SiolNET. Trendi Kultura
1,88

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Našli so 24 dachavskih risb Zorana Mušiča

1,88

termometer

razstava Mušičevih del
Foto: STA

Tržaški zgodovinar in raziskovalec Franco Cecotti je v arhivu na tržaškem sedežu VZPI-ANPI (Vsedržavno združenje partizanov Italije) 20. julija lani našel mapo z napisom Disegni campo Dachau (Risbe taborišče Dachau).

V kartonasti mapi je bilo 23 risb na navadnem, odrabljenem papirja. Zgodovinar je takoj prepoznal avtorja del – Zorana Mušiča. "In motiv – dachavske umirajoče trpine in mrliče, ki so bili podlaga za Mušičev kasnejši grafični in slikarski ciklus Nismo poslednji," poroča Primorski dnevnik, ki je za odkritje izvedel že lani, vendar je bil do zdaj zavezan molku.

Z izjemo umetnikove zapuščine, ki je v zasebni lasti vdove, na svetu ni druge zbirke s toliko Mušičevimi dachavskimi risbami. Zanje je umetnik, ko je uporabljal trpljenje in smrt okoli sebe, da bi prek risb sporočal o zločinu, v koncentracijskem taborišču tvegal življenje, so tudi zapisali v Primorskem dnevniku. Zoran Mušič (1909-2005) Zoran Mušič (1909-2005) Foto: Wikipedia

Kot piše umetnostna zgodovinarka Asta Vrečko v znanstvenem članku z naslovom Problematika taboriščne umetnosti in Zoran Mušič, so bili umetniki v taboriščih pred internacijo likovno izobraženi in so že prej delovali kot umetniki, pa tudi kot samouki. Ustvarjali so na skrivaj, tudi za ceno življenja. "V vlogo kronistov taboriščnega življenja je večino potisnila želja, da to nesmiselno trpljenje ne bi utonilo v pozabo. Številni pričevalci govorijo o tem, da so se z ustvarjanjem na duhovni ravni upirali nacistični dehumanizaciji in se borili za ohranitev osebne identitete v razmerah, ko jim je bila popolnoma odvzeta," navaja.

Deportiranec izročil Mušičeve risbe

Pred kratkim odkrite Mušičeve risbe je neznanec, najverjetneje deportiranec (to je za zdaj samo domneva), po vrnitvi iz taborišča izročil tržaškemu združenju, za katerega je vedel, da zbira dokumentacijo o deportacijah in deportirancih. Zahteval je, da ostanejo v lasti združenja.

Dachavske risbe v muzeju Revoltella

Ob dragocenem odkritju je Cecotti v dogovoru z združenjem nekdanjih političnih deportirancev ANED, s katerim si partizansko združenje deli sedež in tudi arhiv, 2. oktobra s tržaškim muzejem Revoltellasklenil pogodbo o predaji Mušičevih risb. Te se tako zdaj del njihove zbirke.

Ob 23 risbah so še eno umetnikovo risbo iz taborišča našli tudi v arhivu Deželnega inštituta za zgodovino odporništva Furlanije - Julijske krajine v Trstu.

Svinčnik, črnilo, včasih pomešano tudi z vodo

Avtor je za risbe uporabljal svinčnik, črnilo, včasih pomešano tudi z vodo. Večino risb, dvajset od odkritih, je podpisal s priimkom, ki je takrat še imel strešice. Pripisal je še "Dachau 1945", pri nekaterih je dodal srhljive pripise v slovenščini: "Osteklenele oči", "Lačen sem" in "Eden brez krste". Večino je tudi oštevilčil.

Čakajoči na prevoz

Kot poroča STA, gre po oceni Mateje Krapež, kustosinje v Narodni galeriji v Ljubljani, za zelo pomembno odkritje, saj so našli originalne risbe, ki jih je Mušič risal v taborišču. Večinoma so nastale v času, ko so taboriščniki čakali na prevoz, to je bilo med 29. aprilom in začetkom junija 1945.

"Takrat je nastalo okrog 200 risb, okrog 100 jih je odbral in vzel s sabo. Nekaj jih je podaril prijatelju Ivu Gregorcu, ki je bil takrat z njim, nekaj pa jih je tudi sam izgubil. Potem je objavil oglas, da jih je izgubil nekje na poti med Sežano in Postojno, in prosil, da mu jih pošljejo v Ljubljano. Najverjetneje so te, ki so jih našli v Trstu, ravno iz tega svežnja risb," je najdbo komentirala za STA.

Kot je še pojasnila, je Mušič nekaj teh risb v Dachauu razmnožil na ciklostil, ki so ga imeli taboriščniki na razpolago za časopis, nikoli pa jih ni prodajal: "Zanj so bile zelo dragocene in jih je sam podarjal največjim muzejem in galerijam, največ v Basel, nekaj tudi v Pariz, tri pa je podaril tudi Moderni galeriji."

Zoran Mušič (1909-2005): Nismo poslednji

Zoran Mušič se je rodil v Bukovici na Primorskem. Leta 1944 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau. Po vojni se je preselil v Benetke in se poročil s slikarko Ido Cadorin. V 50. letih je za svoje drugo domovanje izbral Pariz. Od takrat pa vse do smrti je živel razpet med Parizom in Benetkami, kjer je pokopan.

Kot tudi piše Asta Vrečko, je Mušič proti koncu vojne, ko je začela popuščati disciplina, v taborišču prišel do papirja in začel tam skrivoma risati. Portretiral je tudi stražarje in njihove bližnje, ki so mu priskrbeli slikarske pripomočke. Za paznike je poslikaval tudi senčnike, portretiral je oficirja in zanj prerisal nekaj razglednic. Nedovoljene risbe je zaradi strahu pred kaznijo tudi uničeval.

Tematika Dachaua je v Mušičev opus vstopila v 70. letih, po njegovi abstraktni slikarski fazi, kot zapiše Asta Vrečko. Cikel grafik in slik z naslovom Nismo poslednji je nastajal v presledkih med letoma 1970 in 1988.

Svoje risbe iz taborišča je razstavljal že pred tem, vendar se v povojnem ustvarjanju k taboriščni motiviki ni vračal vse do tega obdobja.

Mušičeve odkrite risbe na ogled javnosti

Razstavo pridobljenih Mušičevih risb muzej Revoltella načrtuje med 26. januarjem in 2. aprilom prihodnje leto. Delovni naslov razstave je Zoran Mušič, osteklenele oči, povzet pa je po Mušičevem pripisu na eni izmed risb. Razstavo bo spremljal strokovni posvet.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 3
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin