"Čistilke so mi govorile, da jih je večina na pomirjevalih"

Mladi režiser Žiga Divjak pripada generaciji, v kateri se je prekarno delo razraslo na tako rekoč vsa delovna področja. Po raziskavi, ki se jo je lotil v okviru svojega najnovejšega gledališkega projekta priredbe Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegova pravica, ugotavlja, da ta ni generacijsko niti področno zajezena. Postala je (vse bolj razširjeni) poslovni model, razmerje gospodar-hlapec pa tako ne le, da še zdaleč ni preseženo, temveč se vse bolj razrašča.

"Šele tik pred smrtjo se Jernej ozre na svoje življenje in si prizna, kdo oziroma kaj je. Kako naj gledamo mi, ki še gledamo naprej? Generacija, obsojena na prekarno delo. Razmerje hlapec-gospodar še zdaleč ni preseženo, počasi in vztrajno postaja neopažen poslovni model. Izkoriščanja in človeka komaj še vrednega življenja nam ni treba iskati v oddaljenih deželah, dovolj je, da se ozremo po naših ulicah," se v priredbi Cankarjevega dela Hlapec Jernej in njegove pravica sprašuje režiser Žiga Divjak. Foto: Ana Kovač

Izkoriščanje kot sedanji poslovni model

"Če je Cankar v svojem času dal besedo tistim, ki so bili zgodovinsko brez glasu, torej hlapcem," se je Divjak v današnjem času in prostoru obrnil k izkoriščanim prekarnim delavcem, ki jih suženjski delovni pogoji tako v fizičnih kot ustvarjalnih in intelektualnih poklicih izčrpavajo.

Zgaranost, vse do bolezni ali invalidnosti, ujetost v strahu za preživetje, ukleščenost v socialno negotovost, vsiljeno prepričanje o nadomestljivosti, s tem pa odsotnost priznanja profesionalne vrednosti tudi v obliki pravičnega plačila, veliki fizični in psihični pritiski, družbena odgovornost in krivda, naložena na pleča posameznika, vse to so niti, ki v današnjih družbenih okoliščinah povezujejo različne delovne posameznike in posameznice. Vse to pa so teme, ki jih skozi resnične zgodbe, uokvirjene v odrskem delu, predstavlja Žiga Divjak.

V predstavi o izkoriščanju delavcev in delavk režiserja Žige Divjaka, ki bo premiero v Cankarjevem domu doživela v sredo, 26. septembra, nastopajo Minca Lorenci, Gregor Zorc in Iztok Drabik Jug. Foto: Željko Stevanić, Arhiv CTF UL AGRFT

Tristo delovnih ur na mesec

3,8 evra na uro, med 250 in 300 ur težkega fizičnega dela, ki ga na mesec opravi tuji delavec kot izvajalec pristaniških storitev v Luki Koper. Na vročini, v mrazu, dežju, za vikende, praznike, hitro so lahko odpisani, če se poškodujejo, saj so "potrošni material", je resničnost, ki jo med drugim predstavlja Divjak. S tem, da si kar "naenkrat star 45 in nimaš nič, razen 'zjebanega' hrbta pa obraz 60-letnika," kot pravi eden od protagonistov v vlogi fizičnega delavca.

V predstavi Hlapec Jernej in njegova pravica s premiero 26. septembra v Cankarjevem domu nastopajo Minca Lorenci, Gregor Zorc in Iztok Drabik Jug. Glasbo je napisal Damir Avdić, pod scenografijo se podpisuje Tina Mohorović, kostumografijo Slavica Janoušević, pod oblikovanje svetlobe pa David Orešič.

Ob družbeni resničnosti, ki jo živimo, pa tako Žiga Divjak skozi svoje delo v gledališču postavlja vprašanje: Kje je točka, ko bomo zahtevali spremembo? Foto: Ana Kovač

Živimo za delo

"Mi živimo zato, da delamo," so še besede, ki jih v socialno občutljivo odrsko delo na podlagi pogovorov z izkoriščanimi delavci in delavkami vpleta režiser. Od luških delavcev preide na resničnost čistilk v čistilnem servisu, soočenih s težko dosegljivimi zahtevami delodajalca po načelu "čim več in čim hitreje".

