Tin Vodopivec: Včasih je strah pred neuspehom največja ovira

Gonilna sila in idejni oče vse bolj priljubljenega festivala komedije Panč Tin Vodopivec je eden od komikov, ki upa na naslov The Funniest Person in the World (najbolj smešna oseba na svetu, op. a.).

V zadnjih mesecih je namreč premagal na desetine komikov in se prebil med 20 najboljših. Živčnost je zato temu primerno velika, Tin pa se trenutno najbolj ukvarja s tem, kako bo prepričal tujce, naj glasujejo zanj. Samo Slovenci namreč ne bomo dovolj.

Kako ste se znašli na tekmovanju za najbolj smešno osebo na svetu?
Tega so se domislili Američani. Tekmovanje deluje tako, da te povabijo, poslati moraš svoj video v angleščini, poleg tega pa te mora podpreti neka medijska organizacija. Jaz sem pisal Mariu Galuniču, ali bi z RTV jamčil zame, in je bil za. Če zmagam, dobijo deset odstotkov od nagrade, ki znaša sto tisoč dolarjev.

Foto: Matej Leskovšek

Kako bo potekal izbor?
Ljudje so morali klikati, všečkati, komentirati in zdaj se je izbira z 89 zmanjšala na 20. Finale bo 10. decembra v Helsinkih na Finskem, kjer se bo pomerilo najboljših pet. Teh pet najboljših izbereta ljudstvo s klikanjem in žirija. Klikanje je … Slovenija tukaj skorajda nima možnosti. Ne moremo se primerjati z Nemčijo ali Brazilijo, ki imata recimo 50 (dobro, Brazilija ima 206 milijonov prebivalcev, Nemčija 80, ampak pustimo podrobnosti) milijonov ljudi. Če bi vsi Slovenci glasovali zame, bi bil 17.

Ste si že pripravili program, s katerim jih boste prepričali?
Razmišljam, da bi šel za vajo na Dunaj, kjer imajo "open mic" večere, da bi še malo povadil v angleščini. Imam nekakšen preverjen repertoar in bi poskusil še kaj novega, a je precejšen izziv, ker nas je veliko komikov iz različnih držav, zato ne moreš igrati na karto drugačnosti. Če nastopaš v Ameriki in si edini tujec, je drugače.

Po zmagi Donalda Trumpa boste vsekakor izstopali …
Ja, Trump, Uefa in Čeferin … S tem nekako prevzemamo svet (smeh, op. a.). Bolj se nagibam k temu, da bi spregovoril o vojni, a iz moje perspektive, osemletnega Tina, kako sem gledal Živ Žav in se je od nekod pojavil neki tip, ki je rekel, da moramo v zaklonišče. Jaz pa sem mislil samo na to, da ne bom nikoli izvedel, kaj se je zgodilo s He-Manom. Iščem tematike, ki so za nas morda težke, za njih pa nekakšen nov svet, ki ga ne poznajo. Morda bi jim ravno to lahko bilo zanimivo.

Kaj si obetate od morebitne zmage?
Najavili so, da je to "career changing" (prelomnica v karieri, op. a.). Dobiš sto tisoč dolarjev, od česar bi šlo deset odstotkov RTV, polovico sem obljubil, da bom dal v dobrodelne namene, tako da sem se tu malo zafrknil (smeh, op. a.). Šalim se. Dobra plat bi bila kakšna pogodba z njimi in turneja po ZDA. Zdi se mi, da ni tako pomembno, kdo zmaga, ampak kdo od tega največ odnese. Veselim se, da se bom družil s komiki z vsega sveta, morda navezal kakšne stike, kakšnega bom povabil na Panč, tudi jaz bi šel z veseljem nastopat recimo v Malezijo. Hočem navezati stike, "primerjati zapiske" …

Tin z nastopa v Seattlu:

Kakšno je stanje komedije in stand upa v Sloveniji?
Kaj pa vem, scena je zdaj stara deset let, počasi vsi praznujemo okrogle obletnice od prvega nastopa. Vid Valič, Perica Jerković, Pižama, Klemen Bučan … Vsi smo začeli približno istočasno. Krivulja gre malo gor, malo dol. Ravno pred kratkim mi je nekdo iz neke agencije rekel, da so včasih imeli stand up v marketinški kampanji, ko je bil še kul. Aja, zdaj pa ni več kul? Mislil je na to, da smo bili na začetku še vroči in sveži, stand up je bil nekaj povsem novega za ljudi. Na začetku je bila večina dogajanja v klubih, mladinskih centrih, potem pa smo vsi delali svoje šove, zdaj, ko smo to dosegli, pa si spet želim druženja s fanti, da bi nekaj skupaj naredili. Pri samostojnih šovih si lahko tudi malce osamljen. Sam v avtu, na poti. Morda bi šel nazaj v klube, kjer je bolj surovo, nespolirano, kjer je občinstvo bolj sproščeno, malo pijejo, se družijo. Drugače je kot v teatru, kjer imava z Borisom Kobalom redne predstave.

Foto: Matej Leskovšek

Bi si tudi vi želeli imeti svojo oddajo, kot jo imajo Vid, Denis, Klemen?
Vedno sanjam o tem, a se mora iziti veliko stvari. Rad bi imel oddajo, ki bi si jo želel gledati tudi sam, a velikokrat se konča pri tem, da se mora pri nas, ker smo majhni, delati za čim širšo populacijo. Razumeti morajo otroci, babice, najstniki, študentje, intelektualci, na koncu pa ne razume nihče. Intelektualcem je brez veze, mami je "kar nekaj", otroci itak ne razumejo, ker še ni zanje. Skušaš delati čim bolj splošno, a potem se začneš izgubljati. Mogoče oddaja z nizkim proračunom, zaradi katere ne bi bilo pritiska, da jo morajo gledati vsi, jaz pa bi si lahko privoščil, da bi delal tisto, kar mi je všeč. Naj potem gledajo tisti, ki imajo podoben pogled na svet.

Bi lahko rekli, da se v Sloveniji da živeti od komedije?
Se da, a je treba veliko delati, tako kot pri vsaki stvari. To vprašanje je zanimivo. Se da živeti od arhitekture? Poznam kar nekaj arhitektov, ki delajo v lepotnih salonih in pulijo obrvi, ker imajo mirno roko. Ves čas se moraš boriti. Veliko delam po vsem svetu, po celotni nekdanji Jugoslaviji, soorganiziram festival Panč, vabim tujce k nam. Včasih se mi zdi, da je moja glavna naloga, da odgovarjam na elektronska sporočila, večerni nastop pa je bolj za hobi. Želim si, da bi lahko več časa posvetil ustvarjalnosti.

Stand up je v Sloveniji trenutno zelo v trendu. Se vam zdi, da ljudje znajo prepoznati dobrega, ali jih lahko nasmejijo tudi nedomiselne šale?
Generacija, ki je rasla z nami, je postala kritična, prihajajo mlajše generacije, ki imajo spet svoj pogled na svet. Naše občinstvo je še precej sveže in še ni tako izoblikovano. Nekdo, ki je rojen v Angliji, bo do 20. leta pod vplivom ogromno različnih komedij in bo imel že zelo izoblikovano stališče. Pri nas pa v večini ne vedo, kaj pričakovati, zato vžgejo tudi najbolj preproste šale. A tukaj je spet ta težnja, da nasmejiš čim večjo maso ljudi. To sem okusil, ko sva z Borisom Kobalom začela nastopati. Ko smo imeli predstavo v Operi, sem mislil, da lahko povem kaj bolj sofisticiranega, a ni vžgalo, občinstvo me je samo čudno gledalo.

Kje sta se našla z Borisom?
Spoznala sva se v oddaji Moja Slovenija, kjer me je Boris presenetil v pozitivnem smislu, bil je zelo dostopen in prijazen. Ves čas sem mislil, da verjetno sploh ne ve za naš obstoj, da ga ne zanimamo. Da je pač legenda, zvezdnik (smeh, op. a.). Rekel mi je, da bi rad prišel na kak moj nastop, pa sem mislil, da je samo vljuden. A je dejansko prišel. Po tem sva se še nekajkrat srečala in nekega večera sem mu poslal e-pošto in ga vprašal, ali bi kaj naredila skupaj. Odpisal mi je, da je ravno razmišljal o tem, da bi rad delal nekaj novega, in tako je steklo. Zelo sem bil vesel, da sem mu poslal to sporočilo, bilo je sredi noči, okrog 2. ure zjutraj. To je bila ena boljših odločitev v življenju.

Kdo pa vas najbolj nasmeji od naših stand up komikov?
Trenutno so mi zelo všeč Skečoholiki. Sem njihov velik oboževalec, zato mi je vse smešno. Ves čas jim pošiljam sporočila, da so bili vrhunski. Za komika je največji kompliment, ko ti kolega komik z najresnejšim izrazom na obrazu reče: "Ta ti je res ratala." Ponavadi veš, da je šala dobra, ko so drugi komiki ljubosumni, zakaj se oni niso tega spomnili.

"Ful dobra fora":

Zadnje časa malo bolj pazite še na imidž, pri čemer vam pomaga vaše dekle, stilistka Manca Vodopivec.
To je prehod iz neandertalske dobe v normalnega človeka. Ko gledam kakšne stare fotografije, si mislim: "O, ne, kaj sem takrat razmišljal?" Vsak človek ima neko evolucijo, zdaj se lahko malo pošalim tudi na račun osebnega stila.

Skupaj sestavljata oprave ali jih zdaj znate že sami?
Sestavljanje oprave prepuščam njej, ker ima res neverjeten občutek in veliko zna. Ko sva se spoznala, je hotela veliko mojih starih oblek vreči stran, predvsem stare majice, ki so mi bile pri srcu, ampak so bile katastrofalno ponošene in raztegnjene. Zato sem jih skril pred njo.

V članku Ulični stil Mance Vodopivec, blogerke, stilistke in nekdanje manekenke si preberite več o dekletu, ki je Tina podučilo o osebnem stilu.

Kje se vidite v prihodnje, kaj bi še radi počeli?
S tem se zadnje dni veliko ukvarjam. Še naprej si želim delat stand up, ker je to moje primarno poslanstvo. Želim se še bolj posvetiti tujini, saj sem ravno v teh letih, ko si rečem: če ne zdaj, kdaj pa? Predstava z Borisom se bo počasi končala, po novem letu bom šel za en mesec v London, avgusta pa me v Edinburgu čaka festival Fringe, kjer si želim nastopiti že dlje časa. Tam bo tisti trenutek: kar bo, pa bo. Lahko da me bodo povabili v Ameriko, Avstralijo ali pa nikamor. Želel bi si narediti tudi nov stand up šov, morda bolj intimen, osebnoizpoveden. Ves čas pišem tudi scenarije za TV in film. Imam veliko želja in idej, a včasih je strah pred neuspehom največja ovira.

Save

Save