PRELISTANO: Ultrablues

Avtorji: Boštjan Videmšek, Samo Rugelj, Žiga X Gombač Založba: UMco Cena: 24,90 evra

Trije moški, slovenski javnosti kar dobro poznani, stari med 38 in 48 leti, težki (za ta podvig je to pomemben podatek) med 69 in 85 kilogrami, se po elektronski pošti v nekaj minutah zedinijo, da potrebujejo izziv. Nek velik izziv. Nepozaben. Tak, o katerem bodo nekoč pripovedovali vnukom, ki se jim opoldne ne bo dalo vstati iz postelje. Tega sicer ne napišejo tako eksplicitno.

Tisti, ki so zadovoljni s sedenjem v fotelju, bi rekli, da gre pri avtorjih za krizo srednjih let. Avtorji sami bi jim odvrnili, da gre predvsem za uživanje v življenju. Rekreativni tekači pa z zavistjo in občudovanjem požiramo njihove priprave na ultramaratonski tek. Na voljo so imeli osem mesecev, da se do letošnjega aprila pripravijo na Zion 100k.

Kaj je Zion

Takšnega teka v Sloveniji ni. Približek takšnemu ultramaratonu je sredi junija v švicarskem Bielu. Ampak tam ni višinskih vzponov, primerljivih z Zionom. Namreč, Zion je:

- ameriški naravni park s puščavami in gorami na jugu zvezne države Utah; - v 20 urah je treba preteči 100 kilometrov – enako kot iz Ljubljane do Kopra po avtocesti; - od tega je dva tisoč metrov višinske razlike – to je sto metrov več, kot če bi šli iz Krme na Triglav; - najnižja višinska razlika je tisoč metrov nadmorske višine, najvišja 1.700 metrov; - temperature med tekom so od štiri do 30 stopinj Celzija; letos je večina teka potekala pri temperaturah med 20 in 25 stopinjami Celzija; lani je vročina presegla 35 stopinj Celzija.

Za sladokusce

Ultrablues je prvo priporočilo rekreativnim tekačem, ki se pripravljajo na maraton ali še kaj čez. Je mnogo več kot popularni Murakamijev O čem govorim, ko govorim o teku. Je slovenska urbana različica McDougallove uspešnice Rojeni za tek (Born to Run). Obenem dokumentirano zavrača dve tekaški legendarni pričevanji o osamljenosti ultramaratoncev, o čemer sta pisala Marshall Ulrich v Running on Empty in Alan Sillitoe, po čigar The Loneliness of the Long Distance so posneli tudi film. Ultrablues tudi ne zahteva radikalno spremeniti življenja, kot to trdi ultramaratonec Rich Roll.

Ultrablues je namreč zapis o druženju treh kolegov, ki skozi osemmesečne priprave postanejo prijatelji. Bralec dobi občutek, da čeprav so vsi trije izpričani individualisti in močno osredotočeni na uspeh, to je v ZDA preteči sto kilometrov v manj kot 20 urah, pa bi vseeno vsak od njih mušketirsko pomagal tistemu iz trojke, ki bi potreboval nujno pomoč. Urbani trije mušketirji, ki so sebe poimenovali kompanjoni.

Ultrablues je tudi izjemno intimna pripoved. Avtorji o sebi razkrijejo več, kot človek običajno razkrije dolgoletnim prijateljem. Ultrablues razkriva hudo bolezen staršev, razloge za razpad zakona, nočno dogajanje na festivalih, strahove pred poškodbami in neuspehom. Ultrablues je pričevanje o osebni odgovornosti do preostalih dveh v ekipi, kjer so si kompanjoni zgolj dali roke, da gredo skupaj v ta projekt. Ni nobenih sankcij, če bi nekdo preostala dva pustil na cedilu.

Ultrablues je reklama za zdravo življenje, ki ne potrebuje veliko denarja, samo voljo. Kompanjoni med pripravami niso bili sami, v ta projekt so vključili tudi svoje družine. Ne kot njihovo obveznost, temveč kot priložnost za skupno uživanje v naravi.

Ultrablues razumejo vsi, ki bodo v soboto tekli na najdaljšem slovenskem ultramaratonu, to je 75 kilometrov iz Celja v Logarsko dolino. Ultrablues je navdih za drugačno življenje.