Petek, 27. 4. 2018, 4.02
6 let
Tudi tako so se Ljubljančani upirali okupatorju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,53
26
Informiranje o akcijah in drugem uporniškem dogajanju je bilo za usmerjanje borbe, vodenje in aktiviranje ljudi, za njihovo varovanje in oskrbovanje ter obveščanje in propagando v obdobju druge svetovne vojne zelo pomembno. V Ljubljani so tako v okviru narodnoosvobodilnega gibanja delovale tudi tiskarne in radijske postaje.
Na današnjem Novem trgu, kjer ima med drugim prostore tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti, visi tabla, ki govori o tem, da je med drugo svetovno vojno tam deloval radio Kričač. To pa je le eden od zaznamkov v sodobnem času, ki spominjajo in opominjajo na organizirani boj proti fašizmu in nacizmu. Izbrali smo nekatere ljubljanske prostore, povezane z OF.
27. april je dan upora proti okupatorju, ker naj bi bila na ta dan leta 1941 ustanovljena Osvobodilna fronta (OF). To se je sicer zgodilo dan prej, 26. aprila, v hiši Josipa Vidmarja v Rožni dolini v Ljubljani, kjer so se sestali predstavniki Komunistične partije Slovenije.
Najprej se je uporniško gibanje imenovalo Protiimperialistična fronta, po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija pa se je preimenovalo v Osvobodilno fronto.
-> Pot spominov in tovarištva - najdaljši mestni drevored z zgodovino
-> Spomenik revolucije na Trgu republike
-> Spomenik padlim partizanom gornikom v dolini Vrat
Nekdanji prostor OF: radio Kričač na Rebru 7, pod Ljubljanskim gradom
Uporniško delovanje v okupiranem mestu
V Ljubljani je med drugo svetovno vojno, kar so močno otežile še žična zapora okupiranega mesta, obsežne blokade in preiskave po mestu, racije in internacije številnih ljudi, delovalo narodnoosvobodilno gibanje. Za njegovo obveščanje in agitacijo v sklopu radijskega sektorja Centralne tehnike KP, ki se je razvijala - kot to navajajo v spremljevalni knjižnici razstave Mestnega muzeja iz leta 1988, ki je spremljala razstavo Centralna tehnika komunistične partije Slovenije v Ljubljani – v skladu s potrebami narodnoosvobodilnega boja.
Fotografija je posneta ob žični pregradi v Šiški.
Oddaje na radiu Kričač so se začele s pozivom: Naš čas prihaja!
Aparat je za radio Kričač izdelal Rado Luznar v okviru seminarja elektrotehnične fakultete, zgodovinski podatek navaja omenjena knjižnica. Oddajati je začel 17. novembra leta 1941 po predhodnih dvotedenskih poskusih.
Kričač se je ljudem oglašal trikrat na teden; ob sredah, sobotah in nedeljah. Pripravili so 50 oddaj, ki so jih predvajali po 24 različnih lokacijah po Ljubljani. Trajale so 15 minut, začele pa so se ob 19.45. Uredništvo je delovalo v stanovanju Frana Albrehta na Poljanskem nasipu.
Fotografija je posneta ob žični pregradi v Ljubljani.
Zaradi kratkega časa oddajanja je program predvsem posredoval poročila "s partizanskih in okupiranih terenov, z bojišč, povzetke, navodila, okrožnice, pregled akcij, zanikal vznemirljive novice in krepil moralo ljudi".
Oddaje so se začenjale s tiktakanjem ure – Naš čas prihaja!, pozivom – Slovenci, poslušajte, govori OF slovenskega naroda!, od februarja 1941 naprej pa tudi s slovensko himno. Sklepni del oddaje so sestavljali: poziv poslušalcem, naj propagirajo Radio OF, geslo – Živela OF – smrt fašizmu", napoved dneva in ure naslednje oddaje, himna in Prešernovi verzi Največ sveta otrokom sliši Slave," je zapisano v tiskovini Centralna tehnika Komunistične partije Slovenije.
Umetniški program na radiu Kričač
Izvršni odbor "OF je 8. februarja razglasil za slovenski narodni praznik vseslovenske enotnosti, zato je bila na ta dan na valovih Radia Kričač enourna tako imenovana Prešernova oddaja z glasbo in recitacijami. To je bil prvi umetniški program kake skrivne radijske postaje v okupirani Evropi".
Kričača so poskušali odkriti na različne načine in preprečiti njegovo oddajanje. V Ljubljani so na 25 točkah namestil sprejemnike, da bi določili oddaljenost uporniškega radia. Izklapljali so električni tok v posameznih delih mestih, pozneje pa so ga iskali tudi z radiogonimetri, kar so bile sodobne naprave za odkrivanje radijskih oddajnikov.
Bunker za prehod žice pri Št. Vidu
Na začetku so ljubljanske bunkerje OF gradili zunaj mesta, v osamljenih hišah. Leta 1942, ko so Italijani okoli Ljubljane postavili žičnato ograjo, so nastajali v mestih. Najprej so jih gradili v kleteh, pozneje v nadstropjih in na podstrešjih. Najbolje je bilo, če so nastajali v hišah z enim stanovanjem, saj je tako manj ljudi vedelo za skrivni prostor, ali pa v stavbi z obrtno delavnico, zaradi česar prihodi in odhodi ljudi niso vzbujali posebnega suma.
Največ uporniških bunkerjev so zgradili leta 1942, tisti, zgrajeni leta 1944, so bili manjši in bolj priročni ter namenjeni skrivanju manjših stvari. Med letoma 1941 in do začetka leta 1945 so graditelji CT KPS v Ljubljani in njeni bližini zgradili 67 večjih bunkerjev, ki so nastajali pri najzaupnejših aktivistih.
Italijani so okoli, ob žici okoli Ljubljane, zgradili okoli 70 bunkerjev, v katerih so patruljirali.
Italijanski vojaki so februarja 1942 ogradili Ljubljano z žično zaporo in jo utrjevali vse do kapitulacije Italije septembra 1943. Znotraj zapore je bilo tudi glavno ljubljansko pokopališče Žale.
Španski jezdeci pri Tromostovju med letoma 1942 in 1943.
Okoli leta 1942: delavnice in skladišča na dvorišču starega Figovca so bili pomembne postojanke osvobodilnega gibanja.
Prekinitev oddajanja
Vendar pa okupatorju kljub 20 takšnim napravam ni uspelo odkriti Kričača.
Zaradi obvezne oddaje radijskih sprejemnikov je IO OF izdal sklep o začasni prekinitvi svojih oddaj, vendar ne zaradi strahu, kot so to poudarili, temveč, ker to zaradi pomanjkanja sprejemnikov ne bi bilo smiselno. Tako je bila zadnja oddaja na Kričaču 5. aprila 1942.
Ilegalno radijsko postajo Kričač so pozneje prinesli na Rog, kjer so jo predelali v radiotelegrafsko postajo.
Skrivno tiskarno so pokrili z železobetonsko ploščo, nanjo steptali plasti ilovice, na to položili tlak pralnice, ki je bila nad njo. "Ako bi bil okupator pri morebitni preiskavi dvignil tla pralnice in prišel do plasti ilovice, bi bil prepričan, da spodaj ni ničesar. Tako smo bunker zavarovali," se v poglavju Iz podzemlja okupirane Ljubljane v knjigi Ljubljana v ilegali spominja eden od graditeljev Podmornice Rudi Ganziti. "Da bi izvedelo čim manj ljudi za ta prostor, sem, hočeš nočeš, moral obvladati vse gradbeniške poklice. Bil sem zidar, keramik, električar, vodovodni inštalater, strojni ključavničar, mizar, projektant in drugo."
Pogosti kamuflažni predmeti za prenašanje ilegalne pošte in literature so bili leseni kuhinjski valarji, kuhinjske police z dvojnim dnom in stranskimi stenami, nočne omarice s skrivnimi predali, zaboji za premog, votla tnala, pručke, knjige z dvojnimi platnicami, najrazličnejše ženske torbice in aktovke s skrivnim predali in votlimi ročaji, posode za olje in kanglice za mleko z dvojnim dnom, votli likalniki, kuhalniki, skrivališča v stojalih za dežnike ...
Tiskarne: Podmornica, Tunel, Tone Tomšič …
V okviru tiskarskega sektorja Centralne tehnike je v Ljubljani med letoma 1941 in 1943 delovalo šest skrivnih tiskarn. Prva je bila Podmornica, njeni prostori pa so bili dveh skrivališčih na mestnem obrobju. Delovala je 16 mesecev.
Skrivne tiskarne v Ljubljani so skupaj natisnile 76 tisoč izvodov časnikov, 72 tisoč izvodov knjižnic, 1.775 tisoč izvodov letakov, listkov in gesel ter okoli 52 tisoč drugih tiskovin.
Cesta na Brdo 95 je naslov skrivališča, ki ga v knjižici ob razstavi navajajo za prvo medvojno tiskarno OF. Hišo na tej lokaciji je kupil CK KPS, pod njo pa so zgradili tehnični prostor.
Na tej lokaciji je med drugo svetovno vojno delovala skrivna tiskarna OF Podmornica.
"Ko je bilo v tiskarni vse končano, sem postavil v pralnici kotel za kuhanje perila, da je bila videti prava pralnica. Nekega popoldneva se je usula huda ploha. Nenadoma je pridrvela večja skupina italijanskih vojakov in neki jugoslovanski orožnik, ki so šli prej v partuljo proti 'ribellom'. Ustavili so se v novi pralnici in me gledali, kako delam. Hišni gospodar je bil trd od strahu, čeprav je vedel, da so prišli samo vedrit."
Rudi Ganziti, Iz podzemlja okupirane Ljubljane v knjigi Ljubljana v ilegali
"Lastniki poslopij, v katerih so zgradili bunker, so bili brezmejno predani OF in pogumni (...) Ob izdaji bunkerja zvečine niso mogli prikriti, zato so lastnike hiš, v katerih so bili bunkerji, večinoma takoj ustrelili. Vsako prenočevanje človeka, ki ni stanoval v določeni hiši, je bilo treba takoj prijaviti, v nasprotnem primeru je bilo to kaznovano z zaporom do dveh let in v denarju do 5.000 lir, če seveda dejanje ni bilo drugače kaznivo."
Iz knjižice Centralna tehnika komunistične partije Slovenije v Ljubljani.
Spominska plošča z napisom: v tej hiši je med narodnoosvobodilnim bojem od septembra 1941 do julija 1942 delala ilegalna tiskarna Komunistične partije Slovenije Podmornica. V njej so delali od zore do mraka.
Voda v skrivališču
"'Ime Podmornica smo ji dali, ker je vanjo iz bližnje greznice pronicala voda skozi stene in pod. Ob deževnih dneh je bil pritisk vode tako močan, da se je je nateklo na dan do 1.500 litrov. Tovariši so jo morali po večkrat na dan z vedri izmetavati … Ob obisku v Podmornici je tovariš Tone Tomšič (bil je organizacijski sekretar in je za tehniko skrbel pod okriljem CK KPS, s tem vprašanjem pa so se ukvarjali tudi Boris Kidrič, Edvard Kardelj in tudi Franc Leskošek, op. a.) izjavil, da nikdar v življenju ni bil v tako slabem zaporu, odnosno v prostorih, v kakršnih so tiskali tovariši grafičarji," navajajo citat v knjižnici Centralna tehnika Komunistične partije Slovenije.
Ciklostilnih tiskarn je bilo v Ljubljani okoli 70.
Ko so z žično ograjo leta 1942 tiskarno Podmornico odrezali od mesta, je bilo iz nje težko prenašati literaturo in drugi material, zato so začeli graditi novo tiskarno v mestu. Imenovala se je tunel, delovala pa je na Emonski cesti 2.
"Sredi najhujših smo blokad sem dobil zvezi z Milanom Apihom in Jako Kranjcem, ki sta stanovala na Emonski cesti v stari Jelačinovi hiši. Apih je že imel pripravljen gradbeni material in priprave za skrivne vhode. Najprej smo v Apihovem stanovanju naredili majhen prostor z vhodom iz njegove spalnice. Nato smo pri Kranjcu zmanjšali spalnico za približno en meter. Zaradi blokad smo morali delati hitro in premišljeno, sicer bi nas Italijani lahko presenetili sredi dela."
Rudi Ganziti, Iz podzemlja okupirane Ljubljane v knjigi Ljubljana v ilegali
Tunel je deloval približno pet mesecev
Tiskarna Tunel je delovala približno pet mesecev na Emonski cesti 2. Opustili so jo zaradi nevarne lokacije – skrivališča v središču mesta – in ker uporniškega dela niso mogli prikriti s kakšno drugo dejavnostjo.
So pa tiskarno Tunel vzpostavili leta 1942, ko so nad skladiščem tovarne zamaškov v podstrešnem stanovanju Jakoba in Anice Kranjc pregradili ozek prostor.
Tiskarno je vodil študent Mitja Ribič, tehnični vodja je bil Stane Ciperman, tiskarji so bili Jože Neuman, Rudi Burić, Jure Ribičič, vlagalka pa je bila Rezka Traven, je zgodovina popisana v omenjeni knjižici.
Ilegalna tiskarna Tone Tomšič, ki je delovala v Ljubljani.
Časopisi in živilske nakaznice
V tiskarni Podmornici, Tunel in Tone Tomšič so tiskali časopise Delo, Slovenski poročevalec, Osvobodilno fronto, Delavsko enotnost, različne knjižice in letake.
V Tiskarni Tone Tomšič, ki je imela skrivališče v dvoriščni stavbi na Šubičevi 3, zelo blizu sedeža italijanske policije, so redno nastajale tudi ponarejene živilske nakaznice. Uporniško delo so v njej uspešno zakrivali z legalno dejavnostjo knjigoveznice, dokler po pol leta, marca leta 1943, okupator vsega ni odkril.
V skrivališče, ki je bilo dolgo 4 metre, široko 3 metre in visoko 1,40 metra, je iz knjigoveznice vodil skrivni vhod, kjer so tiskali v velikem zaboju z dvojnimi lesenimi stenami, med katerimi je bila steklena volna, da je utišala brnenje stroja. Iz knjigoveznice so s prižiganjem rdeče luči v skrivališču opozarjali na nevarnost.
Skrivni vhod v prvi prostor, v ilegalno tiskarno, je bil med policami.
26