Torek, 1. 1. 2019, 17.06
5 let, 3 mesece
Lara Bohinc: Uspeh ni cilj, je stranski učinek #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,40
1
Lara Bohinc, mednarodno priznana oblikovalka, se je podpisala pod različne kultne kose nakita in modne dodatke, v zadnjem času tudi pod pohištvo. Ustvarjalka pravi, da si kot oblikovalec želiš delati na različnih področjih. Izbrano kolekcijo njenega pohištva si je mogoče zdaj ogledati tudi v Ljubljani.
Oblikovalka Lara Bohinc, ki živi in dela v Londonu, se je po svetu uveljavila z oblikovanjem nakita in modnih dodatkov, zdaj tudi pohištva. Ob razvoju svoje blagovne modne znamke je kot svetovalka dolgo sodelovala tudi z drugimi blagovnimi znamkami, med njimi Montblanc, Gucci, Costume National, Lanvin, Exte, Guy Larochw, Marcus Lupfer, Julien Mcdonald in predvsem Cartier.
Michelle Obama, Marija Šarapova, Kate Moss in Victoria Beckham so nekatera zvezdniška imena, ki nosijo njen nakit. Ustvarjalka je za svoje oblikovanje prejela tudi red britanskega imperija.
Ker ji je oblikovanje nakita postalo preprosto dolgočasno, se je v okviru svojega podjetja Bohinc Studio preusmerila v oblikovanje pohištva. Zasnovala je kolekcijo stolov, miz, vaz, pa tudi svetil in ogledal. Tako kot njen nakit je tudi pohištvo zapisano edinstvenosti. Izbrano kolekcijo pohištva Lare Bohinc si je prvič mogoče ogledati tudi v Sloveniji, na razstavi v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani (MAO). Razstava in decembrsko predavanje Lare Bohinc sta del programa Centra za kreativnost, ki deluje v okviru MAO.
"Pri oblikovanju nakita mi je postalo dolgčas. Moj namen ni bil ves čas delati enakih stvari, kot oblikovalec si želiš ustvarjati na različnih poljih."
Od zapestnice do stola. Je preverjanje oblikovalskih načel v večjem merilu motivacija za prestop na polje oblikovanja pohištva?
Pri oblikovanju nakita mi je postalo dolgčas. Moj namen ni bil ves čas delati enakih stvari, kot oblikovalec si želiš ustvarjati na različnih poljih. Tako se tudi arhitekti podpisujejo pod stole. Sama bom po pohištvu mogoče začela oblikovati spet kaj drugega. V življenju me zanima veliko različnih stvari.
Ljudje so si želeli vse manjših kosov nakita, majhni pa vas niso zanimali. Kako to povezujete z družbenim kontekstom?
Ta sprememba se je pojavila ob krizi, po letu 2008. Do takrat je šla moda vedno bolj v eksces, glamur, vse je bilo seksi, zlato in veliko. Ob recesiji se stvari spremenijo, na kar se odzovemo vsi, potrošniki in oblikovalci. Eden od dejavnikov je bil, da so ljudje želeli biti v teh časih bolj diskretni. Obratna slika je bila v delu sveta, ki je v tem času prišel do denarja. V Indiji in na Kitajskem so želeli imeti kose velikih in prestižnih znamk, s katerimi so kazali, da imajo denar.
Znašla sem se v svetu, ki mi je bil kot oblikovalki nezanimiv. Prav tako se nočem ves čas omejevati na enake težave. Ugotavljati, kako bo uhan čim lažji in kako narediti zapestnico, ki bo velika, a bom kljub temu lahko z njo oblekla rokav plašča. Te enake težave sčasoma postanejo dolgočasne. Pri nakitu si omejen tudi z materiali. Nisem mogla uporabljati oksidiranega bakra, ker pušča zeleno barvo.
"Geometrija me je vedno zanimala, v zgodovini pa se je ta pojavila v več kontekstih, v veliko obdobjih, v art decoju in bauhausu na primer. Tistega, kar ti je blizu, ne ponavljaš zavestno, vendar se nekako odraža v tvojem delu, pa tudi tega, kar je že bilo narejeno, ne moreš zanikati."
Imeli ste črni seznam ljudi, ki jim svojega nakita niste želeli posojati.
Ta seznam nikoli ni obstajal. Ta napačna informacija se je pojavila v slovenskih medijih, kar so nato povzemali. Živimo v časih, ko nekaj, kar nekdo zapiše, čeprav ne drži, postane resnica.
Kaj bi lahko prišlo po oblikovanju pohištva? Se že kaj nakazuje?
Mogoče bodo prišle na vrsto še večje dimenzije. Navzgor ni omejitev (smeh, op. a.).
Pred leti se je veliko govorilo o tem, katere slavne osebe nosijo vaš nakit, zdaj boste morda oz. ste že s svojim delom postali del njihovih dnevnih sob, spalnic ... Je vstopiti s svojim oblikovanjem v dom posameznika še bolj intimno, osebno, kot se s svojim delom oviti okoli vratu?
To je odvisno od posameznikovega odnosa do predmeta. Od tega, katere stvari ti veliko pomenijo, kaj imaš rad, kakšna zgodba je za tem, kaj ima sentimentalni pomen.
"Dobro oblikovanje nas preživi."
Svoje pohištvo razstavljate v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Kaj vam to pomeni? Je v tem kaj sentimentalnega?
Je čustveno, ker nisem imela razstave v Sloveniji, odkar sem končala študij na Royal College of Art. Takrat sem imela nazadnje v Ljubljani majhno razstavo v galeriji, katere imena se ne spomnim, ker ne obstaja več.
V ozadju kolekcije stolov Since the World is Round (Ker je svet okrogel), ki so na ogled tudi v Ljubljani, je tematika vesolja.
Vedno me je fasciniralo, da so vsi planeti okrogli in se premikajo po krožnici. Prav tako me navdušuje to, da se nekaj neprestano premika, a tega ne zaznavaš. Gre tudi za nekaj, kar je vedno bilo tukaj in vedno bo. Gre za zavedanje svoje majhnosti.
"Meni se zdi, kot da mi še ni uspelo, sem še daleč od tega. Uspeh ni cilj, ampak bolj stranski učinek, sicer zelo zaželen. Zanima me oblikovanje zanimivih, vizualno novih predmetov."
Gre za nekaj, kar nas bo preživelo, dolgoživost pa je vezana tudi na kakovostno oblikovanje. Večni kosi pohištva lahko na primer prehajajo med generacijami.
Dobro oblikovanje nas preživi.
Blizu vam je geometrija, kako pa je z navezavami na oblikovalsko zgodovino, ki jo strokovnjaki prebirajo v vašem delu?
Geometrija me je vedno zanimala, v zgodovini pa se je ta pojavila v več kontekstih, v veliko obdobjih, v art decoju in bauhausu na primer. Tistega, kar ti je blizu, ne ponavljaš zavestno, vendar se nekako odraža v tvojem delu, pa tudi tega, kar je že bilo narejeno, ne moreš zanikati. Obdelujemo namreč zemljo, ki je bila že velikokrat obdelana.
Kar postavlja vprašanje o možnostih in pomenu ter diktatu novega.
Zelo težko je narediti kaj novega. Včasih je nov samo tvoj pogled ali pa novi materiali, ki nastajajo. Sama imam rada nove tehnologije. To me zelo zanima in rada raziskujem.
Rada uporabljam nove materiale in tehnologije, vendar včasih to oblikovalcem, kot sem sama, ni dostopno, saj gre za stvari, ki jih razvijajo v laboratorijih in za večja podjetja. To, kar mi je dostopno, pa rada uporabim.
V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani je do 20. januarja na ogled izbrana kolekcija pohištva Bohinc Studio.
Kako izbirate materiale za pohištvo?
Material mora biti vizualno zanimiv, ob tem pa je pomembna njegova zaznava. Če ustvarjaš drage kose, je smiselno uporabljati materiale, kot je marmor. Če gre za ustvarjanje dostopnejših predmetov, pa se odločiš za les. Odvisno je od tega, kaj si želiš. Če delaš kose za galerijo, vsekakor oblikuješ iz marmorja in kovine.
Oblikovali ste kolekcijo luksuznega pohištva. Kaj za vas pomeni prestiž? Vanj so vpisani edinstvenost, elitizem, razkošnost, lahko tudi čezmernost … Kako vi to vidite?
Luksuz je vedno elitizem. Oblikovanje je lahko demokratično ali pa je luksuzno, ne more biti oboje hkrati, vendar obstaja dobro oblikovanje na obeh področjih.
Je demokratično oblikovanje družbeno angažirana odločitev?
Pravzaprav ne gre za to. Pri dragih in prestižnih kosih je v ozadju prav tako lahko pomembna družbena zgodba. Tako kot to, na primer, velja za lakirane šatulje, ki smo jih naredili na Japonskem in predstavljajo način ohranjanja veščin, ki bi sicer lahko izumrle. Če ne bi bilo teh luksuznih oblikovalskih kosov, ne bi podprli japonskih mojstrov in tehnik določenega področja.
Prav to pa je pomemben del značaja luksuznega oblikovanja, da se torej ohranja veščine, ki so zelo drage in zamudne. V nasprotnem primeru bi obstajale samo tovarne na Kitajskem, ki bi množično proizvajale cenene izdelke.
Lara Bohinc je s svojim pohištvom sodelovala na pohištvenem sejmu v Milanu, Salonu v New Yorku, na London Design Festivalu, na razstavah Nomad, Miart in drugje.
Govorite o šatuljah Urushi Boxes, ki so plod vaše dvotedenske rezidence v Vadžimi na Japonskem. Novembra 2017 ste obiskali področje, ki velja za srce urushija, stoletja stare japonske tehnike lakiranja lesa. Šatulja, ki je ročno izdelana, stane devet tisoč funtov.
Če bi ljudje slišali le ceno, bi si mislili, kako je drago. A v ozadju je ohranjanje lepote tradicij in tehnik, ki sicer ne bi obstale. Šatulje so ročno izdelane in lakirane v stari japonski tehniki, izdelava šatulj pa zahteva čas in potrpežljivost.
Kako se je začela japonska zgodba s šatuljami, pri katerih ste prvič delali iz lesa?
Rokodelci na Japonskem veljajo za naravno bogastvo, za ohranjanje katerega si prizadevajo na državni ravni. S tem namenom spodbujajo tudi povezovanje starih tehnik s sodobnim oblikovanjem, sicer bi te izginile.
Iz mesta Vadžima, kjer sem od Japonske dobila štipendijo za svojo rezidenco, mladi odhajajo. Država se zato trudi obuditi zanimanje za to tradicionalno tehniko lakiranja. Z njo obdelujejo pohištvo, nakit in posodo, pri čemer je treba poudariti, da gre za popolnoma naraven proces. Lak je narejen iz drevesa, brez kakršnekoli plastike. Gre za ekološki material.
Izdelava posamezne šatulje traja devet mesecev, štiri mesece poteka samo njeno lakiranje, ki se v časovnih presledkih odvija v trideset nanosih.
"Pomemben del značaja luksuznega oblikovanja je, da se ohranja veščine, ki so zelo drage in zamudne. V nasprotnem primeru bi obstajale samo tovarne na Kitajskem, ki bi množično proizvajale cenene izdelke."
Prvi kos pohištva, ki ste ga oblikovali, je bila kinetična miza Solaris za natečaj oz. razstavo pod naslovom Handmade revije Wallpape. Ta je prav tako podčrtovala pomen obrtništva.
Tako kot za te šatulje velja poseben odnos med oblikovalcem in proizvajalcem. Gre za ročno izdelavo in za unikatno proizvodnjo, ne množično, v kateri je narejeno na tisoče kosov.
Izdelanih je bilo samo deset kinetičnih miz Solaris, cena mize pa je okoli 45 tisoč funtov.
Pri mizi Solaris gre za zelo drago izdelavo in materiale, ki so uporabljeni. To sta marmor in medenina. Gre tudi za velik kos pohištva z dragim notranjim mehanizmom za spreminjanje oblik.
Naredili smo omejeno serijo, saj stranke za takšno mizo ne trkajo v vrsti na moja vrata. Tisti, ki jo kupijo, vedo, da je to nekaj posebnega in da je ne bo imel vsak. Ne bodo prišli k prijatelju in te mize zagledali še pri njem.
S tem pa se zagotavlja prav ta edinstvenost, prestižnost …
Vsekakor. Če ne bi imeli te možnosti znotraj konteksta luksuznega, takšna miza sploh nikoli ne bi obstajala. Enako je z umetnostjo, ne more si je vsak privoščiti.
Z oblikovanjem pohištva zdaj kot ustvarjalka vstopate v zelo drugačne kontekste.
Največja razlika pri oblikovanju nakita ali pohištva so stranke. Pri pohištvu so to večinoma notranji oblikovalci in arhitekti, ki izbirajo za svoje naročnike. Kar zadeva sejme, pa so povsod približno enaki principi. Razstaviš in upaš, da boš deležen kakšne pozornosti in kaj prodal. To je kot katerikoli drugi posel. Ljudje kose vidijo na sejmih, v revijah in galerijah.
Trgovino z nakitom ste imeli najprej na Sloane Squaru, nato v Notting Hillu, ki velja za šik predel Londona. Je bil ta premik strateška odločitev?
Pred leti se mi je ponudila priložnost za odprtje trgovine v Notting Hillu, kar je bilo zelo pripravno, saj večina mojih strank živi v bližini, tudi v Kensingtonu in Chelseaju. Moj studio je namreč na drugem koncu mesta, v severnem delu Londonu, kamor bi jih zaradi razdalj težko privabila, zato moraš ti priti k strankam.
Vendar pa zdaj v Notting Hillu nimam več trgovine z nakitom, temveč razstavni prostor pohištva.
"Dinamika Londona mi zelo ustreza. Rada imam kotel, kjer se prepletajo različne etičnosti, generacije … Tam je vse in lahko poiščeš tisto, kar si želiš."
Svoje kose posojate za različna snemanja. Koliko nadzora imate v tem kontekstu lahko nad svojim delom in do kod ga je smiselno imeti?
V obdobju Instagrama se, če nekaj razstaviš, to lahko pojavi povsod in ne moreš nadzirati tega, kako in v kakšnem kontekstu. Edino, kar je pod tvojim vplivom, so podobe, ki jih daješ na svoja družbena omrežja, zato mi neprestano oblikujemo vsebine in fotografiramo. Ves čas skrbimo za vizualno identiteto.
Koliko vas kot avtorico bolijo objave vašega dela na družbenih omrežjih drugih ljudi, na primer obiskovalcev sejma, galerije, uporabnikov itd.?
To nima nobenega pomena, ker je tega toliko, da ljudje sploh ne opazijo več.
London je dinamično mesto, ki je za nekatere lahko izjemno stimulativno, za druge pa nevzdržno hektično. Za vas je očitno prvo. Za London moraš biti pravi človek.
Z vsakim mestom je tako, prav tako je odvisno, ali si človek za mesto ali podeželje, večje ali manjše urbano okolje.
Je pa London resnično dinamičen, kar še posebej občutim, ko se vrnem z dopusta in mi začne srce kar utripati. Veliko je ljudi, avtomobilov, barv … To je precej bolj intenzivno kot v kakšnem drugem velemestu. Los Angeles je v primerjavi z Londonom veliko bolj umirjen.
Vendar pa meni dinamika Londona zelo ustreza. Rada imam kotel, kjer se prepletajo različne etičnosti, generacije … Tam je vse in lahko poiščeš tisto, kar si želiš.
Izbrani kosi pohištva Bohinc Studia so na razstavi v MAO prvič na ogled v Sloveniji.
Iz plastike danes ne bi več oblikovali zaradi velikih količin plastičnih odpadkov, s katerimi imamo opravka.
To je moj odgovor na svet, v katerem živimo. Ne moremo se pretvarjati, da ta problematika na obstaja, čeprav mi je plastika kot material zelo všeč. Je prozorna, odlično jo lahko oblikuješ in imaš veliko možnosti. Všeč mi je tudi pohištvo iz plastike, vendar si glede na to, da je naš planet zasičen s tem materialom, ne morem zatiskati oči.
Kot oblikovalka sem zato sprejela zavestno odločitev, da plastike ne uporabljam.
Decembra je Center za kreativnost v MAO gostil Laro Bohinc, ki je predstavila svojo karierno pot.
Kaj pa recikliranje?
To je odlično. Skušala sem vzpostaviti stik z različnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z vprašanjem plastičnih odpadkov. Želela sem se povezati z njimi, vendar sem imela slabe izkušnje. Zelo so bili počasni.
V okviru Bloombergovega projekta Waste not Want it sem se v seriji pohištva, ki je nastalo v tem okviru, ukvarjala z reciklažo. Vendar je bilo vse skupaj zelo žalostno, saj reciklaža ni bila realna za potrošnjo v tem svetu, ker je bila dražja, kot če bi uporabili marmor.
Danes ste mednarodno priznana vrhunska oblikovalka s svojim studiem v Londonu. Je to tisto, kar ste si želeli doseči, ali se z uspehom kot ciljem niste nikoli ukvarjali?
Meni se zdi, kot da mi še ni uspelo, sem še daleč od tega. Uspeh ni cilj, ampak bolj stranski učinek, sicer zelo zaželen. Zanima me oblikovanje zanimivih, vizualno novih predmetov.
Kaj menite o brexitu?
To je katastrofa, nekakšen množični samomor britanskega naroda. Kar ne morem verjeti, da se to zares dogaja, saj so ljudje, s katerimi sem obkrožena, vsi glasovali proti brexitu. Ko prižgem radio in slišim mnenja tistih, ki živijo na podeželju, ali pa starejših ljudi, me kar stisne, saj resnično verjamejo, da jim bo bolje, ko bodo zunaj Evropske unije. Prodali so jim laži, ker resnica je, da bo to velik ekonomski udarec za Britanijo. Skrbi me, hkrati pa upam, da bodo razpisali nov referendum in da se to na koncu ne bo zgodilo. Kakršenkoli bo izid, polovica ljudi ne bo srečnih.
Preberite še:
1