to 20 minut, 45 minut ali ena ura, ni tako pomembno, bolj pomembno je, da se otrok na ta termin navadi. Če se nima nič učiti, naj ta čas šili barvice ali kaj podobnega, skratka, počne naj nekaj za šolo."

Torej, namesto da mu ukažemo Pojdi se učit, mu predlagajmo: Kaj pa če bi danes poskusil tako in tako … V večini takih primerov se otroci učenja precej lažje lotijo.

Pomembno je tudi to, da otroku že takoj na začetku šolskega leta določimo termin v dnevu, ki naj bo rezerviran za učenje. Ali bo to 20 minut, 45 minut ali ena ura, ni tako pomembno, bolj pomembno je, da se otrok na ta termin navadi. Če se nima nič učiti, naj ta čas šili barvice ali kaj podobnega, skratka, počne naj nekaj za šolo.

To naj bo čas brez telefona in računalnika. Čas, ko sedi za svojo mizo. Po nekaj tednih bo to za otroka postala rutina in ga bo na prijazen način prisilila, da se bo takrat ukvarjal s šolo. Seveda pa to zahteva precej naše doslednosti in vztrajnosti. Otroci na ta čas radi hitro "pozabijo", mi pač ne smemo.

Omenili ste delo za pisalno mizo. Kdaj bi po vašem mnenju otrok šolske stvari moral delati za svojo mizo oziroma v svoji sobi, če seveda ima možnost? Vse prevečkrat se dogaja, da otroci zaradi lažje logistike šolske obveznosti opravljajo za jedilno mizo, medtem ko mama zraven opravlja gospodinjske obveznosti. Ta rutina pa se kar obdrži.
Otroci naj čim prej začnejo naloge pisati v svoji sobi oziroma v svojem prostoru. Dogaja se namreč, da se otroci navadijo, da med pisanjem domače naloge pri starših preverjajo odgovore.

"Vsi vemo, kako je, ko se z dopusta vrneš v službo. Kako je tisto nedeljo pred ponedeljkom. No, otroci se pred začetkom novega šolskega leta počutijo povsem enako. Že brez vseh teh vprašanj običajno čutijo nekaj napetosti. Če mislimo, da otrok čuti napetost, ga spodbudimo, da o tem govori. Je pa seveda res, da se marsikateri otroci tega tudi veselijo." Foto: Bor Slana

To pomeni, da mama kuha, zraven pa prikimava ali se mršči, če kaj ni okej. Otrok se tako navadi, da takoj dobi neko potrditev oziroma opozorilo, če razmišlja v napačno smer. V šoli potem pričakuje podobno in ker tega od učiteljev pri preverjanju znanja ne dobi, je zmeden in si ne zaupa, črta odgovore, posledično pa mu zmanjkuje časa. Če otrok nalogo izpolnjuje za jedilno mizo, je morda res videti, kot bi nalogo delal sam, ni pa nujno, da jo res.

Zato je dobro, da vsaj del naloge naredi v svoji sobi ali na samem, zato, da se sam skoncentrira, da si začne zaupati, potem pa nalogo lahko pregleda skupaj s starši. Če drugače ne gre, kot da otrok nalogo dela v skupnem prostoru, naj se starši zadržijo in naj bo kimanja in drugih mimik čim manj. Rečemo mu: Dokončaj, pa bova potem pogledala.

Novo šolsko leto se začenja čez dobra dva tedna. Otroci v teh dneh ne morejo mimo vprašanj, kot so: Zdaj bo pa šola, a se že kaj veseliš? Je bolje o tem čim več govoriti, da otrok ve, kaj ga čaka, ali je bolje, da se temi izognemo?
Vsi vemo, kako je, ko se z dopusta vrneš v službo (smeh, op. a.). Kako je tisto nedeljo pred ponedeljkom. No, otroci se pred začetkom novega šolskega leta počutijo povsem enako. Že brez vseh teh vprašanj običajno čutijo nekaj napetosti. Če mislimo, da otrok čuti napetost, ga spodbudimo, da o tem govori. Je pa seveda res, da se marsikateri otroci tega tudi veselijo.

"Z večjim pričakovanjem se šole veseli otrok, ki mu gre v šoli gladko, ki si stvari hitro zapomni in nima učnih težav. Ni pa nujno." Foto: Thinkstock

Kdaj se tega veselijo oziroma kdaj se ne?
Pri tem vprašanju ne gre samo za učenje, gre tudi za socialne stike. Morda se šole izogibajo zato, ker se otrok tam koga boji, ali je s kom v konfliktu, takrat ga šola seveda skrbi. Opažamo, da je tega vedno več. Da se otroci težko vključijo v razred in da se težko znajdejo med sošolci. Tudi to je tema, ki jo je doma treba predebatirati.

Z večjim pričakovanjem se šole veseli otrok, ki mu gre v šoli gladko, ki si stvari hitro zapomni in nima učnih težav. Ni pa nujno ... Predlagam, da debate o šoli starši začnejo teden ali deset dni pred začetkom novega šolskega leta. Ne v smislu: Pa glej, da bo letos drugače, da se boš učil sproti in da se ne bomo vse leto prepirali zaradi šole …

Bolj dobrodošlo je, da ga sprašujemo: Kako si si letos zamislil šolo? Kako bi naredili, da bo med nama zaradi šole manj napetosti? Da ga vprašamo, kako se počuti, ko govorimo o šoli. Če je bil prejšnje leto v konfliktu s katerim od učiteljev ali se je katerega bal, je dobro, da ga pripravimo tudi na to in ga povprašamo kaj misli, kakšen odnos bosta letos imela s tem učiteljem in kaj lahko on stori, da bi se morda bolje razumela.

"Bolj dobrodošlo je, da otroka sprašujemo: Kako si si letos zamislil šolo? Kako bi naredili, da bo med nama zaradi šole manj napetosti? Da ga vprašamo, kako se počuti, ko govorimo o šoli." Foto: Bor Slana

Otrok bo potem lažje sam začel pripovedovati o tem, kaj ga skrbi, česa se boji. Pogovarjajmo se z njim, kaj bi morali storiti, da bo ta izkušnja bolj prijetna.

Lahko izkoristimo televizijsko reklamo za šolske potrebščine in otroku rečemo: Vsake pet minut nas nekdo spomni na šolo. Kako pa se ti počutiš? Pomembno je, da ga pri tem ne prekinjamo, da ne zmanjšujemo njegovih strahov, češ pa saj to ni nič takega, ampak mu prisluhnemo. Če bo o tem lahko odkrito spregovoril, bo tudi lažje štartal v šoli.

Nikar pa ga ne prepričujmo, pa saj ne bo hudo. Letos si pa že v petem razredu. To otroku prav nič ne pomaga! Nasprotno, to njegovo stisko samo še povečuje.

No, povsem drug svet so prvošolčki. Ti se šole praviloma veselijo. Večina jih je prvo leto prepričana, da je bil vrtec izguba časa. Kako jim pričaramo prvi šolski dan? Je to sploh pomembno?
Prvi šolski dan je za otroka poseben dan, in to je dejstvo. To je zanje prelomnica in tega ne smemo spregledati. Lepo je, da mu polepšamo dan, da ga peljemo na sladoled, ga povprašamo, kakšna pričakovanja ima in podobno.

Seveda pa je po drugi strani tudi pomembno, da otroku ne govorimo samo, kako bo vse super in krasno, ampak da mu prav tako povemo, kaj ne bo tako prijetno. Da včasih kaj ne bo šlo v prvem poskusu in da se bo treba bolj potruditi, da bo včasih dolgčas, pa bo kljub temu treba zdržati in se zadržati, da ne vleče sošolca za lase, klepeta ali kaj podobnega.

Torte ni treba kupovati, pomembno pa je, da otrok lahko z nami govori o tem, kako je minil prvi šolski dan, da tega ne ignoriramo.

Igrač pa ne pospravljamo oziroma umikamo?
Ne, kje pa! Nikakor! Otroci že tako nimajo dovolj otroštva. Stalno poudarjam, da se danes otroci premalo igrajo. Že čisto majhne jih vozimo na krožke in jim tako jemljemo čas, ki bi ga morali imeti za igro.

Treba je vedeti, da dejavnost ni igra, gre za strukturirano dejavnost, kjer ni prostora za domišljijo. Ko igra tenis, igra tenis. Vse lepo in prav, ampak edinokrat, ko bi tam lahko uporabil domišljijo, bi bilo, če bi se pogovarjal s teniško žogico, kar se seveda ne. Vsaj popoldne moramo otrokom dovoliti, da se še vedno igrajo. Kocke in barbike naj ostanejo tam, kjer so bile. Dokler jih otrok želi, naj jih ima.

