SiolNET. Trendi Kultura
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Zakaj Slovenci iz res zanimivih ljudi ne znamo narediti kaj več?

1

termometer

"Novinarstvo je v resnici ustvarjalno delo in če imaš rad to, kar delaš, potem se to vidi v rezultatih, člankih," meni ena boljših slovenskih publicistk Irena Štaudohar.

Irena Štaudohar je publicistka časnika Delo, kjer v Sobotni prilogi redno objavlja svoje poglobljene eseje, razmišljanja o knjigah, ki jo navdihnejo, o filmih, ki jo prevzamejo, ljudeh, ki jo začarajo. Je obsedena bralka, "angleške časopise berem skorajda religiozno", zato je kdaj kritična do slovenskega novinarstva, ki se preveč ukvarja samo s sabo in podcenjuje bralce. "Kriteriji kakovosti se nižajo prav zato, ker podcenjujemo bralce." Pred kratkim je izdala knjigo esejev Magija za realiste, v kateri govori o človeški volji in njeni moči. "Pisala sem o stvareh, s katerimi so nas opremile evolucija, družba, zgodovina, umetnost, a nanje včasih pozabimo, ampak prav te stvari nam omogočajo, da smo dober in zanimiv človek."

Eden od zadnjih vaših člankov v Sobotni prilogi je bil o Plečniku. Skozi branje se je čutilo, da vas je navdušil. V katero poglavje knjige Magija za realiste bi ga lahko dali? Samota? Ustvarjalnost? Domišljija? Plečnik bi se z lahkoto znašel v več poglavjih te knjige. Zagotovo v tistem, ki govori o samoti, ker je bil samotar, ker se nikoli ni poročil in ker je bila samota zanj tudi svoboda. Lahko bi ga dali tudi v poglavje o ustvarjanju, saj je bil obseden s svojim delom, asket, ki je cele dneve presedel za delovno mizo in je ves čas risal skice. Vseskozi je razmišljal le o arhitekturi. Čeprav je bil samotar, ki je živel skoraj meniško življenje, je bil izjemno sočuten, rad je imel naravo, živali … Zato bi se našel tudi v poglavju o empatiji.

Ko sem hodila po njegovi res posebni hiši, ki me je spominjala na Japonsko, sem se spet zelo navdušila nad njegovo življenjsko zgodbo, pozabila sem že recimo, da je znal pisati tudi ljubezenska pisma. Vedno znova se sprašujem, zakaj Slovenci iz teh res zanimivih in talentiranih ljudi ne znamo narediti kaj več. Zakaj jih vedno prikazujemo tako dolgočasno, brez strasti in učbeniško.

Tudi Plečnik je imel svojo skrivno intimo in vsaj dve platonski razmerji, strah in željo po erotiki, in vse to lahko vidimo tudi v njegovi čudoviti, a v resnici izjemno konservativni in hladni arhitekturi. Slabo obvladamo zgodbe, to je problem.

Ko sem bila na ogledu Prage, sem veliko bolj začutila Plečnikovo prisotnost kot pa recimo v Ljubljani. Praga je morda bolj celostna zgodba kot Ljubljana. Čeprav se mi zdi, da je zdaj, ko so obnovili Plečnikovo hišo, tudi ljubljanska pripoved o njenem arhitektu bolj povezana. Vsak dan je odhajal na obisk k svoji sestri v središče mesta in si je ob tej poti zgradil svojo popolno mesto; Trnovski most, Križanke, NUK, ob tej poti je zasnoval luči, parke, pločnike. Ali ni to zanimiva in edinstvena stvar?

O Plečniku obstaja toliko zgodb, o tem, da je pri svojem delu upošteval numerologijo in še kakšne druge mistične izračune. Vendar, ko sprašuješ strokovnjake ali akademike, o tem ne želijo govoriti, kot da gre za neke izmišljije, sramoto, new age … A če gledamo njegove cerkve, na kakšnih krajih so postavljene, če gledamo detajle njegovih kelihov, se sprašujemo, od kod so prišle te oblike, te ideje. Pa da ne bo pomote, sama sem velik realist, a vendar se mi zdi, da so skrivnosti, kot je recimo ta, kaj vse je skrivoma inspiriralo Plečnika, zanimive, privlačne, življenjske …

Kdaj se je pri vas zgodil premik, da ste postali publicistka? Vedno sem oklevala med gledališčem in novinarstvom. Odločila sem se za študij na gledališki akademiji. Kar je bila dobra izbira, čeprav to takrat glede znanja ni bila ravno kakovostna fakulteta, je pa bilo vse zelo posebno in direktno. Akademije so vedno narejene tako, da moraš sam oblikovati svoje vsebine. Po akademiji sem na povabilo Petra Božiča sourejala gledališko revijo Maska, ki je takrat postala zbirališče vseh ustvarjalcev sodobnega gledališča in plesa. Ta scena je bila v 90. letih izjemno močna, tudi mednarodno.

Potem sem veliko delala kot dramaturginja, ves čas pa tudi kot publicistka. Nato sem bila urednica Sobotne priloge, zdaj pa sem tam novinarka. Uživam pri svojem delu, čeprav vem, da to ni dobro govoriti preveč na glas.

Ampak zakaj ne? Jaz imam tudi rada svoje delo in večino časa se dobro počutim. Če imaš svoje delo preveč rad, si malce sumljiv, ker to za nekatere pomeni, da ne delaš dovolj. Resnica pa je, da tisti ljudje, ki ne delajo, veliko tarnajo.

Zakaj postaja Sobotna priloga vedno tanjša? Bralci vseeno pričakujemo malce več, malce bolj poglobljene članke, a verjetno bi to morala vprašati vašega urednika. Zakaj imajo lahko Hrvati tako dodelane sobotne priloge, kot jo ima recimo Jutarnji list? To je res vprašanje za urednike. Težave so tudi v tem, ker se kar naprej klestijo stroški. Mislim, da ne drži, da ljudje danes ne berejo več daljših in poglobljenih člankov in da imajo radi kratke novice. Novice lahko preberejo na internetu, to, kar jih zanima, so prav dolgi članki, refleksije, analize, zgodbe. Zato je največ treba vlagati prav v te vsebine.

Naklade časopisov po vsem svetu padajo, ampak naklade revij, v katerih objavljajo daljše eseje in raziskovalne zgodbe od The Atlantica, Mother Jones do New Yorkerja ali prilog Guardiana ali Sunday Timesa, v resnici naraščajo. Lastniki zato tam stroškov ne klestijo.

Kriminalke so žanr, ki je zadnje čase obnorel svet. In če smo vas v Sobotni navajeni, da pišete poglobljene članke, vas je norveški pisec kriminalk Jo Nesbø tako navdušil, da ste z njim naredili kar intervju. Srečanje z Nesbøm v Oslu, sredi poletja, ko je ves čas sijalo sonce in je zašlo le za nekaj slabih ur, je bila lepa dogodivščina. Bil je zabaven, prijazen in skrivnosten. Govoril je zelo zanimive stvari, to recimo, da je vedno, ko piše roman, raje z morilcem kot z glavnim junakom, da ga pisanje krvavih zgodb izčrpa in se ves čas sprašuje, ali tudi v njem morda živi psihopat.

Ko sem ga spraševala, ali je njegov glavni detektiv Harry Hole narejen po njegovi podobi, mi je tako lepo odgovoril, rekel je: Če pisatelja dovolj dolgo sprašujete, zakaj je nekaj napisal, vam bo začel govoriti o sebi. Prav v tistem času je v Oslu potekalo sojenje Breiviku, tako da sem veliko časa preživela še pred sodiščem ter potem pisala še o tej tragediji.

Skandinavci so odkrili žanr, ki jim ustreza, in so nadvse uspešni v tem. Nesbø mi je povedal, da kriminalka pri njih ni nikoli bila zapostavljen žanr. Tudi zelo uveljavljeni pisatelji, klasiki napišejo kakšen tak roman. Obrtniško so Skandinavci v tem žanru postali izjemni. Potem so šli naprej in začeli delati še zelo dobre kriminalne televizijske serije, ki so zaslovele po vsem svetu.

Kriminalke so od nekdaj moja strast in sem jih brala že od majhnega, saj jih moja mama obožuje in jih je bila vedno polna hiša.

Všeč so vam skrivnostne, introvertirane osebe, radi jih raziskujete. So to osebe, ki so vam podobne? V Magiji za realiste jih opišete v eseju o introvertiranosti. Sem introvertiranec. Oziroma po moje, da gre za različne faze v življenju: kot otrok sem bila drugačnež, samotnjak, ki se je najraje igral sam, potem sem se vpisala na najbolj ekstrovertirano akademijo na svetu, oboževala sem neko socialno življenje, zdaj pa imam spet rada mir in se izogibam premieram in družabnim dogodkom.