Tako kot drugi tudi same govorijo o nečloveških delovnih razmerah, o dolžnostih in odgovornosti, ki je samo na strani delavca, ne pa tudi delodajalca. Izničujejo se pravice in večajo fizični ter psihološki pritiski, kar pravi režiser, se kaže tudi v pogostem poseganju po zdravilih. "Čistilke so mi govorile, da jih je večina na pomirjevalih. Je to normalno, da so pod takim psihološkim pritiskom?" Ob čemer pa jim morajo za doseganje minimalne plače dajati dodatek, delajo cele dneve in težko gredo na bolniško …

Trendi Je apokalipsa res stvar prihodnosti? Se ne dogaja že zdaj?

Dovoljenje za stranišče

Potem so tu še gradbeni delavci, vozniki avtobusov, ki vozijo tudi po 12 ur na dan oziroma ponoči, prodajalci v trafiki, medicinska sestra v domu za upokojence, sobarica na turistični kmetiji, ki je zaradi dela postala invalidka. Zgarana kuharica, voznik, ki živi kar v kabini kamiona, primeri iz prehrambne industriji z 12-urnim delavnikom za tekočim trakom, kjer morajo vprašati za dovoljenje, da lahko odidejo na stranišče. Tu je še mlada arhitektka, ki dela v elitnem biroju kot samozaposlena, zaradi česar, kot opozarja, lahko pozabi na bolniško, dopust in plačane nadure, njen delavnik pa je v povprečju deset ur na dan z vikendi vred. In vse zgodbe temeljijo na resničnih pripovedih.

Ob družbeni resničnosti, ki jo živimo, pa tako Žiga Divjak, kot je to izpostavljal že v svoji predstavi Človek, ki je gledal svet v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča in za katero je prejel Borštnikovo nagrado, postavlja vprašanje: Kje je točka, ko bomo zahtevali spremembo?

Eden od odgovorov na resničnost, ki smo ji priča, je v preseganju skrajnega individualizma. "V povezanem zavzemanju za pravice," pravi Divjak. Nima smisla verjeti v "prijaznega kapitalista, pomembna je točka pritiska." Foto: Ana Kovač

Odgovor in moč sta v skupnem delovanju

"Ustvarjamo situacijo, ki je zgrajena na velikem odstotku izkoriščanih delavcev, ki so za preživetje primorani delati cele dneve, na račun tega pa bodo v roku petih let invalidi in v življenju jim ne ostane nič drugega, kot da delajo. Spopadajo se z normami, ki so nenormalne," še okoliščine strne sogovornik. Ob tem opozori na pomen neprestanega opozarjanja na vse tovrstne kršitve in izkoriščanja, ki se dogajajo, in boja proti njim.

Sam ga bije v gledališču, saj v umetnosti vidi moč, da "skozi čutnost razpira senzibiliteto za določeno problematiko." Pogosto se nam zdi, nadaljuje, da je naša pozicija tako drugačna od drugega, da smo v njej osamljeni, nemočni, ali pa da bi se sami v podobnem položaju znašli drugače kot drugi, ali pa je celo prefinjeno zavite v določene ideologije ne vidimo kot problematične. A gledališče omogoča "spoj vsega tega, ponuja vpogled v (spregledano) družbeno resničnost, ki si jo delimo."

Eden od odgovorov na resničnost, ki smo ji priča, je v preseganju skrajnega individualizma. "V povezanem zavzemanju za pravice," pravi Divjak. Nima smisla verjeti v "prijaznega kapitalista, pomembna je točka pritiska." Vendar naj ta ne bo prepuščena le posamezniku, temveč del družbene akcije in odgovornosti, ki zahteva "upoštevanje zakonov, če so ti slabi, pa njihovo spremembo".