Sreda, 12. 8. 2015, 14.42
8 let, 7 mesecev
Shakespeare je kadil marihuano, kaj pa slovenski literati?
Če najdba na Shakespearjevem vrtu res dokazuje, da si je največji angleški dramatik pri pisanju pomagal z marihuano, to še zdaleč ne bi bil osamljen primer uporabe drog v umetniškem procesu. Uporaba takšnih ali drugačnih substanc je pogosto del posameznikovega ali posamezničinega eksperimentiranja, občasno pa se tovrstni izleti lahko sprevržejo tudi v težko nadzorovane odvisnosti. Vrsta in načini uživanja drog so odvisni tudi od zgodovinskih oziroma družbenih okoliščin, mi pa smo pogledali nekaj znanih primerov uporabe drog v zgodovini književnosti.
Za bolj ezoterične namene ga je poleg drugih drog uporabljal tudi razvpiti Aleister Crowley, ki je svoje izkušnje z drogami popisal v svoji avtohagiografiji, leta 1947 pa je zaradi zapletov s heroinom, ki so mu ga predpisali zaradi bronhitisa, tudi umrl. Na opij je prisegal francoski eksperimentalni filmski ustvarjalec in pisatelj Jean Cocteau, ki je o tem tudi precej pisal, podobno pa je svoje izkušnje s heroinom opisal William S. Burroughs, avtor knjige Junkie. Znan "morfinist" oziroma uporabnik opija je bil tudi slovenski dramatik Slavko Grum.
Ta je z njim sprva skušal pozdraviti prijateljevo odvisnost od morfija, kar mu je uspelo tako, da je prijatelja spremenil v odvisnika od kokaina, precej rad pa je s kokainom eksperimentiral tudi na sebi. Sam je pod vplivom kokaina lahko neskončno dolgo govoril o svojih spominih in izkušnjah, za katere je prej mislil, da so za vedno zakopane globoko v možganih. Predstavljamo pa si, da so takšni učinki "prepričali" tudi nekatere pisatelje in pisateljice.
Precej kokaina je v času svojega ustvarjanja namreč zaužil Robert Louis Stevenson, avtor knjige Nenavadni primer Dr. Jekylla in Mr. Hyda, romana, ki ga je napisal v samo šestih dneh. Sposobnost "neskončnega" pripovedovanja in pisanja je ob jemanju kokaina doletela tudi Stephena Kinga. Ta je v intervjuju za Observer povedal, da je bil med letoma 1979 in 1987 hud odvisnik od kokaina, kar verjetno pojasni podatek, da je v tem obdobju svojemu založniku poslal kar 22 romanov.
Halucinogene droge so pri pisanju pomagale pisatelju znanstvene fantastike Phillipu K. Dicku, Aldous Huxley pa je o jemanju meskalina napisal knjigo Doors of Perception. Ta naj bi navdihnila Jima Morrisona, da je po njej poimenoval tudi svojo skupino. Med znane uživalce meskalina pri nas spada pisatelj Bogomir Magajna.
Če se ozremo v tujino, je Edna St. Vincent Millay prisegala na gin, William Faulkner na viski in Truman Capote na martinije. Ernest Hemingway je mešal mojite, Oscar Wilde je srkal absint, Charles Bukowski pa pivo v kombinaciji z viskijem. Anne Sexton je ob pisanju poezije prisegala na martinije, Dylan Thomas pa na viski.
Pri nas skozi literarno zgodovino poznamo številne alkoholike ali pa vsaj alkoholne navdušence, nekateri so za posledicami alkohola tudi umrli. Svetina kot del literarnega izročila, predvsem med pesniki in pesnicami, izpostavlja absint in pelinkovec, ki sta na primer pri Baudelairu in Rimbaudu povzročala tudi sinestezijo, torej preskoke med slušnimi in zvočnimi podobami. Tudi sicer Svetina meni, da so različne opojne substance bolj koristile pesniškim krogom, saj je za pisanje romanov ali kratkih zgodb potrebna povsem drugačna disciplina.
Poleg omenjenega Slavka Gruma, ki je bil znan morfinist, Svetina med intenzivne uporabnike uvršča pesnika Vojina Kovača – Chubbyja in Tomaža Kralja, ki je nekaj svojih izkušenj vnesel tudi v zbirko Prepisovanje ptic in drugi intercelularni izleti ljubezni prek ljubezni. Čeprav bi si marsikdo mislil, da je pod vplivom drog kdaj pisal tudi Tomaž Šalamun, Svetina pravi, da se to ni nikoli zgodilo. "Šalamun je marsikaj izkusil v 70. letih, ko je obiskal Mehiko in ZDA, ko je poskusil tudi meskalin, a to ni nikoli vplivalo na njegovo pisanje. Ko je pisal, je šlo vedno za zelo nadzorovan proces, vedno je pisal pri polni zavesti."