Knjižica, ki otrokom pomaga preboleti smrt bližnjega

Že na pogled nežna in tolažilna je knjižica z naslovom Mala Sončna Žarkica in zajčja družina, ovita v blago in mehke rjavkaste tone. Zgodbica, ki jo je spisal Christof Lehmann, ilustrirala in oblikovala pa Maja Čuk, ponuja tolažilno pripoved o tem, kako se mali zajček Oblaček in njegova družina spopadejo s smrtjo očeta Zajca, v njej pa lahko uteho ob težki stiski najdejo tako otroci kot odrasli.

Knjigo, ki je izšla pri humanitarni organizaciji Ozara, so s pogovorom predstavile ilustratorka Maja Čuk, specialistka klinične psihologije Anka Zavasnik in nosilka projekta pri Ozari Tanja Velkov, ki jih je z vprašanji usmerjala publicistka Manca Košir.

Za začetek je Maja Čuk razkrila, kako se je začelo njeno sodelovanje s pisateljem Christofom Lehmannom. Zgodba se je začela, ko je bila še študentka in je svoje ilustracije objavljala na oblikovalskem forumu DeviantArt. "Christofu so bile moje ilustracije zelo všeč in ponudil mi je priložnost, da ilustriram njegovo knjigo, ki je prav tako govorila o mali Sončni Žarkici, ki pomaga pregnati nespečnost." Sodelovanje sta nadaljevala tudi pri zgodbici o zajčku Oblačku, a ko je bila knjiga že oblikovana, ilustrirana in pripravljena za tisk, je Majo prešinilo, da se tokrat upodabljanja zahtevne tematike ni lotila na pravi način.

Knjiga, namenjena otrokom in ljudem s posebno izkušnjo "Spreletelo me je, da takšna knjiga potrebuje povsem drugačen pristop, saj ni namenjena navadnim otrokom, temveč tistim, ki nosijo posebno izkušnjo," je povedala ilustratorka, ki se je nato po pomoč za razumevanje problematike smrti obrnila na mamo pediatrinjo, prebrala ogromno literature in se znova lotila dela. Nastala je knjižica z nevsiljivimi, nepretencioznimi podobami, ki otroka in odraslega očarajo in ganejo s svojo pomenskostjo.

"Odrasli drugače doživljamo čas kot majhni otroci, lahko si racionalno pomagamo iz težke situacije, ko jo časovno ocenimo," meni Čukova. "Tolažimo se s tem, da bo čez čas lažje in da bomo enkrat tudi mi odšli, otrok pa te izkušnje nima, nima občutka za čas." Prav zato knjižica s skorajda prosojnimi listi otroku pokaže, da tudi ko je zajček sam samcat, za njim stoji preteklost, pred njim pa prihodnost, oboje pa kot odsev ilustracije s prejšnje strani pronica do njega.

To subtilnost ilustracij je poudarila tudi Manca Košir, ki meni, da mehkoba podob, pa tudi platnic knjige, ki je ovita v blago, otroku ponuja potrebno tolažbo, saj jo lahko poboža in stisne k sebi. Izpostavila je tudi to, da je knjižica izjemno terapevtska, kar je potrdila tudi predstavnica društva Ozara, Tanja Velkov. Ozara se namreč že od prej ukvarja tudi z založniško dejavnostjo, njihove izdaje pa so vse po vrsti namenjene posameznikom različnih starosti, da se z njihovo pomočjo spopadejo z duševnimi stiskami ali težavami v duševnih motnjah. Tudi zato so z veseljem podprli projekt, ki se obrača predvsem na najmlajše člane naše družbe. Ključ do vstopa v duševnost malega bitja Kako težko je doumeti, da nekoga ne bo nazaj, ve tudi Anka Zavasnik, specialistka klinične psihologije, ki se na dnevni ravni sooča z žalujočimi in jim poskuša pomagati ter prebroditi težko duševno stisko. "Pri delu z odraslimi, ki imajo težave sprejeti izgubo bližnjega, se pogosto srečujemo z vprašanjem, kako hudo novico sporočiti otrokom, kaj lahko v teh trenutkih zanje storimo in kako pomagamo," pripoveduje Zavasnikova, ki je ravno zato izjemno vesela, da imamo tudi v slovenskem prevodu zdaj dragoceno zgodbo, ki bo pomemben pripomoček pri odstiranju žalosti ob smrti. "Otroke želimo zaščititi pred vsemi težkimi preizkušnjami v življenju, a tako težke izgube pred njim ne moremo skriti," še meni Anka Zavasnik. "Ne vemo, kako sporočiti novico, otroci pa sprašujejo, saj začutijo, da se nekaj dogaja …"

Ilustracije, ki imajo težo, puščajo pa dovolj prostora za bralčeve lastne misli Govornice so se dotaknile pomembnosti ilustracij, pa tudi pomenljivosti belega prostora, ki prevladuje na knjižnih straneh ter omogoča zračnost in svobodo tudi našim mislim. Ilustratorka je tako na neprisiljen način poskušala prikazati različno paleto čustev, s katerimi se spopada Oblaček (pa tudi vsak s podobno izkušnjo, še posebej otrok). Ob tragični novici zajčka zajame strah, počuti se izgubljenega in samega, na kar nakazuje čisto majhna zajčja podoba sredi povsem bele strani. Nase pa prevzame tudi povsem odrasle skrbi, kar je, kot zatrdi Zavasnikova, pogost primer tudi v realnem življenju, ko otroci ob smrti matere ali očeta poskušajo prevzeti njegovo skrbniško vlogo. Na zajčka ob smrti očeta Zajca pade teža skrbi za družino, kar izvrstno prikazuje podoba zajčka z ogromnim korenčkom v tačkah.

V zgodbi je proces žalovanja zelo lepo zajet, meni psihologinja, saj se na dobrih petdesetih straneh razgrne vse od najhujše stiske, ki človeka (ali zajčka) objame prvi hip, ko izve za hudo novico, pa do perspektive za prihodnost, ki jo dobi sčasoma in s pomočjo bližnjih. "Tako kot se zajčku Oblačku očka Zajec prikazuje v sanjah, so takšne sanje pogoste tudi pri ljudeh, in to nas pomirja." In povsem na koncu, ko žalost malce popusti, v naša življenja spet najde pot veselje.