Večina obiskovalcev LJFW nima v omari nobenega dizajnerskega kosa

"Radi mislimo, da smo nekakšen poligon za naše oblikovalce. Pripravimo jim prizorišče, da lahko svoje kolekcije predstavijo širši javnosti, tudi gostom iz tujine, ki jih je vsako leto več, predvsem pa potencialnim kupcem," je povedala izvršna producentka LJFW Melinda Rebrek, sama oblečena v kose, ki jih je "nastilirala iz omare. Po navadi je kovačeva kobila vedno bosa, se pa sicer zelo potrudim, da oblečem kakšen kos slovenskih oblikovalcev". 

Da se slovenska javnost zanima za domače modne ustvarjalce, je pokazal včerajšnji razprodani dogodek. "Običajno je prvi dan najmanj obiskan, tokrat pa si komaj našel sedež. Se kar bojim sobote," se je pošalila Rebrekova, ki ni želela razkriti proračuna LJWF: "To bom zadržala zase. MOL nam pomaga s prireditvenim prostorom, z dovoljenji in soglasji, ostalo pa so sponzorska sredstva."

Melinda Rebrek, izvršna producentka LJFW: "Ponavadi je kovačeva kobila vedno bosa, se pa sicer zelo potrudim, da oblečem kakšen kos slovenskih oblikovalcev." Foto: Mediaspeed

V prihodnosti bi si organizatorji želeli več posluha ministrstva za gospodarstvo, saj bi lahko slovenski modni oblikovalci – namesto, da so prisiljeni hirati doma ali oditi v tujino – pomembno prispevali k revitalizaciji slovenskega pogorišča tekstilne industrije.

Mladi upi bežijo v tujino

Plašen in skromen pred javnostjo in mediji, zato pa drzen in zelo opazen na modni stezi, je bil mladi kreator Matic Veler, diplomant oblikovanja tekstilij in oblačil na NTF. Odraščal je v krojaški družini Veler iz Velenja. Njegova kolekcija ženskih večernih oblek, kril in jopičev je požela glasen aplavz.

Preboj je doživel lani, ko so svetovni mediji opazili njegovo obleko: "Prava blogerka je bila na pravem mestu ob pravem času." Govora je o Aneli Šabanagić, ki je newyorški teden mode obiskala v Velerjevi obleki. "A to ne pomeni, da v delo ni vloženega veliko časa, veliko trdega dela, raziskav materiala in tehnologij, potovanj, poznanstev in tako dalje."

"Prodal sem že nekaj manjših kosov, a živeti od tega ne morem. Na prste ene roke lahko preštejemo slovenske oblikovalce, ki se z modo preživljajo. Delno smo si za to sami krivi, ker ne pripeljemo kupcev iz tujine, slovenski trg pa je zanemarljiv. Namenoma izdelam nekaj oblačilnih, bolj nosljivih kosov, da jih lažje prodam, toliko, da si povrnem stroške kolekcije in da imam nekaj za portfolio," je povedal Veler.

Matic Veler: "Prodal sem že nekaj manjših kosov, a živeti od tega ne morem. Na prste ene roke lahko preštejemo slovenske oblikovalce, ki se z modo preživljajo."

Naslednji dve leti bo študiral žensko modo na magisteriju na Royal College of Art v Londonu. "Verjetno me boste vprašali, če se bom vrnil v Slovenijo. Ne vem. Življenje me je naučilo, da ne smem delati prevelikih načrtov, ker se vedno obrne drugače. Sanje pa so, da bi delal na svojem, a se ne bi branil službe pri kateri od znanih blagovnih znamk."

Dizajnerske 'bele srajce' naprodaj v Pentlji

O praksi v tujini razmišlja tudi Polona Roblek, nagrajenka natečaja  'Sample Srajca': "Prsti me srbijo po tujini, rada bi videla, kako delajo zunaj. Za zdaj se lepo razvija. Zmaga na natečaju 'bela srajca' je potrditev zame. V kratkem se bomo dogovorili glede prodaje mojih srajc v trgovini Pentlja, kar je del nagrade. Novembra pa bom imela kolekcijo petih modelov naprodaj tudi v Srbiji," je ambiciozna študentka drugega letnika Visoke šole za dizajn v Trzinu, ki je nekaj malega že zaslužila s svojimi dizajnerskimi nahrbtniki za prenosnike.

Ker mladi, še neuveljavljeni oblikovalci težko pridejo do kupcev, je oblikovalka nakita in oblačil Goga Štiftar lani oktobra na Mačkovi ulici v Ljubljani odprla konceptualno trgovino Pentlja, ki na stotih kvadratnih metrih združuje 38 slovenskih oblikovalcev. "In še in še jih bo! Kolekcije so omejene, unikatne, a še vedno nosljive in prodajne. To je tudi prednost naše trgovine. Težko je reči, kdo so kupci in ali je trgovina uspeh, saj je odprta šele pol leta. A Slovenci so kar drzni in se odločajo tudi za bolj posebne kose, kar me zelo veseli."

Krzno in usnje sta modna tudi poleti

Prvi večer LJFW so se po modni stezi sprehodile tudi živali. "Kolekcija se imenuje Mix&Match, kjer sem kombinirala različne teksture, materiale in barve. Za moški plašč smo uporabili kožo avtohtone slovenske ovce istrijanke, vzgojene in ustrojene v Sloveniji. Uporabili smo tudi navadno ovco, lisico, rakuna in norko," je svojo – tudi po odzivih občinstva všečno – kolekcijo predstavila Mateja Štimac iz Krznarstva Eber.

Milena Eber Štimac in Mateja Štimac iz Krznarstva Eber z ženo ljubljanskega župana Mijo Janković (v sredini). Foto: Mediaspeed

Milena Eber Štimac obrt vodi od leta 1991: "Ponosna, srečna sem. Kot mama ne morem biti ravno objektivna, a mislim, da je Mateja naredila vrhunsko kolekcijo. Ponosna sem tudi na to, da vse več svetovno uveljavljenih oblikovalcev uporablja slovensko ovco, kar je plod naših prizadevanj, saj s tem podpiramo domače rejce drobnice," je poudarila. "Vse, kar vidite na meni, je slovensko: obleka, narejena po meri, čevlji Lopatec, jakna Krznarstva Eber."

Kako pa se branijo kritik, ki letijo na krznarje? "Ovca je bila vzgojena za meso, krzno pač ostane in mi smo ga odkupili od rejca. V naravi je sedem tisoč lisic preveč in gredo v odstrel. Uporabili smo dragoceno krzno, ki bi bilo sicer uničeno." Krzneni kosi še nimajo cen, zagotovo pa ne bodo dosegljivi tistim s povprečno plačo: "Boljše je imeti en dober kos kot sto zanič. Naše stranke cenijo naše delo – za en kos je potrebnih tudi 40 ur ročnega dela –, se pa trudimo, da jim krzno ponudimo ceneje, kot je v tujini."

So voajerji tudi kupci modnih kosov?

Kot je običajno na tovrstnih modnih dogodkih, ko so na ogled lepa, včasih tudi pomanjkljivo oblečena dekleta, se je tudi sinoči na Trgu republike trlo 'zvezdic', medijskih in drugih znanih osebnosti, politikov, predstavnikov mesta in drugih radovednežev. "Eni se radi pokažejo, eni imajo kaj pokazati," meni Rebrekova, izvršna producentka LJFW. "Za ta dogodek ni dress-coda, saj moda niso le dizajnerski kosi, ampak je moda osebni stil."

Zmago Jelinčič pravi, da je treba podpirati slovensko, a v svoji garderobi nima slovenskih kosov. Foto: Mediaspeed

"Osebno sem tu, da se malo pokažem in zaradi lepih žensk," je v svojem slogu odgovoril Marko Miladinović – Mile, kreativec in občasni voditelj ter igralec, ki, kot pravi, nosi "predvsem Labod in Muro, to zame nikoli ne bo vintage moda, ampak klasika." "Ne povem, kje se oblačim, ker me je sram," pa je dejal Jože Robežnik, še en znanec s televizijskih ekranov. Večina nas, priznajmo, oblačila kupuje pri drugem najbogatejšem Zemljanu in drugih blagovnih znamkah, ki so poceni zgolj zaradi izkoriščanja okolja in delovne sile v tretjem svetu. "Moja težava je, da se zavedam tega, a nimam rešitve. Nimam toliko denarja, da bi kupoval slovenski dizajn, hkrati pa se mi ne zdi prav, kar se dogaja."

Zmago Jelinčič je medtem v nacionalističnem slogu pritegnil, da je "treba podpirati slovensko. Na žalost so nam že večino uničili ali prodali v tuje roke. Stara Mura je največja bolečina slovenskega tekstilstva, tudi naši čevlji – Peko, Alpina – so sama žalost. Sam nimam slovenskih kosov, Monika pa precej nosi krzno Eber in Cliché." Oblikovalka te blagovne znamke Jelena Leskovar se je že večkrat predstavila, na letošnjem LJFW pa je ne bomo videli.