Sobota, 25. 8. 2018, 11.50
6 let, 3 mesece
Slovenski slikar, ki je razstavljal v pariškem Louvru #intervju #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,71
Življenjska pot slovenskega slikarja Janeza Štrosa je polna naključij, skozi več osebnih prelomnic pa ga je pripeljala do tega, s čimer se ukvarja še danes - slikanja. Razstavljal je celo v Louvru, narodnem muzeju Francije, pred njim je še razstava v Koreji. Sam pravi, da se na slikarske tehnike ne spozna dobro, saj ga pri slikanju vodi srce.
Kakšna je pot človeka, ki ga vodi od prodajalca, samostojnega podjetnika do slikarja?
To je pot življenja in zgodi se nehote. Šel sem skozi mesto in v trgovino s platni, čopiči in barvami. Prišel sem domov, začel slikati in nikoli nisem več nehal.
Kaj vidite, ko pogledate na to, kaj je nastalo?
Janez pravi, da mu slike govorijo posebno zgodbo.
Na to ne bom odgovoril, saj je slika končana, ko začne govoriti meni. In to svojo zgodbo. Če bi vam govoril svojo zgodbo, bi tudi v sliki iskali mojo zgodbo. Želim si, da tisti, ki gleda mojo sliko, vidi to, kar začuti srcem in pusti, da bo slika njemu povedala svojo zgodbo.
Verjamete, da vas je nekaj pripeljalo sem, kjer ste? Verjamete v koga ali kaj?
Nisem verjel, zdaj pa verjamem. Slikam s srcem in srce dela z roko, kar hoče. Nekaj pa to roko vodi. Verjamem v angele. To, da slikam, je kot moje novo življenje in velik dar. Zdi se mi prav, da delim to z drugimi. Velik korak sem naredil tudi v dobrodelnosti, ko sem naslikal dve knjigi, izkupiček pa gre otrokom s posebnimi potrebami.
Komu ste do sedaj že pomagali?
V Kranju smo naredili multisenzorno sobo, v Ljubljani smo darovali za nevrofizioterapijo.
Slikar je ustvaril dve slikanici, izkupiček pa gre otrokom s posebnimi potrebami.
Lahko bi rekli, da je ena vaša pot ravno dobrodelnost, druga pot pa izjemno uspešne razstave.
Moja prva zgodba, kjer sem bil sam in ni bilo nobene povezave s Slovenijo, je bil Rotterdam. Tam je bil umetniški sejem in čeprav sem imel občutek, da se tam ni nič posebnega zgodilo, sem dobil čez tri mesece vabilo za Rim. Po tem sta sledila še dva vabila. Ko sem jih vprašal, kje so me spoznali, so rekli, da so me videli v Rotterdamu. Danes pa lahko rečem, da res skoraj vsak teden dobim kakšno vabilo na dogodek.
Ena velika razstava se vam obeta v septembru ravno v Koreji.
Tema dogodka je Ljubezen in inspiracija in sem eden mnogih, ki bomo razstavljali v tamkajšnjem muzeju.
V Louvru je Janez razstavljal že dvakrat.
Ste tudi eden redkih slovenskih slikarjev, ki je razstavljal celo v Louvru.
Leta 2015 sem razstavljal v maju in oktobru. Zaradi tega nisem nič kaj bolj velik, vendar je zelo lepo, ko sem videl tudi svojo sliko med drugimi.
Ste kdaj šteli, koliko del ste naslikali?
V 16 letih mislim, da jih je okoli tisoč. Jih pa tudi okoli 100 podarim.
Imate svojo najljubšo sliko?
Imam. Na njej je obraz in je temnomodra slika. Zdi se mi, kot da sem naslikal Anito (njegovo umrlo partnerko), ki je tukaj, a je hkrati tudi ni.
V življenju mu je največ pomenila preminula partnerka, ki jo je tudi upodobil in predstavlja njegovo najpomembnejše delo.
Je kdo od slovenskih akademskih slikarjev prišel do vas in vam dal potrditev, da delate dobro?
Jaz ne slikam zaradi kritikov. Slikam za sebe, šele potem za vas. To, da ljudje rečejo, da jim je ob sliki lepo, je meni najbolj pomembno.
