Petek, 24. 6. 2016, 16.42
7 let, 1 mesec
Zgodba o vili ljubljanskega prostozidarja, ki je zaslužen tudi za nastanek Nebotičnika
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,18
Vila Lovšin v Rožni dolini je nastala po načrtih Vladimirja Šubica, avtorja ljubljanskega Nebotičnika. Arhitekt jo je zasnoval v zahvalo za Lovšinovo podporo pri izdelavi stolpnice, ki je bila ob svojem nastanku leta 1933 najvišja v srednji Evropi.
Vilo Lovšin so gradili istočasno kot Nebotičnik, zaradi česar za nadzor na gradbišču arhitekt ni imel veliko časa. Nastajanje stavbe je zato spremljala Lovšinova žena.
Evgen Lovšin (1895–1987) je bil pisatelj, ekonomist in prostozidar, ki je pomembno vplival na razvoj sodobne Ljubljane. Bil je pobudnik njenega vertikalnega razvoja, je v knjigi Usode ljubljanskih stavb in ljudi zapisal Bogo Zupančič.
Lovšin, ki je bil tudi koproducent filma Triglavske strmine iz leta 1932 ter podpornik slovenskih umetnikov, je bil med letoma 1928 in 1933 podpredsednik Pokojninskega zavoda (PZ). Tako sta se s Šubičem tudi spoznala in v tej vlogi je Lovšin izdal priporočilo za arhitekta. Pokojninski zavod, ki je bil po statutu dolžan investirati določen del kapitala v nepremičnine, je bil namreč investitor ljubljanske stolpnice.
Beton pri modernistični vili ni samo osnovni gradbeni material, uporabljen je tudi za dekorativne elemente.
Gradnja najvišje stolpnice v državi in nastajanje mestne vile
Gradnja vile, ki jo je v omenjeni knjigi Zupančič označil za eno najlepših vil, je potekala v istem času kot gradnja Nebotičnika, torej v 30. letih prejšnjega stoletja.
Šubic zaradi nadzora nad velikim mestnim projektom ni imel veliko časa za gradbišče družinskega bivališča. Spremljanje nastajanja stavbe je zato opravljala prva Lovšinova žena in pri tem v projekt vnesla nekaj sprememb.
Meščansko vilo spremlja tudi vrt.
V načrtu modernistične vile, ki si jo je zamislil naročnik, je sicer bilo visoko pritličje, kjer so živeli Lovšinovi, prvo nadstropje je bilo namenjeno oddajanju, klet stranskim prostorom in stanovanju strežnika, ravna streha, ki so jo pozneje sicer nadzidali, pa rekreaciji.
Vila s teraso je bila zasnovana tudi z velikim vrtom. Zunanje stopnice so zaznamovane z dvema piramidama, severna fasada pa s kipom dečka kiparja Goršeta.
Stopnice na vsaki strani zaznamuje piramida.
Bivališča elit
Vile so ob naraščanju ekonomske moči meščanstva kot bivališča elit pri nas v večjem številu začele nastajati v drugi polovici 19. stoletja, še posebej pa v medvojnem obdobju. Pod vplivom italijanske kulture so kot podeželske hiše na Primorskem sicer nastajale že od 16. stoletja naprej.
V 19. stoletju pa so jih gradili predvsem v Ljubljani in Mariboru, v letoviščih, kot je Bled, in na obali.
V Ljubljani so jih kot del obnove načrtovali po potresu leta 1895, in sicer v severnem delu mesta, na Taboru, Poljanah, Vrtači in v Rožni dolini.
Vila Lovšin v Rožni dolini, ena od medvojnih vil, ki so v tem obdobju nastajale v Ljubljani.
Povojna kolektivna bivališča
V medvojnem obdobju so tako pri nas nastajale modernistične mestne vile, medtem ko se je po drugi svetovni vojna gradnja teh ustavila. To pa zato, ker se je urbanistično načrtovanje v duhu politične in družbene resničnosti usmerjalo bolj k oblikovanju kolektivnih oblik bivališč. Vile so tako nadomestile vrstne hiše.
Vila – od podeželja do mesta
Izraz vila izhaja iz antike in je v starem Rimu pomenila podeželsko bivališče za elite. V srednjem veku so vile postale središča kmečkih posesti, pogosto so bile obdane z obzidjem. V italijanski renesansi pa vila ponovno pomeni podeželsko hišo, namenjeno užitkom.
V 19. stoletju so vile nastajale kot družinska bivališča na obrobju mestnih središč, na nemškem področju so takrat nastajale prve mestne četrti vil, je genezo tega družinskega bivališča pred tremi leti ob razstavi Slavne vile Ljubljane in Prage, ki je potekala v Ljubljani kot sklep mednarodnega raziskovalnega projekta, povzela Kristina Dešman.
Kip dečka umetnika Goršeta.
Lovšin se je vrnil
Kot zgodbo o vili Lovšin popisuje Zupančič, se je njen naročnik kmalu po končani gradnji iz bivališča tudi izselil, saj sta se z ženo ločila. Hišo je prepustil njej.
Kmalu pa končani gradnji vile se je Evgen Lovšin ločil, stavbo pa prepustil ženi. A s tem ni bil pomirjen. Zgodovina pravi, da naj bi zato, da bi hišo lahko opazoval od daleč, hodil na sprehode v Tivoli in na Rožnik. Po smrti nekdanje žene se je v vilo spet vselil.
A le za nekaj časa, saj se vili vseeno ni želel odpovedati. Zato, da jo je lahko občudoval od daleč, je hodil na sprehode v Tivoli in na Rožnik, je še ena osebna zgodba izza zidov ene od ljubljanskih vil, ki so popisane v knjigi Usode ljubljanskih stavb in ljudi.
Potem ko je umrla nekdanja Lovšinova žena, je od njenih sorodnikov kupil del vile in se tako v njej spet naselil.
