Pikettyjev Kapital zdaj tudi v slovenščini

Kapital v 21. stoletju Thomasa Pikettyja je znanstveno delo, ki je plod večletnih raziskav, a je napisano v slogu, ki je dostopen vsem. Po besedah Andreja Ilca, vodje leposlovnega uredništva pri Mladinski knjigi, je Pikettyjev Kapital najbolj presenetljiva, a hkrati tudi najbolj zaslužena knjižna uspešnica preteklega leta. Da bi ohranili njeno slogovno dostopnost, so prevod zaupali Sovretovi nagrajenki Vesni Velkavrh Bukilici, ki sicer večinoma prevaja leposlovje.

Knjiga je v ospredje postavila težavo neenakosti Kot je na današnji predstavitvi povedal urednik knjige Rok Kogej, je angleški prevod Kapitala lansko pomlad knjigo izstrelil tako na vrhove prodajnih lestvic kot tudi na naslovnice časopisov in revij. Financial Times se je več mesecev ukvarjal s Pikettyjevimi teorijami in analizami, a tako kot drugi, ki so polemizirali z avtorjem, so tudi pri tem časniku morali priznati, da je knjiga presežek, ki je pereča vprašanja družbene neenakosti spet postavil v ospredje.

Pikettyjev Kapital je tako teoretsko kot z empiričnimi podatki pomagal sprožiti širšo intelektualno debato o družbeni neenakosti, ki so jo po nekaterih državah začela že različna družbena gibanja, kot je Occupy Wall Street, ter politične stranke, kot so Die Linke, Siriza in Podemos.

Piketty dokazal, kar je družboslovje sumilo Piketty po Kogejevih besedah k debati prispeva tri pomembne vidike: sproži vprašanje o ekonomski znanosti, ki se od družboslovja vedno bolj oddaljuje k abstraktni matematični vedi, s teorijo in empirijo prispeva k raziskovanju neenakosti in potrdi vse, kar je družboslovje prej dlje časa sumilo, ter prepozna politične mehanizme, s katerimi se trende neenakosti lahko obrne.

Piketty predlaga nekaj rešitev, med njimi svetovni davek na premoženje in uvedbo strogo progresivnih dohodninskih lestvic. V tej luči je Kogej opozoril, da je Mramorjeva davčna reforma, ki ukinja 4. dohodninski razred, izrazito antipikettyjevska

Brez socialne države gospodarska rast ne prispeva k blaginji Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo je na predstavitvi opozorila, da Kapital zaradi nedefiniranosti določenih pojmov omogoča več različnih branj, hkrati pa zaradi bogatosti s podatki ponuja tudi dokaze, ki upravičujejo Pikettyjeve predlagane ukrepe o visoki obdavčitvi premoženja.

Opozorila je na Pikettyjev poudarek, da gospodarska rast sama po sebi še ne prispeva k družbeni blaginji in da se ne moremo zanašati na učinek "trickle down". Gospodarska rast k blaginji namreč prispeva zgolj takrat, ko obstajajo sistemi redistribucije, kakršne so socialne pravice ter institucije s področja zdravstva in izobraževanja. "Brez močnega javnega sektorja in institucij, ki so dostopne vsem, se neenakosti zgolj povečujejo," opozarja Vesna Leskošek.

Menedžerji imajo visoke plače zato, ker jih imajo lahko Leskoškova zato meni, da Pikettyjevi podatki dokazujejo, da smo upravičeni do visoke obdavčitve najbogatejših, saj si ti svojega dohodka ne zaslužijo s trdim delom. Medtem ko na primer pri plači do 2.000 ali 2.500 evrov še nekako lahko določimo mejno produktivnost in temu primerno denarno kompenzacijo, je nad tem zneskom to nemogoče. "Zakaj imajo menedžerji tako visoke plače? Ker jih imajo lahko, ne zato, ker bi pri njih lahko izmerili toliko večjo produktivnost," meni Leskoškova, ki pravi, da ima državo pravico, da si nekaj tega vzame nazaj, saj ne gre več za plačilo za vloženo delo.

Čeprav ima Slovenija enega najnižjih Ginijevih koeficientov glede dohodkovne neenakosti, se ta povečuje, hkrati pa Leskoškova opozarja na premoženjsko neenakost, ki je precej večja in bolj problematična. Ginijev koeficient premoženjske neenakosti je bistveno višji od dohodkovnega, in to celo v skandinavskih državah.

Bolj kot dohodkovna problematična premoženjska neenakost Podobno opozarja Kogej, ki pravi, da se pri nas premoženje koncentrira predvsem v obliki nepremičnin, ne finančnih sredstev, kot se dogaja v anglosaških državah. Pri nas si zato pri ugotavljanju premoženjske neenakosti lahko pomagamo z registrom nepremičnin geodetske uprave, na podlagi katerega lahko sklepamo, da je razmerje med desetimi odstotki najbolj premožnih in desetimi odstotki najmanj premožnih 1 : 600. Čeprav gre zgolj za ocene vrednosti nepremičnin, je po Kogejevem mnenju izračunano razmerje med najbolj in najmanj premožnimi blizu dejanskemu stanju.