"Če otrok v šoli nima večjih težav, potem ponavljanje snovi pred začetkom šolskega leta ni potrebno, če pa že, naj se to počne skozi igro." Foto: Bor Slana

Kakšno je vaše mnenje o ponavljanju snovi pred začetkom šolskega leta? Je vredno ponoviti angleške besede in poštevanko?
Če otrok nima večjih težav, potem to ni potrebno, če pa že, naj se to počne skozi igro. Poštevanko lahko vadi med zlaganjem domin, ki imajo različno število pik, pišemo lahko v pesek, lahko napišemo babici pismo, s tem vadimo pisanje.

Angleščino lahko vadimo skozi angleški kviz, ko smo v naravi, lahko iščemo angleške besede, s katerimi poimenujemo rastline in podobno. Nikar tega ne počnite tako, da sedite za mizo in sprašujete otroka. Od tega nihče ne bo imel koristi, sploh če se otrok že med letom nerad uči. Z malce drugačnim pristopom lahko dosežemo boljše učinke.

Je pomembno, da tudi starši pred začetkom šolskega leta razčistimo, kako se ga bomo lotili? Bomo sproti sledili snovi ali le takrat, ko bo otrok imel težave?
To je zelo odvisno od otroka. Eni so taki, da niti ne veš, da ga imaš in za vse poskrbi sam, drugi potrebujejo več nadzora. Se pa moramo vedno vprašati, ali gremo čez mejo, ali je preveč in ali bomo s svojim nadzorom škodovali otroku.

Preverjanje, si naredil to, si vzel to in ono, to ni dobro. S tem spodbujamo nesamostojnost. Določimo čas v dnevu, ko z otrokom pregledamo zvezke, snov, domačo nalogo. A to naredimo tako, da nam otrok kaže in razlaga, kaj so počeli, kaj pri nalogi mi je šlo bolje in kaj je bilo težje.

Vprašanj, kot so: Si dobil kakšno oceno? Ali si bil kaj vprašan?, se izogibajmo, predvsem pri otrocih, ki jim šola ni najbolj ljuba. S tem ustvarjamo samo blokado. Bolje je, če nam otrok sam pove.

Če se mu je zgodilo kaj lepega, bo tako ali tako sam začel debato, težje zanj je, če zadeva ni tako pozitivna. Takrat potrebuje več časa in pomembno je, da mu ga damo.

"Vprašanj, kot so: Si dobil kakšno oceno? Ali si bil kaj vprašan?, se izogibajmo, predvsem pri otrocih, ki jim šola ni najbolj ljuba. S tem ustvarjamo samo blokado. Bolje je, če nam otrok sam pove." Foto: Ana Kovač

Kar zadeva ocene ... Danes je na voljo e-redovalnica, ki omogoča, da starši brez otrokove "pomoči" izvejo za oceno. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Razumem, da to nekaterim olajša nadzor in da moramo slediti času ter napredku in razvoju, dostikrat pa vidimo, da to ne prispeva k samostojnosti otrok.

Starši morajo znati zadeve zapeljati tako, da bo e-redovalnica prednost.

Na primer?
Konkretno: v e-redovalnici dobimo informacijo, kaj ima otrok za nalogo. To nam zadevo olajša toliko, da nam ni treba klicati drugih mamic. Če otroku povemo, da ima za nalogo to in to, mu jemljemo njegovo samostojnost. Bolje je, da se delamo, kot da tega ne vemo in skušamo doseči, da se otrok tega sam spomni. Treba ga je spodbuditi, da sam preveri, če nalogo ima ali ne.

Podobno velja za ocene. Dajmo otroku priložnost, da nam bo sam povedal za oceno. Včasih otrok za to potrebuje uro, dve ali vse popoldne. Včasih je vredno malo počakati. Ne pa predolgo. Rečemo lahko: Zdiš se mi napet. Bi mi rad kaj povedal? Ko pa pove, ga je treba pohvaliti, ker nam je težko stvar zaupal sam od sebe.

Kako otroku dopovemo, da je koristno delati sproti, da mu kampanjsko učenje ne bo kaj veliko pomagalo?
Tako kot smo sebi (smeh, op. a.). Stvar, ki jo sama predlagam in starši poročajo, da deluje, je to, da si otrok na listek vsak dan sproti, takoj po pouku, zapiše seznam opravil: domača naloga za angleščino, ponovi biologijo, uči se slovenščino, zloži perilo, posesaj sobo.

Na listek naj napiše seznam obveznosti, ko jih opravi, naj jih obkljuka ali prečrta. Tako bo vsak trenutek vedel, kaj ga čaka, ne pa da se bo spomnil ob 21.00, ko bo za vse že zdavnaj prepozno.

"Stvar, ki jo sama predlagam in starši poročajo, da deluje, je to, da si otrok na listek vsak dan sproti, takoj po pouku, zapiše seznam opravil: domača naloga za angleščino, ponovi biologijo, uči se slovenščino, zloži perilo, posesaj sobo. Na listek naj napiše seznam obveznosti, ko jih opravi, naj jih obkljuka ali prečrta. Tako bo vsak trenutek vedel, kaj ga čaka, ne pa da se bo spomnil ob 21.00, ko bo za vse že zdavnaj prepozno." Foto: Klemen Korenjak

Druga stvar, ki jo predlagam, so popoldanski urniki za ves teden. Na primer: v ponedeljek imam od 16.00 do 16.45 čas za učenje ter pol ure zvečer, da snov ponovim. Pomembno je, da starši potem vztrajamo, da gre otrok v sobo in sedi za pisalno mizo. Tudi če reče, da nima naloge, naj tisti čas vseeno sedi za mizo. To je kot trening in tega se bo v mesecu dni navadil. Žal so potem kmalu počitnice in po njih bomo morali začeti znova, a tako pač je.

Fino je, če imajo otroci koledarčke, lahko pa si zadolžitve (naredi matematiko, pobriši posodo, sprehodi psa …) označijo tudi na telefonu ali računalniku.

Kako pomembno je, da se postavimo na stran učitelja? Da krepimo njegovo avtoriteto?
Pomembno je, da se pred otrokom zadržimo in ne govorimo čez učitelja, tudi če se z njim ne strinjamo. Če jim da šest strani naloge za matematiko, nikoli pred otrokom ne razlagajmo, kako je pa to trapasto.

Rada bi opozorila tudi na to, da se izogibajmo uporabi množine. Nimamo mi matematike, ampak otrok, prav tako nismo mi bolni, in mi ne pišemo testa, ampak otrok.

Pomembno je, da otroka naučimo, da tudi če se mu zgodi krivica, zna iti prek tega. Otroci so dandanes izredno občutljivi na krivice. Povemo mu, da je tako pač življenje. Najbolj pa mu bomo pomagali s tem, da mu prisluhnemo, ko govori o tem, kako se je ob tem počutil.

Raje ga vprašajmo, kako bo ukrepal. Da bo znal učitelju na ustrezen način povedati, da se mu nekaj ne zdi prav. Če to z njim preigramo doma, bo lažje povedal tudi v šoli in bo bolje pripravljen na trenutek, ko se bo to zgodilo njemu.

Kakšno je vaše mnenje o opisnih ocenah in kakšen se vam zdi preskok iz opisnih na prave ocene v tretjem razredu?
Sistem opisnega ocenjevanja se mi ne zdi v redu. Mislim, da zmede starše in otroke.

Pri opisnem ocenjevanju so vsi ''super, oh in sploh'', potem pa jih v tretjem razredu pričakajo realnost in prave ocene, kar je za marsikoga pravi šok. Zdi se mi, da se otroci potem ocen nekako še bolj bojijo. Bolje bi bilo, da bi bila vsaj kakšna stvar ocenjena. Ni treba, da bi bila upoštevana, bi pa otrok vsaj dobil občutek, kako in kaj. Na nekaterih šolah to uporabljajo že zdaj.

Pomembno je tudi, da se starši izognemo grožnjam v smislu: Samo počakaj, drugo leto bodo pa ocene. Boš že videl.

"Pomembno je tudi, da se starši izognemo grožnjam v smislu: Samo počakaj, drugo leto bodo pa ocene. Boš že videl." Foto: Thinkstock

Kako gledate na nagrajevanje oziroma kaznovanje zaradi ocen? Evro za petico ali kaj podobnega.
Bolj kot oceno je treba pohvaliti in opaziti ter omeniti trud, ki ga je otrok vložil v dosego ocene. Ocena ni pravi pokazatelj, trud pa dolgoročno je.

Lahko, da se je otrok res veliko učil, pa je potem na dan preverjanja imel zdravstvene težave in se je odrezal slabo, lahko da je bilo ravno obratno. Da je z malo truda prišel do lepe ocene.

Poskusimo se izogniti temu, da otroka, ki dobi dobro oceno, takoj označimo za genija, carja, ali da govorimo, kako je ''naša pridna, same lepe ocene ima''. S tem ga samo spravljamo pod pritisk. Bolje je, če rečemo, da si naš otrok hitro zapomni, veliko vadi, je spretno nekaj opravil ali kaj podobnega.

Koliko obšolskih dejavnosti je po vašem mnenju še v mejah normale?
Odvisno. Dejavnosti naj bo toliko, da lahko otrok popoldne v miru naredi domačo nalogo in da ima še vedno nekaj prostega časa in možnost, da se lahko v miru sprosti. Da ima še vedno nekaj nestrukturiranega časa.

Samo ena dejavnost naj bo taka, da mora vanjo vložiti veliko napora (recimo glasbena šola), preostale dejavnosti naj sproščajo, vsaj ena naj bo povezana z gibanjem. Vem, da bi otroci marsikaj radi, tudi odrasli bi, a za to ni dovolj časa. In tega se morajo zavedati tudi otroci.

"V šolskem sistemu bo verjetno treba kaj spremeniti ali nadgraditi in mislim, da se učitelji z različnimi pristopi trudijo, da bi olajšali in otrokom približali snov. Večina razume, da mogoče marsikateri otrok potrebuje nekoliko drugačen pristop." Foto: Thinkstock

Je šola danes res bolj zahtevna, ali jo sami delamo bolj zahtevno?
Na to vprašanje težko odgovorim. Med otroki so res velike razlike v znanju in predznanju. Nekateri so zelo razgledani, nekateri pač ne. Morda jih kdaj bremenimo s stvarmi, ki niso toliko pomembne.

Če bi otroke angleščino učili tako kot nekoč, bi bilo to brez zveze. Včasih smo tri ure ponavljali stavek Hallo. I am Sam. Danes je treba temu nekaj dodati, je pa vprašanje, ali res dodajamo uporabne stvari, ali dobijo informacije, ki si jih bodo dologoročno zapomnili. Bolj pomembno bi bilo, da bi otroke učili iskati in povezovati informacije. Da bi jih učili pristopov, kako priti do določenih informacij, kako uprabiti znanja v praksi. Pogosto opažamo, da otroci samo memorirajo stvari.

Kako to mislite?
Ko izvajamo delavnice po šolah, opažamo, da imajo otroci velikorat občutek, da nekaj že znajo. Čisto na pamet recimo, da se o Karantaniji učijo v petem, sedmem in nato še v devetem razredu. In da oni tega ne znajo na pravi način povezati. Mislijo, saj to smo že poslušali in se ne poglabljajo naprej. V testu so seveda vprašanja zahtevnejša, kot so bila v petem razredu in seveda ker se niso ponovno učili in dodali informacij niso uspešni in iz tega potem potegnejo sklep, da so neumni, da jim ne gre. To je velik problem. Da imajo znanja, ki jih prinesejo od doma ali iz nižjega razreda, potem pa tega ne znajo nalagati.

V šolskem sistemu bo verjetno treba kaj spremeniti ali nadgraditi in mislim, da se učitelji z različnimi pristopi trudijo, da bi olajšali in otrokom približali snov. Večina razume, da mogoče marsikateri otrok potrebuje nekoliko drugačen pristop.

Veliko otrok je tudi zelo nesamozavestnih, kar zadeva ocenjevanje njihovega znanja. Veliko znajo, a ko morajo pokazati znanje, odpovejo. Pri svojem delu opažam ogromno težav, kot so bolečine v trebuščku v nedeljo zvečer, nočne more, prebavne težave, jok pred odhodom v šolo in podobno. Vse zaradi strahu pred preverjanjem in ocenjevanjem.