Ljubljanska tržnica je mestni dogodek zase, zdaj še z novim dogajanjem

Ljubljanska tržnica je mestni dogodek zase, in to v več pogledih. Je prostor trgovanja in srečevanja, kar še posebej drži za sobote, če pozdravov, druženja in nakupovanja moteč ne preglasijo toni narodno-zabavne harmonike. Te je mogoče slišati v imenu povezovanja podeželja in mesta, kar tako ali tako poteka že v obliki domačih pridelkov.

Tržnica je tako kraj izmenjave ob mestni reki in v okrilju Plečnikove arhitekture.

Plečnik je načrt za tržnice izdelal med letoma 1931–1939, uresničili pa so ga med letoma 1940–1944. Arhitekt je predvidel tudi Mesarski most s pokritimi stojnicami, kar je nato prekinila vojna. Po novih načrtih je nastal leta 2010. Tržnice so bile v celoti prenovljene med letoma 1994 in 1995.

Monumentalni prostor na desni strani reke

Osrednji objekti tržnice so nastali na mestu nekdanjega obzidja. Plečnik si je te zamislil kot monumentalni in povezani obrečni prostor na desnem bregu Ljubljanice, ki se razteza med Tromostovjem in Zmajskim mostom.

Pokriti del ima svoje mesto v pritličju Bogoslovnega semenišča, odprte tržnice pa so na Vodnikovem in Pogačarjevem trgu ter Dolničarjevi ulici.

Do leta 1940 je prodaja na ljubljanski tržnici potekala le na prostem, svojo današnjo podobo je ta namreč dobila po drugi svetovni vojni. (foto: neznan, iz fonda časopisa Slovenec, iz obdobja med obema svetovnima vojnama. Hrani: MNZS)

Do leta 1940 so prodajali le na prostem

Tržnice so obliko, kot jo poznamo danes, dobile po drugi svetovni vojni, ko so se razširile in odprt prostor naselile na omenjenih trgih, dodatni pokriti del pa so jim namenili v semenišču. Do leta 1940 je prodaja tu potekala le na prostem, zato so ta del poimenovali Živilski trg. Plečnik je načrte za tržnice izdelal med letoma 1931 in 1939, uresničili pa so jih med letoma 1940 in 1944. Zamisel je bila del večjega projekta, ki naj bi prinesel ureditev Vodnikovega trga z novo mestno hišo.

Tržnica je tako nekoč kot danes ne le kraj trgovanja, temveč tudi srečevanja, druženja in (družbene) izmenjave. (Fotografija je iz leta 1965, foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS)

Prodajni paviljoni pod arkadami

Kot zapisujejo v spletnem Arhitekturnem vodniku, je arhitekt svoj prvotni koncept stebrišč in proti vodi spuščajoče se terase zamenjal z močnim rustikalnim obrežnim zidom, ki sledi liniji reke. Nanj je postavil prodajne paviljone z ribarnico v kleti.

V tem kompleksu se nizajo cvetlični paviljon v obliki templja – Zvonček, stebriščna lopa in dva zaporedna niza arkad, ki jih prekinjata dve vmesni pokriti loži. Med obema je Mesarski most s pokritimi stojnicami načrtoval že Plečnik, a je uresničitev tega projekta prekinila vojna, zato je po novih načrtih nastal leta 2010. Tržnice so bile v celoti prenovljene med letoma 1994 in 1995.  

Ljubljanska tržnica leta 1963. (foto: Marjan Ciglič, hrani: MNZS)

Ob obrtnih izdelkih tudi umetniška dela

Rože, klobase, sveže testenine, kruh, skuta, solata, sadike, origano, ekološki paradižnik, vongole in cekar – vse to je z željo, da pristane v domačem loncu ali shrambi, razlog za odhod na ljubljansko tržnico. Ta je z odprtjem galerije DobraVaga dobila dodatni mestni prostor, tako vsebinski kot prodajni, kjer je mogoče kupiti umetnost na kilogram. Za kaj točno gre?

Za razstavni in projektni prostor Kina Šiške, prodajno galerijo in odprti atelje različnih likovnih jezikov, slogov in vsebin, predvsem pa mladih ustvarjalcev in ustvarjalk, združenih v kolektive ali delujočih samostojno. V DobriVagi le "nadaljujemo svojo likovno zgodbo, ki jo v okviru programa Kino Šiška podpiramo in predstavljamo že od samega začetka svojega delovanja. Svojo umetniško sredino iščemo predvsem v mladi ustvarjalnost in aktualni likovni produkciji avtorjev mlajše generacije," pravi vodja projekta Piera Ravnikar.

Z ljubljanske tržnice je po novem mogoče oditi ne le s solato, klobaso, tulipanom in brancinom, temveč tudi z grafiko.

Prostor, ki je vrata stran od mestne ribarnice v kleti Plečnikovih arkad, je razdeljen v štiri programske sklope: odprti atelje, v katerem trenutno od maja do avgusta dela Helena Tahir, kar prihajajočim omogoča vpogled v njen ustvarjalni proces in pogovor z umetnico.

Drugi sklop je umetnik na mesec, kjer gre za cikel samostojnih razstav, ki se bodo zvrstile mesečno. Začelo se bo z razstavo ilustracij Kapitana Kolačkov, novo pa napovedujejo za 28. junija z avtorico Niko Ham. Tu so še zine vitrine – razstavne izložbe se bodo s predstavitvami izbor zinov iz domače zbirke spreminjale mesečno. Zdaj so tam na ogled dela umetnice Neze Pez.  

DobraVaga – prodajna galerija, kjer prodajajo umetnost na kilogram, v njej pa deluje tudi odprti atelje, na ogled bodo samostojne razstave mladih likovnih umetnikov in umetnic ter predstavitve zinov.

Teža umetnosti

Četrti vsebinski del galerije je prodaja umetniških del, od slik, ilustracij do risb in grafik. A z drugačnim konceptom, in sicer s prodajo na kilogram. "Pri tem gre za korak simbolike in pravičnosti, ki se vpenja v vsebino osrednje mestne tržnice. Smiselna povezava s tradicijo tržnice kot mestnega središča tako soustvarja novo lokalno zgodbo v okviru mlade umetnosti in sodobne urbane kulture," odgovarja Piera Ravnikar. S tem želijo graditi tudi na pravični izmenjavi umetniških del, tako med avtorji kot ljubitelji umetnosti.

Izmenjava in trgovanje v galeriji potekata med umetniki in ljubitelji umetnosti. Izbrana dela so razvrščena po prodajnih razredih glede na izrazno obliko in medij, cena na kilogram pa je določena v sodelovanju z avtorjem.

Umetniški trg z dostopno umetnostjo naj ne bo le trg bogatih, lepih in finih, je eno od izhodišč galerije.

DobraVaga v nebesa pomaga

Zgodba galerije se je začela ob oblikovanju njenega imena. "Ko sem začela razmišljati o idejnem projektu in mestnem središču pod arkadami, se je porodila zamisel o dobri vagi, ideja o stari slovenski zgodbi za malo več," pojasnjuje vodja projekta. Ko se sprehajaš po tržnici danes, ta star slovenski izraz s pozitivnim izročilom še živi.

Dobra vaga – dodajanje malo več, je preneseno v galerijo, vendar v tem primeru ne v smislu teže, temveč simbolike in vsebine. To z naselitvijo mlade likovne umetnosti v že prostorsko nekoliko drugačno galerijo tržnici in seveda mestu širše prinaša novo pridobitev. V simboličnem smislu je ta "nekaj več" lahko tudi v smislu razpiranja krogotoka umetniškega dela, kot je mogoče razumeti tudi programske postaje, sklope galerije.

V nekaj časa zapuščenem prostoru ob mestni ribranici je prejšnji teden začela nastajati galerija, danes ima ta že odprta vrata.

V odprtih ateljejih se pred ljubitelji umetnosti razpira umetniški proces, razstave so te, ki omogočajo predstavitev zaključenih del, galerijske prodajne stene pa to, da jih je mogoče odnesti na domače zidove.

Za galerijo Piera Ravnikar pravi, da je in bo velik izziv. "Zavedamo se problematike umetniškega trga pri nas. Vendar mi prav zgodba DobreVage, umetnosti na kilogram, dostopne umetnosti, njena umestitev ob tržnico, ribarnico, daje upanje. Ta umetniški trg tako ne bo le trg lepih in bogatih, ampak tudi prostor mladih, angažiranih in inovativnih formatov." Cene umetnin bodo preračunane na kilogram, od česar bo 80 odstotkov šlo umetnikom, preostalih 20 pa za administrativne stroške.

V galeriji se bodo na mesec trajajočih samostojnih razstavah predstavljali mladi likovniki in likovnice.

Odprti atelje v DobriVagi

V odprtem ateljeju bo med majem in avgustom ustvarjala umetnica Helena Tahir.

Plečnikovi stoli pod Plečnikovimi arkadami

V umeščanju galerije v njeno fizično in kulturno lokacijo so v njej svoje mesto našle tudi reprodukcije Plečnikovih stolov.

Kino Šiška je z ustvarjalnostjo popisal ljubljansko tržnico

Na fasadi Mahrove hiše na ljubljanski tržnici je kot uvod v Zeleno prestolnico Ljubljane lani nastala stenska poslikava hrvaškega umetnika Mirona Milića. Avtor je bil izbran med prijavljenimi ustvarjalci v okviru transnacionalnega projekta mlade urbane kulture What's the Deal? Kina Šiška in festivala MENT.