SiolNET. Trendi Kultura
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ko občinstvo odloči, kaj bo pil in koga bo "koknil" agent Sove

2

termometer

Ebola Luke Cimpriča in Andreja Zupanca je videoigra v gledališki obliki, ki se poigrava z igričarskimi in lokalnimi klišeji.

Videoigra v gledališki obliki Ebola, ki sta jo zasnovala Luka Cimprič in Andrej Zupanec, je gledališko utelešenje sodobne popularne kulture, ki v nasprotju z že široko uveljavljenim sklicevanjem na filme in glasbo v igro pripelje še videoigre. Čeprav gre za obliko popa, ki ga večinoma uživamo posamično ali v duetu, se je v Eboli to izkazalo za solidno kolektivno referenco. Začenši s predstavitvijo vseh štirih likov, ki ob kroženju dobijo vsak svojo igričarsko statistiko kompetenc, prek vizualnih premorov, ki smo jih bili v praksi deležni takrat, ko se je nalagala nova stopnja v igrici, se v Eboli vzpostavi prepričljiv okvir, znotraj katerega štiričlanska zasedba (Anže Zevnik, Vid Klemenc, Katarina Čas in Vid Valič) nato uprizarja krajše epizode.

Anže Zevnik je v vlogi agenta Sove z basom, ki bi ga cenil sam Alec Baldwin, prepričljiva upodobitev tajnih agentov s temačno preteklostjo in delovno etiko, zaradi katere k razrešitvi primera bolj kot vse prispeva sreča, kar je priročno, saj ga mora do rešitve primera pripeljati občinstvo.

To na potek predstave namreč vpliva z glasovanjem prek pametnih naprav, ki ponujajo ravno dovolj anonimnosti, da se gledalcu ali gledalki ni treba pretirano obremenjevati, hkrati pa pri odgovorih ponujajo dovolj spodbude, da se to med sabo poveže, kot se je na ponovitvi, ki smo jo obiskali, ob vprašanju, koliko otrok ima Tomi iz Siddharte.

Poigravanje z referencami namreč ni omejeno zgolj na tiste iz videoiger, temveč tudi na domačo okolico. Že sama lokalizacija uradnih organov pregona ponudi dovolj zabaven zasuk, ki se stopnjuje z brezsramnim product-placementom, brezhibno ujetimi gibi tako borcev iz Mortal Combata kot varnostnikov na Metelkovi ter dilerjevim vprašanjem: "A si ti iz Kranja?"

Občinstvo ključne zasuke v predstavi prispeva predvsem z odgovorom na vprašanje, koga naj Perčič "kokne", čeprav je bila najpogostejša dilema, kaj naj si Perčič naroči v lokalu ali avtomatu v kliničnem centru (tokrat so bili izglasovani viski cockta, lizika, rizle in juha).

Ustvarjalcem je v domiselno formo uspelo pripeljati še aktualne težave, kot so ebola, izkoriščanje žensk nižjih družbenih slojev, ki ga izvaja farmacevtska industrija, in spektakularno slabo varovanje občutljivih informacij v kliničnem centru. Vse to seveda v kombinaciji, ki smo jo izglasovali kot občinstvo; predstava ima namreč osem različnih koncev.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin