SiolNET. Trendi Odnosi
7,42

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Ob materinskem dnevu: Darja Ovsenik, mama petih fantov

"Ali imam vrtec ali domače varstvo? Ne, vseh pet je mojih." #intervju

7,42

termometer

"Morda ta izjava ni logična, a meni je bilo s tremi otroki težje kot zdaj s petimi," pravi 36-letna Darja Ovsenik, mama petih sinov, ki so se rodili v obdobju manj kot petih let. Med njimi sta namreč kar dva para dvojčkov. "Materinstvo je rast, je pot brez ciljne črte," odgovarja na vprašanje, ali materinstvo po začetniških korakih preraste v rutino.

Darja Ovsenik je mama petih sinov, ki so se rodili v manj kot petih letih. Med njimi sta kar dva para dvojčkov. Najstarejši je Nace, ki ima skoraj šest let, dvojčka Bine in Jakob sta stara štiri leta, Cene in Matevž pa dobro leto in pol. | Foto: Ana Kovač Darja Ovsenik je mama petih sinov, ki so se rodili v manj kot petih letih. Med njimi sta kar dva para dvojčkov. Najstarejši je Nace, ki ima skoraj šest let, dvojčka Bine in Jakob sta stara štiri leta, Cene in Matevž pa dobro leto in pol. Foto: Ana Kovač


Darja Ovsenik | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač V zakonu Darje in Tomaža Ovsenika se je rodilo pet otrok. Pet sinov s petimi barvitimi značaji.

Družino so začeli širiti kmalu zatem, ko sta se zakonca že sprijaznila, da ne bosta imela otrok. Ko je na svet prijokal prvi, Nace, sta se mu že čez 20 mesecev pridružila dva, Bine in Jakob, čez tri leta je družino dopolnil nov par dvojčkov, Cene in Matevž.

Njihova mama, po izobrazbi profesorica slovenščine in geografije, materinstva ne idealizira, ampak odkrito govori tudi o temnih trenutkih. Ti pa nobenemu staršu niso tuji.

V intervjuju, ki ga na Siol.net objavljamo ob materinskem dnevu, je 36-letna ljubiteljica in mentorica plesa spregovorila o praktični plati življenja s petimi majhnimi otroki, pomenu odkritega odnosa samega s sabo in pomembnosti negovanja partnerskega odnosa ter navsezadnje tudi negovanja lastne duše.

Svoje družine zaradi številčnosti ne vidi kot posebnost, morda šele potem, ko jih vseh sedem ugleda na fotografiji, se pošali.


"Marsikdo me v šali vpraša, kdaj bo čas za naslednji parček dvojčkov, ali pa namigne, da je zdaj res že čas za punčko. Kot da končujem kolekcijo spolov. Na to sem se kar navadila." | Foto: Ana Kovač "Marsikdo me v šali vpraša, kdaj bo čas za naslednji parček dvojčkov, ali pa namigne, da je zdaj res že čas za punčko. Kot da končujem kolekcijo spolov. Na to sem se kar navadila." Foto: Ana Kovač

Kakšno je življenje s petimi otroki, med katerimi je manj kot pet let razlike? Kateri pridevnik najbolje opisuje vsakodnevno situacijo v vaši družini?

Uf, pridevnik pestro. In s tem mislim pestro od A do Ž, 24 ur na dan. V dobrem in slabem. Otroci iz nas potegnejo vse najboljše, pa tudi najslabše.

Je res, da v veliki družini še en otrok ne pomeni bistvene razlike? Vi ste najprej imeli enega, manj kot dve leti pozneje sta se družini pridružila dvojčka, tri leta pozneje še en par dvojčkov.

Res je, delček resnice vsekakor je v tem. Ko sem rodila prva dvojčka, so bili vsi trije otroci v plenicah, nobeden od njih se še ni znal sam zaigrati, vsi so v polnosti potrebovali mamico. In ko te potrebujejo trije otroci, ti pa imaš samo dve roki, pa še ti dve precej utrujeni, je težko že sploh preživeti. Zdaj, ko sta se družini pridružila še dva, je bistveno lažje.

Morda ta izjava ni logična, a meni je bilo s tremi težje kot zdaj s petimi.

Naše življenje in vsakodnevni položaji so postali obvladljivi, medtem ko smo prej, ko so bili v družini trije otroci, na trenutke res živeli v neobvladljivih razmerah. Ni bilo redko, da so bili trije otroci ponoči pokonci, občasno tudi štirje. V takih trenutkih loviš sam sebe, pa ne veš, kje bi se našel.

Danes se fantje že sami zaigrajo, vsak ima svojo nalogo. Nekdo pripravi mizo, drugi pospravi iz pomivalnega stroja … Fizično mi je zdaj res lažje.

"Mislim, da nobena mama ne more nikoli reči, da je njen otrok zdaj dokončno vzgojen in da je zmagala. Tudi ko bodo otroci enkrat odrasli, me bodo verjetno lahko še česa naučili. Seveda, če si za tako učenje in spoznanja odprt." | Foto: Ana Kovač "Mislim, da nobena mama ne more nikoli reči, da je njen otrok zdaj dokončno vzgojen in da je zmagala. Tudi ko bodo otroci enkrat odrasli, me bodo verjetno lahko še česa naučili. Seveda, če si za tako učenje in spoznanja odprt." Foto: Ana Kovač

Kdaj, pri katerem otroku materinstvo postane tako obvladljivo, rutinsko ali pa vsaj bolj domače?

Nikoli. Dejstvo je namreč, da čeprav mi vzgajamo otroke, v resnici oni vzgajajo nas. In to na najbolj prefinjen način.

Vedno je nekaj novega, zato ne bom nikoli mogla reči, da je materinstvo rutina. Materinstvo je rast, je pot brez ciljne črte.

Mislim, da nobena mama ne more nikoli reči, da je njen otrok zdaj dokončno vzgojen in da je zmagala. Tudi ko bodo otroci enkrat odrasli, me bodo verjetno lahko še česa naučili. Seveda, če si za tako učenje in spoznanja odprt.

Še vedno se lahko česa naučim, tudi od nekoga, ki ima samo enega otroka. Zakaj pa ne?! Včasih se nasmejim, ko spoznam kaj novega in si rečem: "Sem mislila, da pri petih otrocih že kaj vem."

Je pa bržkone razlika med prvim otrokom in časom, ko sta prišla dvojčka.

Je, vendar ne v znanju, ampak v tem, da si sposoben prepoznati, da je trenutno obdobje težko, a da ne bo trajalo in da se ne vznemirjaš tako globoko. Medtem ko pri prvem otroku misliš, da bo težko obdobje trajalo večno. Ne bo. Zdaj vem, da so takšna in drugačna obdobja in da jih bomo nekako preživeli.

Mislim, da sem v tem času pridobila neko umirjenost, malce modrosti, ne vem pa, ali je to ravno znanje.

Vsak otrok je na svet prinesel svoj značaj. Vem, imam jih pet in vsak pritiska na druge gumbe pri meni (smeh, op. a.). Povsem mirno lahko povem, da imam včasih občutek, da se mi bo odpeljalo … Pri tem bi se brez vere zagotovo že večkrat zares sesula.

Včasih me kdo gleda z občudovanjem, češ, kako nam gre dobro. Kaj pa vem, morda se preveč primerjamo, treba je pogledati za štiri stene, tudi jaz se zelo razjezim. Mislim, da se vsaka mama srečuje s težkimi trenutki.

Mislim, da zelo idealiziramo "naše sončke" in materinstvo na sploh. Otrok je danes v središču vsega vesolja.

"Ali smo posebnost? Ne, morda šele, ko nas vidim na fotografiji." | Foto: Ana Kovač "Ali smo posebnost? Ne, morda šele, ko nas vidim na fotografiji." Foto: Ana Kovač

Običajno so vsi intervjuji na temo materinstva precej sladkobni. Ni pa vse tako idealno …

Ne, ni pravljica. To se mi zdi že kar bolezen sodobnega časa. Otroka smo postavili v središče, vse se mora vrteti okrog njega.

Včasih me je skrbelo, da ne bom psihično ranila svojih otrok, jim prizadejala travm … Želela sem si, da bi bili moji otroci srečni, uspešni, že kar popolni … Zdaj si priznam, da je bil to napuh.

Kako lahko jaz kot človek z omejitvami, z omejenim časom in energijo pričakujem, da bodo moji otroci vse, česar se lotijo, počeli popolno? Zdi se mi, da naša družba teži k popolnosti, ki je pač ni mogoče doseči, potem pa nas potegne v spiralo slabe vesti in samomrcvarjenja, kar vodi samo še proti dnu.

Kot da bomo mi popravili vse tisto, kar so naši starši počeli narobe! Najprej so prakticirali avtoritativno vzgojo, pa se je izkazala kot napačna, potem ji je sledila permisivna, a tudi ta ni bila pravilna, zdaj smo v fazi sočutne vzgoje. Ne vem, to je zelo zahtevna naloga – biti sočuten in hkrati dosledno in brez slabe vesti postavljati meje.

Večkrat opazujem mamice in se mi zdi, kot da jih bodo njihovi otroci "pojedli". Zakaj? Zato, ker predvsem niso sočutne same s sabo. To pa je za slovensko mamo, kjer se vse meri z vrlino delavnosti in pridnosti z večnim občutkom slabe vesti, zares težko!

Dejstvo je, da otroci odpirajo naše nahrbtnike. Nikoli nismo sposobni pogledati tako globoko kot takrat, ko nam otrok nastavi ogledalo. Otroci ga res nastavljajo in iz nas vlečejo vse najboljše pa tudi najslabše. In zadnje je zelo težko sprejeti. Težko je sprejeti sebe kot ranljivega.

Pri materinstvu smo v slepi ulici glede teženja k popolnosti. Če je ne dosežemo, takoj skočimo na internet po instant rešitve. Teh pa ni, to je pravljica. S tem sem se pomirila …

"Otroci se me naučili tega, da pred drugimi ne skrivam več, da sem taka, kot sem. Maske so padle, včasih imam zelo slab dan. Sem dobra in slaba, mislim pa, da je to povsem človeško. Da sem to sprejela, sem potrebovala šest let. Da počasi postajam bolj sočutna in nežna sama do sebe." | Foto: Ana Kovač "Otroci se me naučili tega, da pred drugimi ne skrivam več, da sem taka, kot sem. Maske so padle, včasih imam zelo slab dan. Sem dobra in slaba, mislim pa, da je to povsem človeško. Da sem to sprejela, sem potrebovala šest let. Da počasi postajam bolj sočutna in nežna sama do sebe." Foto: Ana Kovač

Kdaj?

Med zadnjim porodniškim dopustom.

Ko ti zmanjka na vseh ravneh, ko poklekneš, ko padeš in se srečaš s svojo nemočjo. In to je res težko, še posebej v današnjem času, ko mora biti ženska popolna v vseh vlogah, ki jih opravlja. Kot sodelavka, kot žena in kot mama.

Ko si prisiljen prositi pomoč, kar tudi ni lahko – hvala Bogu za stare starše, dobre sosede (soseda Nada je v času našega obiska samoiniciativno prišla ponudit svojo pomoč in starejše tri fante pripeljala iz vrtca, op. a.) in prijatelje … Ko ugotoviš, da je lahko tudi tvoja nemoč začetek novega povezovanja med ljudmi, prej pa sem mislila, da sem carica, če vse zmorem sama.

Danes hočemo, da je vse popolno. Ampak tako preprosto ne gre in nekje se zalomi. Če si seveda odkrit sam do sebe.

Ugotovila sem, da otrokom lahko pomagam čez eno ali dve stopnički, ne morem pa jim pomagati čez 20, sploh pa jih ne morem prehoditi namesto njih.

Ko je otrok zahteven po značaju … To po eni strani pomeni, da bo verjetno veliko dosegel, a bo naletel tudi na skale, se porezal. Upam samo, da bom znala biti zraven in mu biti opora, ko mu bo hudo. Ne bom pa namesto njega prevzemala odgovornosti. Dolgo je trajalo, da sem prišla do te ugotovitve.

Zaradi velike intenzitete v naši družini sem bila dobesedno prisiljena v to, sicer ne bi preživela.

Ne vem, ali si predstavljate, koliko interakcij je v sedemčlanski družini s tako majhnim razmakom v številu let. Tega ne preživiš, če se ne pogovoriš sam s sabo, če tega ne predihaš in si pri tem popolnoma odkrit do sebe.

Otroci se me naučili tega, da pred drugimi ne skrivam več, da sem taka, kot sem. Maske so padle, včasih imam zelo slab dan. Sem dobra in slaba, mislim pa, da je to povsem človeško. Da sem to sprejela, sem potrebovala šest let. Da počasi postajam bolj sočutna in nežna sama do sebe.

Pet sinov, pet značajev.  | Foto: Ana Kovač Pet sinov, pet značajev. Foto: Ana Kovač

S kom ste se lahko pogovarjali o teh stvareh?

Najpogosteje z možem, ker sva se tudi najbolj ranila v tej bolečini. Zdaj se zavedam, čeprav tega v popolnosti še ne živim v praksi,  da je 90 odstotkov tistega, kar me spravi iz tira, zraslo na moji strani, samo 10 odstotkov krivde je na strani "povzročitelja". Mislim, da je to najtežje priznanje, zanj sem potrebovala dobršno mero ponižnosti.

Kdaj ste začeli iskati načine, kako v vsem tem ohraniti sebe in nahraniti partnerski odnos?

Z odnosom sva se z možem ukvarjala že prej, kar je dobro, saj imava oba precej močan značaj in obema zakon res veliko pomeni. Sodoben čas je precej krut do zakona. Živimo v času, ko je vse precej na hitro, pri odnosu pa ne more biti zgolj na hitro. Za odnos potrebuješ čas.

Če ti večji del dneva vzame služba, popoldne in ponoči pa otroci, kmalu ugotoviš, da za odnos nimaš več časa. In najlažje je žrtvovati čas, namenjen partnerskemu odnosu, češ, pa saj bova že nekako. Nekaj časa že, a nekje se bo zalomilo.

Mislim, da je napaka, če je mama samo mama. Prvo leto je to logično, a dolgoročno ne gre. Odnos je živo bitje, če ga ne nahraniš, začne hirati.

Najprej sem morala najti sebe kot osebo, najti stvari, na katerih lahko gradim samo sebe. Naučila sem se, da je treba najprej odvreči masko, šele potem lahko živiš svoje talente. Da poradiraš tisto, kar si mislil, da si, da potem res si. Kje najti čas v tej intenziteti? Danes vem, da ga je mogoče najti, če to v resnici hočeš.

Roko na srce, vsi poznamo mantro: nimam časa. V resnici ga imamo vsi enako – 24 ur na dan. Vse drugo je stvar prioritet.

Ugotovila sem, da potrebujem tudi ženske pogovore. Da sem v varnem prostoru slišana. Včasih sem hudo ranjena, včasih pa se počutim tako zelo dobro, da sem sama nase ponosna. Druga drugi smo lahko veliko bogastvo.

"Nisem tipična mama, ki si želi biti samo doma. Mislim, da imam nekaj talentov, ki jih želim živeti, ne bi rada čakala, da otroci odrastejo, preden jih bom lahko uresničila. To želim zdaj. Omejeno, pa vendar." | Foto: Ana Kovač "Nisem tipična mama, ki si želi biti samo doma. Mislim, da imam nekaj talentov, ki jih želim živeti, ne bi rada čakala, da otroci odrastejo, preden jih bom lahko uresničila. To želim zdaj. Omejeno, pa vendar." Foto: Ana Kovač

Če želim delovati, moram početi nekaj, kar me res veseli in mi daje zagona, ki drži več kot samo dve uri, kot je to na primer po športni aktivnosti. Ker sem pomirjena.

Spet ste vrnili k plesu (Darja je dolga leta trenirala swing),  a v nekoliko drugačni obliki ...

Da, po toliko letih dela in brcanja za najin odnos z možem sem ugotovila, da je to res področje, ki mi je kot žerjavica pod nogami – ne morem biti na miru, želim delati, se spoznavati, izobraževati … Moj mož velikokrat pravi, da z mano pač ni počitka. In na tej porodniški sem se začela spraševati, kako bi lahko združila obe moji strasti – ples in odnose, delo z ljudmi. In odgovor je bil že na dlani – pri plesu v paru je ves čas interakcija.

Na zunaj vidna samo kot fizična, a če na plesne vaje pride par, ki je par tudi zasebno, je v ozadju mnogo več. In s svojim partnerjem nikoli ne plešeš tako kot z znancem. Pri plesu v paru mora vsak prevzeti določeno vlogo, da ta lahko deluje. In tu se običajno zatakne …

Ko sem to začela malce raziskovati in seveda o tem spraševati ljudi okrog mene, je bil odgovor vedno – jaaa, prav to bi midva potrebovala! In sem začela. Odzivi na take plesne vaje, kamor pridejo tečajniki z zvezkom, so res spodbudni.

Gre za osem tednov, ko ima par resnično čas zase, za spoznavanje drug drugega v drugačni luči in predvsem spodbud, da odnos spet malce oživi ali se poživi na drugačen način. Meni je v največje zadovoljstvo, ko vidim, da se komunikacija počasi spremeni in da se oba počutita dobro, ne glede na to, koliko predznanja ima kateri od njiju in kako dobro jima gre. Bistvo je v tistem, česar se ne vidi … Kar je med njima.

Darja, ki je zadnja leta delala kot novinarka, med drugim tudi na našem portalu in iskreni.net, se je po zadnjem paru dvojčkov odločila, da se redni službi začasno odpove. "Doma sem ostala predvsem zaradi odnosov. Odnos potrebuje čas in osebo, ki bo imela energijo zanje. Jaz pa je po osemurnem delovniku in uri vožnje do doma preprosto nisem imela." | Foto: Ana Kovač Darja, ki je zadnja leta delala kot novinarka, med drugim tudi na našem portalu in iskreni.net, se je po zadnjem paru dvojčkov odločila, da se redni službi začasno odpove. "Doma sem ostala predvsem zaradi odnosov. Odnos potrebuje čas in osebo, ki bo imela energijo zanje. Jaz pa je po osemurnem delovniku in uri vožnje do doma preprosto nisem imela." Foto: Ana Kovač

Po izobrazbi ste profesorica geografije in slovenščine, s srcem v plesu in ekologiji, zadnja leta ste delali kot novinarka. Kdaj ste se odločili, da se začasno poslovite od službe?

Zgodilo se je povsem spontano.

Doma sem ostala predvsem zaradi odnosov. Odnos potrebuje čas in osebo, ki bo imela energijo zanje. Jaz pa je po osemurnem delovniku in uri vožnje do doma preprosto nisem imela.

Poleg tega nisem želela ponoviti napake in otrok vpisovati v vrtec pri enem letu starosti. Opažam, da otrok potrebuje več časa "ena na ena" in da moja prisotnost doma v našo družino vnaša bistveno več miru.

To ne pomeni, da ne delam, zdi se mi celo škoda, da država tega ne omogoča. Zakaj ne bi še česa doprinesel? Vsaka mama ima svoje talente in morda jih lahko, kadar ni pod pritiskom službe, bistveno bolj razvije.

Tudi mož opaža, da je bistveno drugače, če sem doma. Ne hodim vsa utrujena pozno iz službe in ne čakam samo na trenutek, ko se bodo otroci odpravili spat. Ni se mi treba opravičevati zaradi pogoste bolniške odsotnosti …

Omenili ste, da je poleg 20-mesečnih dvojčkov vsak dan doma še eden od starejših otrok. Zakaj?

Da, to sem po enem od pogovorov na duhovnih vajah za zakonce začela prakticirati letos. Ugotovila sva, da se fantje, kadar je vseh pet doma, vedejo čisto drugače, kot da sta prisotna nekakšen čredni nagon in stalna borba za obstanek … Medtem ko je bila slika povsem drugačna, kadar je bil eden od starejših treh doma pri mlajših dvojčkih. Vidi se, da jim je manjkalo odnosa "ena na ena".

Fantje živijo kot v tropu, vsi bi bili radi prvi, najboljši … No, kadar so doma samo trije, so razmere precej drugačne.

Kaj je bistvo uspešne organizacije v veliki družini?

Struktura. Spontanost je precenjena dobrina, ki pa je ne iščem več. Vem, da fantje potrebujejo okvire, znotraj katerih so lahko ustvarjalni in slišani. Brez tega ne gre, situacija nas dobesedno povozi.

"Skrivnost uspešne organizacije v veliki družini je struktura. Vem, da fantje potrebujejo okvire, znotraj katerih so lahko ustvarjalni in slišani. Brez tega ne gre, situacija nas dobesedno povozi." | Foto: Ana Kovač "Skrivnost uspešne organizacije v veliki družini je struktura. Vem, da fantje potrebujejo okvire, znotraj katerih so lahko ustvarjalni in slišani. Brez tega ne gre, situacija nas dobesedno povozi." Foto: Ana Kovač

Vemo, da so pri majhnih otrocih take in drugačne bolezni stalnica, ki hitro pride in k sreči tudi hitro gre. S kakšno intenziteto se v vaši družini širijo otroške bolezni?

S svetlobno hitrostjo (smeh, op. a.). Pred štirimi leti je bilo teh bolezni precej, zdaj se je stanje nekoliko izboljšalo. Je pa res, da včasih še vedno traja mesec in pol, da se vsi pozdravijo.

Zdaj največ bolezni poberem sama. Vidi se, da je moje telo utrujeno, že šest let ne spim. Zavedam se, da moram dodatno skrbeti za telo, ne z dodatnim adrenalinom v športu, ampak s kakovostno hrano, spancem podnevi, če je potrebno … Če za to ne poskrbim, bo slabo, in če bo slabo z mano, bo slabo za vse.

Če jaz lahko funkcioniram, nam bo uspelo in tudi sama imam lahko bolj smele načrte kot samo to, da preživimo.

Ste kot družina s petimi otroki posebnost? Se ljudje ozirajo za vami?

Če orišem s primerom … Zadnjikrat so mimoidočemu gospodu ob pogledu na nas vrečke dobesedno popadale iz rok. Verjetno je bila podoba naše družine res  precej slikovita.

Veliko je tudi komentarjev in vprašanj v slogu, ali imam domače varstvo, ali imam svoj vrtec … Veliko je tudi pomilovanja, češ, kako mi mora biti težko. Je težko, a hkrati tudi nepopisno lepo.

Marsikdo me v šali vpraša, kdaj bo čas za naslednji parček dvojčkov, ali pa, da je zdaj res že čas za punčko. Kot da končujem kolekcijo spolov (smeh, op. a.). Na to sem se kar navadila.

Se mi pa zdi zanimivo, da so bile družine z desetimi otroki pred 50 leti nekaj povsem običajnega, leta 2018 pa je družina s petimi otroki taka posebnost. Meni se niti ne zdi, da smo posebnost, to opazim šele na fotografijah (smeh, op. a.).

Sicer pa opažam, da so tudi danes družine vedno večje. Družine s tremi otroki so vedno bolj pogoste.

Darja Ovsenik | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Kje vidite prednost velikih družin za otroke?

Otroci kalijo drug drugega. Kot starš jih nikoli ne bi mogla vključiti v toliko različnih položajev, kot jih je v veliki družini. Preprosto se morajo boriti zase. So pa seveda tudi minusi. Včasih si kdo od otrok želi stika z mamo, pa ga v danem trenutku ne more dobiti, ker fizično ali pa tudi psihično ne zmorem.

Kaj pa praktični vidik? Koliko dela prinaša tako velika družina?

Perilo peremo vsak dan, kuham vsaj dva obroka na dan, sesalec je mogoče slišati tudi večkrat na dan … Veliko je nekega gospodinjskega dela, nikoli ni konca. Sušilni in pomivalni stroj sta moja dobra prijatelja.

Kaj pa finančni vidik? Kakšna je finančna spodbuda države v primeru velikih družin?

Na otroke ne gledam kot na strošek, čeprav seveda potrebuješ sredstva za življenje. Zdi se mi, da nam ničesar ne manjka. Čeprav verjetno z eno plačo nismo visoko na socialni lestvici, živimo dobro. Pravzaprav zelo dobro.

Ker na kakovost življenja ne gledam samo z vidika financ. Zame je veliko bogastvo, da živim v objemu narave, v razmeroma varnem okolju, kjer me ni strah pustiti otrok samih zunaj, si pridelam svojo hrano, lahko gremo na izlete in dopust, si privoščim izobraževanja … To je v svetovnem merilu nadstandard!

Darja Ovsenik | Foto: Ana Kovač Foto: Ana Kovač

Seveda pa morava z možem gledati na finance. Pri tem sledim logiki, da je, če gre na tesno, dela za dodaten zaslužek povsod dovolj, samo videti ga je treba.

Po drugi strani pa je mogoče vedno živeti še malce skromneje. In zanimivo, ugotovila sem, da to sploh ne nujno na račun kakovosti, bolj časa, ki ga je treba v nekaj vložiti.

Tako se mi zdi, da privarčujemo in hkrati mnogo boljše jemo, odkar ves kruh pečem sama (sploh pri celiakiji bi kupovanje vsega brezglutenskega močno tanjšalo denarnico), kupujem seneno mleko pri kmetu in iz njega delam mlečne izdelke. Lani sem za rojstni dan dobila kokoši, tako da so jajca ves čas na voljo, večinoma uporabljamo pralne plenice, za otroke veliko oblačil dobimo ali si jih izmenjujemo s sorodniki in prijatelji, sicer pa kupujemo čim več iz druge roke … Tudi zase – če tako kupujem otrokom in jih za to navdušujem, moram biti najprej sama zgled. In se mi zdi, da imam za manjši denar bolj kakovostno garderobo.

Od države enkrat na leto dobimo spodbudo za veliko družino, to je 480 evrov (znesek je enak od 4. otroka naprej, se ne zvišuje) in mesečno otroški dodatek – tako kot vsi drugi. Kombija pa nimamo, da bi nam povrnili polovico cene vinjete.

Načeloma se mi zdi, da je dobro poskrbljeno za družine, ki imajo do štiri otroke, žal pa je videti, da na strani države ni nikakršnega zanimanja za večje družine, torej z več kot štirimi otroki. Kot da ne bi bilo zavedanja, da večje število otrok pravzaprav pomeni nadpovprečno velik doprinos v državno blagajno. Vsaj pri slovenski nataliteti …

Kaj je danes za vas največji luksuz?

Solo sprehod v naravo, čas za naju z možem in dober ženski klepet.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 1874
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin