Shakespeare je kadil marihuano, kaj pa slovenski literati?

Če najdba na Shakespearjevem vrtu res dokazuje, da si je največji angleški dramatik pri pisanju pomagal z marihuano, to še zdaleč ne bi bil osamljen primer uporabe drog v umetniškem procesu. Uporaba takšnih ali drugačnih substanc je pogosto del posameznikovega ali posamezničinega eksperimentiranja, občasno pa se tovrstni izleti lahko sprevržejo tudi v težko nadzorovane odvisnosti. Vrsta in načini uživanja drog so odvisni tudi od zgodovinskih oziroma družbenih okoliščin, mi pa smo pogledali nekaj znanih primerov uporabe drog v zgodovini književnosti.

Opij, morfij in heroin Opij se je v 18. stoletju prodajal v lekarnah, uporabljali so ga za zdravljenje različnih tegob, kot sta gripa in driska. Med znanimi uporabniki iz tega časa je na primer pesnik Samuel Taylor Coleridge, ki je opij jemal kar štiri desetletja. Za zdravljenje bolečin so opij v 19. stoletju pripisali tudi pesnici Elizabeth Barrett Browning, ki ga je začela jemati pri 13 letih in redno uporabo nadaljevala vse do svoje smrti. Pod vplivom opija je nekaj svojih del napisal tudi pesnik John Keats, ki je različico opija podobno kot Elizabeth Barrett Browning začel jemati že v mladosti.

Za bolj ezoterične namene ga je poleg drugih drog uporabljal tudi razvpiti Aleister Crowley, ki je svoje izkušnje z drogami popisal v svoji avtohagiografiji, leta 1947 pa je zaradi zapletov s heroinom, ki so mu ga predpisali zaradi bronhitisa, tudi umrl. Na opij je prisegal francoski eksperimentalni filmski ustvarjalec in pisatelj Jean Cocteau, ki je o tem tudi precej pisal, podobno pa je svoje izkušnje s heroinom opisal William S. Burroughs, avtor knjige Junkie. Znan "morfinist" oziroma uporabnik opija je bil tudi slovenski dramatik Slavko Grum.

Stephen King pod vplivom kokaina napisal 22 romanov v osmih letih Tako kot opij in njegovi derivati je bil tudi kokain sprva v široki uporabi kot zdravilo. Če boste obiskali muzej Sigmunda Freuda na Dunaju, si boste lahko ogledali njegovo zbirko pripomočkov in zapiskov o uporabi kokaina. Konec 19. stoletja je namreč kokain veljal za čudežno zdravilo, ki naj bi pozdravilo tako odvisnost od morfija kot depresijo, zato ni čudno, da se je za njegove učinke zanimal tudi najbolj slavni dunajski psihiater.

Ta je z njim sprva skušal pozdraviti prijateljevo odvisnost od morfija, kar mu je uspelo tako, da je prijatelja spremenil v odvisnika od kokaina, precej rad pa je s kokainom eksperimentiral tudi na sebi. Sam je pod vplivom kokaina lahko neskončno dolgo govoril o svojih spominih in izkušnjah, za katere je prej mislil, da so za vedno zakopane globoko v možganih. Predstavljamo pa si, da so takšni učinki "prepričali" tudi nekatere pisatelje in pisateljice.

Precej kokaina je v času svojega ustvarjanja namreč zaužil Robert Louis Stevenson, avtor knjige Nenavadni primer Dr. Jekylla in Mr. Hyda, romana, ki ga je napisal v samo šestih dneh. Sposobnost "neskončnega" pripovedovanja in pisanja je ob jemanju kokaina doletela tudi Stephena Kinga. Ta je v intervjuju za Observer povedal, da je bil med letoma 1979 in 1987 hud odvisnik od kokaina, kar verjetno pojasni podatek, da je v tem obdobju svojemu založniku poslal kar 22 romanov.

Prispevek ameriške vlade k spoznavanju LSD med literati Za razširjanje in poglabljanje zavesti so bile priljubljene predvsem halucinogene droge, ki jih je delu beatniške generacije v ZDA ironično predstavila prav vlada. Ken Kesey, avtor Leta nad kukavičjim gnezdom, se je z drogami na primer spoznal v okviru programa MKULTRA, ki ga je financirala ameriška vlada. Tam so testirali učinke drog, kot so LSD, meskalin in marihuana, kmalu pa se je Keseyju na LSD-jevsko obogatenih zabavah pridružil beatnik Allen Ginsberg.

Halucinogene droge so pri pisanju pomagale pisatelju znanstvene fantastike Phillipu K. Dicku, Aldous Huxley pa je o jemanju meskalina napisal knjigo Doors of Perception. Ta naj bi navdihnila Jima Morrisona, da je po njej poimenoval tudi svojo skupino. Med znane uživalce meskalina pri nas spada pisatelj Bogomir Magajna.

Najbolj razširjena droga je tako v tujini kot pri nas alkohol In ko smo že pri domačih književnikih in književnicah – pri nas o uporabi drog v književnosti po besedah Iva Svetine, predsednika Društva slovenskih pisateljev, ni podrobnih raziskav, zato se zanašamo na anekdotične dokaze. Najprej je seveda treba poudariti, da je tako kot v tujini tudi pri nas prevladujoča droga alkohol.

Če se ozremo v tujino, je Edna St. Vincent Millay prisegala na gin, William Faulkner na viski in Truman Capote na martinije. Ernest Hemingway je mešal mojite, Oscar Wilde je srkal absint, Charles Bukowski pa pivo v kombinaciji z viskijem. Anne Sexton je ob pisanju poezije prisegala na martinije, Dylan Thomas pa na viski.

Pri nas skozi literarno zgodovino poznamo številne alkoholike ali pa vsaj alkoholne navdušence, nekateri so za posledicami alkohola tudi umrli. Svetina kot del literarnega izročila, predvsem med pesniki in pesnicami, izpostavlja absint in pelinkovec, ki sta na primer pri Baudelairu in Rimbaudu povzročala tudi sinestezijo, torej preskoke med slušnimi in zvočnimi podobami. Tudi sicer Svetina meni, da so različne opojne substance bolj koristile pesniškim krogom, saj je za pisanje romanov ali kratkih zgodb potrebna povsem drugačna disciplina.

Šumijevci "poglabljali zavest" pod vplivom Zahoda Kot pripadnik generacije '68, znane tudi kot Šumijevci, je s svojimi vrstniki v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja Svetina eksperimentiral z marihuano, LSD in hašišem, uvoženim iz Afganistana. "Moja generacija je to preizkušala iz radovednosti, ki je šla z roko v roki z razvojem pop kulture, glasbe, psihedelične umetnosti, zgodil se je tudi Woodstock. A slej ko prej smo vsi ugotovili, da je doživljanje sveta pod vplivom drog resda zanimivo, poglobljeno, razširjeno, da pa bi neposredno pod vplivom tudi kaj pametnega napisali, to pa ni šlo."

Poleg omenjenega Slavka Gruma, ki je bil znan morfinist, Svetina med intenzivne uporabnike uvršča pesnika Vojina Kovača – Chubbyja in Tomaža Kralja, ki je nekaj svojih izkušenj vnesel tudi v zbirko Prepisovanje ptic in drugi intercelularni izleti ljubezni prek ljubezni. Čeprav bi si marsikdo mislil, da je pod vplivom drog kdaj pisal tudi Tomaž Šalamun, Svetina pravi, da se to ni nikoli zgodilo. "Šalamun je marsikaj izkusil v 70. letih, ko je obiskal Mehiko in ZDA, ko je poskusil tudi meskalin, a to ni nikoli vplivalo na njegovo pisanje. Ko je pisal, je šlo vedno za zelo nadzorovan proces, vedno je pisal pri polni zavesti."