Povod za esej je bila knjiga Tihi Susan Cain, ki se sprašuje, kdo so introvertirane osebe in zakaj se morajo pretvarjati, da so drugačne, če želijo uspeti v tem egocentričnem in glasnem svetu. A govori tudi o tem, da je za vase zaprte osebe pomembno, da v družbi uresničujejo svoje potenciale, da jih ne poteptajo glasnejši, da povedo, kar si mislijo, saj gre velikokrat za sočutne in občutljive ljudi.

V knjigi pišete o človeških stanjih, za katera pravite, da so izumirajoča občutja, recimo sočutje, samota, dolgčas in jim daste nasprotno, veljavo. Prav zadnjič sem v New York Timesu brala članek o tem, da ker mladi ves čas gledajo v pametne telefone, ne pa v ljudi, ne znajo več razbirati čustev z obraza. In to, da znamo detektirati, kako se nekdo poleg nas počuti, je empatija. Menda se je sposobnost sočutja med otroki zmanjšala kar za 40 odstotkov.

Prav tako so ugotovili, da imajo danes 14-letniki spodobnost empatije osemletnikov. Otroci se tega, kaj občutijo drugi ljudje, ves čas učijo, tega ne zanjo že od rojstva. O empatiji bi se morali otroci učiti tudi v šoli. Konec koncev je tudi branje vaja v empatiji, ko beremo, se vživljamo v nekoga drugega, nekoga, ki nismo mi, skušamo ga razumeti. Zato je umetnost pri teh stvareh zelo pomembna.

A ni to malce strah vzbujajoče, de bo eno naše človeško občutje izumrlo? Kaj bomo potem, roboti? Majhen otrok se uči že z obraza svoje mame prepoznavati čustva in ženske, ki imajo veliko botoksa, imajo ves čas dokaj isti izraz, nimajo grimas. Kadar so žalostne, so enake kot kadar so vesele. Kako naj se otrok nauči prepoznavati čustva, če gleda obraz brez izraza?

Kje najdete vse te knjige, o katerih pišete? V tujih časopisih. V časniku Guardian vsak teden preberem prilogo o literaturi, prav tako tudi v Sunday Timesu. Potem si na Kindlu naročim vsa prva poglavja knjig, ki me zanimajo, in preverim, ali so res tako dobre, kot so zapisali ter jih potem naročim. Sem obsedena bralka. Rada hodim tudi po knjigarnah.

Tudi slovenskih? Malce manj, ker menim, da bi lahko imeli boljše. Mesta namreč ocenjujem po kakovostnih knjigarnah.

Virginia Woolf piše o ženskah brez svoje sobe, o ženskah, ki so gospodinje in matere ter so pisateljice. Vi imate svojo sobo, kamor se lahko zatečete? Možnost, da sem kdaj tudi sama, je moja velika svoboda. Montaigne je že pred več kot 500 leti dejal, da bi vsi morali imeti majhno sobico, nekje v ozadju svoje hiše, v kateri bi lahko nekaj ur na dan bili čisto sami. Da bi bil potem svet boljši.

S samoto je povezan tudi dolgčas, česar nas je pogosto strah. Kaj naredite, ko otrok reče, da mu je dolgčas? Hitro ga zanimirate. Pa kaj potem, če mu je dolgčas! To je najboljši čas za sanjarjenje. Ko sem bila majhna, sem znala cele ure gledati oblake.

Katera bo vaša nova tema? Trenutno veliko berem knjige o živalih, tistih izpod peresa biologov in nevrologov – o tem, ali imajo zavest in kakšna je, kako drugačna je od naše.

Pripravljam se na daljši članek o Macbethu, saj je bila v Veliki Britaniji pravkar premiera filma po tej drami, ki jo je posnel Justin Krzel. Obožujem Shakespearja. Ne razumem, kako je lahko tako dobro poznal človeka. Pred kratkim sem recimo gledala film Marsovec Ridleyja Scotta. Grozen film, glavni lik je brez čustev, neduhovit, nezanimiv, lahko bi bil tudi robot. V celotnem filmu ni niti enega negativnega lika. Ampak brez negativcev ni drame. Kako dobre negativce je znal ustvariti Shakespeare! Lady Macbeth je čudovita, preračunljivka s krvavimi rokami.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin