SiolNET. Trendi Kultura
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ivo Svetina: V intelektualnem vakuumu smo v Sloveniji priča nasilni rekatolizaciji

4

termometer

Ivo Svetina je novi predsednik Društva slovenskih pisateljev. Z veliko konkretnimi idejami, za katere verjame, da jih bo uresničil, z vztrajnostjo, pa tudi, če bo treba, z lobiranjem.

Ivo Svetina, ki med pesnicami še zlasti obožuje Sylvio Plath in Emily Dickinson. Tudi sam je pesnik. Za svoja pesniška in dramska dela je prejel že več nagrad. Podpisuje se tudi pod eseje. Ob ustvarjanju je opravljal tudi različne funkcije. Med letoma 1985 in 1991 je bil umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, od leta 1998 do nedavne upokojitve pa je bil direktor Slovenskega gledališkega muzeja. Bil je zaposlen tudi na ministrstvu za kulturo. Že dolgo je aktiven član Društva slovenskih pisateljev (DSP), kjer se je z mesta podpredsednika pred kratkim zavihtel na sam vrh. V vlogi predsednika ima velikopotezne načrte, v njihovo uresničitev verjame. Tako kot v družbeno vlogo DSP in s tem v moč umetnosti nasploh. Je optimističen, in to v času, ki vsa bremena odlaga na rame mladih, za katere, kot pravi, je prihodnost le še grožnja.

Vodstvena vloga vam ni tuja, glede na to, da ste bili med drugim tudi umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, Gledališki muzej ste kot direktor vodili 15 let, pa vendar, v čem bo predsedovanje Društvu slovenskih pisateljev drugačno? Ker gre za društvo, ki je prostovoljno združenje, moraš biti na vodstvenem položaju v komunikaciji nekoliko drugačen kot na primer v vlogi direktorja Gledališkega muzeja, kjer se je treba po zakonu in po položaju v določenih primerih vseeno drugače odzivati. V primeru društva gre za demokratično obliko združevanja, za kar so nenazadnje pomembne tudi diplomatske sposobnosti in pristajanje na sprejemanje določenih kompromisov. Temeljni cilj društva, ki so ga uresničevali že moji predhodniki, še posebej od osamosvojitve naprej, je ohranjanje enotnosti, ki pa ne more in ne sme biti zapovedana. V društvu se združujemo posamezniki z različnimi estetskimi, ideološkimi in političnimi prepričanji, čeprav bi si ob tem upal trditi, da je večina članstva vendarle nekoliko bolj zmernih pogledov, bolj na levi kot na desni strani. Pri vodenju društva mi bodo v pomoč tudi izkušnje iz zadnjih treh let, ko sem deloval kot podpredsednik. Marsikaj, zlasti strpnosti, sem se naučil tudi od svojega predhodnika Vena Tauferja.

Zadnja tri leta so bila intenzivna tudi za društvo? Bila so viharna leta, saj se je naš mandat praktično začel v času, ko je vlado prevzel Janez Janša in ko je prišlo do ukinitve samostojnega ministrstva za kulturo. Kar je potegnilo za seboj vse, tudi vstajniška gibanja. Takrat smo v DSP takoj prepoznali, kaj pomeni tako imenovana vitka država. Na kar smo se aktivno in javno odzvali. To so vsekakor pomembne izkušnje, ki mi bodo pomagale tudi pri nadaljnjem vodenju društva. Nenazadnje so tudi številni drugi predsedniki društva, od Evalda Flisarja, Milana Jesiha, Vlada Žabota in Slavka Pregla, s svojo držo modro usmerjali to barko, da ni nasedla.

Poudarjate pomen širšega in aktivnega družbeno-političnega delovanja DSP. Pravite, da boste poskrbeli še za bolj vidno mesto društva, kaj imate v mislih? Pred časom je bil v Pogledih objavljen intervju s pesnikom Nikom Grafenauerjem. V pogovoru je omenil, da Slovenci nimamo elite. S čimer se, če govorimo o eliti kot o nečem pozitivnem in ne sloju ljudi, ki živi odmaknjen od realnosti, do neke mere lahko strinjam, četudi menim, da smo prav pisatelji ta in takšna elita. Tudi zato, ker se nismo nikdar prepustili zapeljati političnim sirenskim glasovom. Vsaj večina ne, čeprav so nekateri vidni člani ob dogajanjih s prvakom največje opozicijske stranke izražali solidarnost z njim. In celo izstopili iz DSP in slovenskega centra PEN. Večinoma pa nas je vendarle menila, da se to preprosto ne spodobi. Da ne gre za pisatelja, ampak za politika, ki je – med drugim – ukinil samostojno ministrstvo za kulturo.

Video: Vloga društva v družbenem in širše političnem smislu ima že svojo zgodovino?

Katere so prednostne naloge med vašimi konkretnimi načrti? Prvi je problem knjige, v središču česar je vprašanje Mladinske knjige. Država v tem primeru, ko bi lahko ukrepala, tega ni storila. Bivši minister za kulturo Uroš Grilc je govoril, da se mora, ker gre za gospodarsko družbo, javiti ustrezen kupec. Kar je bilo popolnoma neprofesionalno razmišljanje, saj smo nenazadnje vsi vedeli, kdo naj bi bili tako imenovani "ustrezen kupec". Najmanj ustrezen kupec je bila založba Učila International, saj bi Srečko Mrvar, lastnik založbe, če bi zares kupil Mladinsko knjigo, to storil izključno iz pričakovanega dobička, ne pa zaradi resnične skrbi za slovensko knjigo.

Večina pisateljev nas je menila, da se je treba javno odzvati. Na pobudo Založbe Sanje smo se povezali v akciji Skupaj za knjigo, pri čemer je bilo najbolj pomembno, da smo na ta način jasno in glasno opozorili, da se Mladinske knjige ne sme kar tako vreči čez plot. Vprašanje Mladinske knjige se torej mora rešiti. Zdaj naj bi iz slabe banke prešla v Slovenski holding, kar pomeni, da bo država postala njen lastnik. Glede na ekonomsko situacijo, ki bo samo še slabša, ne bi bilo nič narobe, če bi dobili neko osrednjo založbo, ki bi bila državna. In sicer v obliki javnega zavoda, kot jih poznamo na drugih področjih ustvarjanja, npr. gledališča, galerije. To nikakor ne pomeni vračanja v socializem, kot bi si marsikdo tolmačil, ampak za zaščito slovenskih avtorjev, njihovih knjig in nenazadnje avtorskih pravic.

Za knjigo imate še druge načrte … Drugi korak, ki ga je treba uresničiti, kar ni nobena kvantna fizika, je zagotovitev, da se celotni davek na knjigo vrne knjigi.

Čeprav ste se zavzemali za ničelni davek na knjigo? Pri tem so me kolegi, zlasti Vlado Žabot, opozorili, da je bolje kot o ničelni stopnji davka na knjigo razmišljati o vračanju davka na knjigo knjigi. Zdaj država z davkom pobere trikrat več denarja, kot ga knjigi skozi subvencije Javne agencije za knjigo vrne. Pri vprašanju knjige je javni interes tisti, ki je odločilen in odločujoč.

Pri tem je pomembno tudi knjižnično nadomestilo, kar je uspelo uresničiti Vladu Žabotu, ko je bil predsednik. Iz teh sredstev se financirajo pisateljske štipendije, ki pa niso rezervirane le za člane društva, kot hočejo nekateri (zlonamerno?), prikazati … Ureditev avtorskih pravic v primerih kopiranja izvirnih domačih del je še ena od potez, ki bi avtorjem lahko prinesla precej denarja. Smo edina država v Evropski uniji, ki tega še nima urejenega. Že od leta 2007 velja zakon, ki bi moral to urediti, in ker ga država ni, smo slovenski pisatelji na ta način bili oškodovani za skoraj 10 milijonov evrov.

Video: Zavzemate se tudi za ureditev statusa samozaposlenih v kulturi, na kakšen način? …

Zavzemanje za ureditev socialnega statusa samozaposlenih v kulturi na način izenačitve s socialnim položajem zaposlenih v javnih zavodih poteka že več let. Zakaj verjamete, da bo to uspelo vam? Strokovne podlage za to so pripravljene, zdaj je le treba prisiliti odločevalce, da naj prisluhnejo in postorijo tisto, zaradi česar so na odgovornih mestih. Glede na to, da sem bil tudi sam nekaj let zaposlen na ministrstvu za kulturo, lahko rečem, da imam za sabo dokaj dobro šolo o delovanju birokratskega mehanizma. Minister ne obstaja za to, da zapolni sedež okoli vladne mize, temveč je od njega odvisno vodenje ministrstva. Sam imam neposredne izkušnje na primer z ministrovanjem Jožefa Školča, ki je izrazito izstopal po načinu dela, tako s sodelavci kot načinom komuniciranja s strokovno javnostjo. Imel je veliko političnih izkušenj, a to, kar je pri njem štelo, so bili argumenti. Če ti ga je uspelo prepričati, je bila določena stvar urejena. Kakšen pomen ima pri tem dejstvo, da je Tone Peršak, član DSP, tudi član Upravnega odbora društva v prejšnjem mandatu, državni sekretar na ministrstvu za kulturo? Nekateri so nam to celo očitali, da bomo zaradi tega z ministrstvom delali bolj v rokavicah oziroma da nas je ministrstvo na neki način "kupilo". To moram odločno zanikati. Tudi Tonetu Peršaku smo povedali, da naj bo pripravljen na to, da bomo imeli jasne zahteve.

Pri tem pa je pomembno še nekaj: če bi naš strankarski sistem resnično deloval, potem bi to pomenilo, da bi v tem primeru morali dobiti zaveznike pri vseh strankah, vsaj koalicijskih. Torej bi se na tej ravni odvijalo lobiranje, da bi bili naši predlogi sprejeti in potrjeni. V vsakem primeru bomo morali pri svojem delu za vse prednostne naloge društva uporabiti tudi politične kanale.

Menite, da boste v ministrici za kulturo našli ustrezno in kompetentno sogovornico? Ob vprašanju o ustreznosti gospe Julijane Bizjak Mlakar vedno znova poudarjam, da je njen položaj rezultat medstrankarskega dogovarjanja. Vemo, da je predsednik DeSUS prepričan, da lahko vodi vse, od smeti do zunanje politike. Pa naj bo še kultura pri njem na "varnem". Treba je jasno povedati, da za ministrstvo za kulturo ni imela nobena stranka prav nobenega interesa.

Sicer pa, če pogledamo na ugled in avtoriteto ministrov za kulturo v preteklosti, v tem kontekstu težko koga izpostavimo. Le Rudija Šeligo, ki pa je ministrstvo vodil žal le pol leta. Majda Širca je bila na primer dobra novinarka, Vasko Simoniti je profesor zgodovine, Jožef Školč je bil izrazito političen človek, ki je imel, kot nekdanji zsmsejevec (Zveza socialistične mladine Slovenije), neverjeten posluh za alternativo in tako naprej. Žal smo danes prišli do točke, da če ne želiš biti diskreditiran, ne boš sprejel funkcije ministra. Ukvarjamo se s tem, ali je ministrica za kulturo ustrezna ali ni. Kaj pa ministri za gospodarstvo, ki odstopajo, še preden so vstopili v svojo pisarno!

Pa vendar je pri načinu kadrovanja oziroma izbiri vrhovnega mesta na ministrstvu za kulturo mogoče jasno prebrati sporočilo, ki je bilo s to potezo zadano na državni ravni. Torej kultura in umetnost sta tisti, za kateri nam je malo mar, je nepotreben del državnega ustroja in celo nepotreben strošek, kar je mogoče velikokrat prepoznati v odnosu do tega področja? Znotraj vlade bi moral imeti minister za kulturo avtoriteto, ne glede na to, kateri stranki pripada. Navedem lahko primer Josipa Vidmarja, ki je imel že leta 1941 kot predsednik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, kot nestrankarski človek in kot intelektualec, veliko avtoriteto. Vidmar je bil človek, ki so ga spoštovali tudi najvišji partijski voditelji. Pustimo sicer ob strani, kako je razmišljal o mladih in moderni umetnosti, na tem mestu ga omenjam kot primer posameznika, ki so ga upoštevali skorajda vsi, ne glede na to, ali so se z njim strinjali ali ne. Danes takšnih ljudi nimamo več. Bi jih pa potrebovali!

Pri tem je bolj ključno vprašanje družbenega vzdušja, kam danes intelektualci v širšem družbenem prostoru spadajo in kako se te sploh sprejema ter na kakšen način se jim pripisuje, če sploh, določeno tehtno vlogo. Zdi se, da je intelektualec v sodobnem času v določenih kontekstih lahko celo neke vrste psovka in posmehljivka. Še sami smo se včasih norčevali, če je kdo govoril o intelektualcih. Pri tem nam je prihajala na misel "dikcija" ženitvenih oglasov, ki so jih včasih, ko še ni bilo drugih možnosti, objavljali v tiskanih medijih. Glasili so se nekako takole: sem intelektualec, nekadilec. To so bili poudarki. O pitju pa se ni nič zapisalo, saj je bilo samo po sebi razumljivo, da to ne sme biti problem.

Res je, položaj intelektualca je danes eden od ključnih problemov. Moč intelektualca je v svetu, ki je preplavljen z drugimi gospodarji, oslabela. Žal se mi zdi, da je ta proces nepovraten.Menim, da se vsi tisti, ki sanjajo o tem, da bo nekoč konec krize in da bo tedaj vse tako, kot je bilo, motijo. Nikdar več ne bo tako, kot je bilo. V tem času se je dokončno sesula tudi socialna država. Tako kot tudi vse druge institucije, ki niso povezane s kapitalom, vojaško ali farmacevtsko industrijo, kjer gre samo za kopičenje dobička. Tako tudi intelektualec nima več svojega mesta, kot ga je imel nekoč. Slovenci imamo na srečo Slavoja Žižka in Mladena Dolarja, izjemna filozofa, ki se ju sliši tudi onkraj naših meja. Žal podobe intelektualca, kot smo jo poznali, ni več, pri čemer se postavlja seveda vprašanje, kaj to pomeni za prihodnost družbe. Zagotovo nič dobrega!

Kaj to pomeni za sedanjost družbe? V tem vakuumu smo med drugim priče nasilni rekatolizaciji družbe. Tudi ekstremni islam in drugi primeri pričajo o tem, da so si verske institucije v sodobni, postindustrijski družbi s krvjo izborile nov položaj. Taras Kermauner je že v 80. letih prejšnjega stoletja napovedal, da gremo Slovenci v rekatolizacijo družbe, kar se je na primer po osamosvojitvi Slovenije kazalo med drugim tudi v vračanju premoženja Cerkvi, ki nikdar ni bilo njeno. Četudi je v ustavi zapisano, da sta država in cerkev ločeni! Kar je dediščina francoskih razsvetljencev. Vse to je znak, da je civilni um iz vseh koncev in krajev ogrožen. Nenazadnje se to kaže tudi na primeru SAZU, ki je zadnje čase v javnosti vse bolj deležna vprašanj, kaj sploh je s to institucijo in ali jo potrebujemo.

Ob tem se moram spomniti na znameniti esej iz leta 1951 Uporni človek Alberta Camusa. Ni dolgo tega, ko sem ga ponovno bral in zdi se mi, da gre za izjemen spis, ki bi ga moral danes prebrati vsak, saj analitično govori o problemih, ki so danes še bolj prisotni, kot so bili takrat, ko ga je avtor pisal. Predvsem pa izpostavi človekovo dolžnost, da se upre vsakokrat, ko se znajde v situaciji, ki ogroža njegovo bit in bivanje. Človek se mora upreti vsakršnim samoumevnostim in se s tem rešiti absurdnosti bivanja.

Kako pa boste v društvu DSP ustvarili možnosti za mlade in za njih oblikovali prostor? Z mlajšimi člani se bom v naslednjih mesecih pogovoril o tem, kako vidijo svojo aktivno vlogo v društvu in kaj si želijo.

Kakšen je vaš odnos do posodabljanja klasičnih oblik in programov, kot je na primer Vilenica, kako vidite možnosti za razpiranje prostora tudi za druge oz. sodobnejše forme, kot so pesniški performansi in pesniški video? Predstavljam si, da bodo naši mlajši člani in članice imeli tudi nove ideje in predloge, česar si je samo želeti. Seveda pa jih bodo morali tudi artikulirati. Poudarjam, da morajo mlajši člani in članice jasno izraziti svoje želje, ideje in pokazati pripravljenost na angažma.

A kot pravite, boste za te odprti in jim prisluhnili? Zagotovo. A kar želim posebej izpostaviti, je, da bo še zlasti od mlajših članov in članic odvisno, kaj in v kolikšni meri bodo prispevali k novi podobi društva. Če parafraziram Kennedyja, bi lahko rekel: ne sprašujte se, kaj bo društvo naredilo za vas, temveč kaj boste vi storili za društvo. Lahko pa povem, da je novi upravni odbor pomlajen, med desetimi člani so tudi štiri članice. Nikakor ne gre za t. i. ženske kvote, saj se mi zdi ta izraz popolnoma neustrezen.

Kako boste reševali vprašanje moške dominance v društvu, nenazadnje so že v imenu omenjeni le pisatelji. Pa tudi ob podelitvi lanskoletne Jenkove nagrade je prejšnji predsednik DSP Veno Taufer rekel, da sta bili v tistem letu med nominiranci "celo dve ženski"? Že nekaj časa sem prepričan, da je trenutno poezija pri nas resnično močnejša ta, ki jo pišejo pesnice. To se je pokazalo že pri Eriki Vouk, Maji Vidmar in Ifigeniji Simonović, da o (naj) mlajši generaciji pesnic sploh ne govorim: to so Katja Perat, Kristina Hočevar, Anja Golob. To je resnično odlična poezija. Petra Kolmančič in njena zbirka P(l)ast za p(l)astjo, za katero je dobila Veronikino nagrado, je resnično vrhunska. Ne obstajata dobra ali slaba književnost, temveč izrazito moška in ženska poezija. Začetnica poezije je Sapfo, ki je pisala v času, ko so moški pisali junaške epe, ona pa je govorila o krhkem človeškem bitju. Nenazadnje sta moji pesnici, ki ju nadvse obožujem, Sylvia Plath in Emily Dickinson.

Letošnja zavrnitev denarnega dela Jenkove nagrajenke Anje Golob je povzročila nemalo nestrinjanja. Kaj menite o izvoru denarja, namenjenega za nagrade, naj bo državno ali zasebno? Zakaj DSP, če pridobiva javna sredstva, za nagrado potrebuje zasebnega pokrovitelja? Glede zapletov okoli podelitve letošnje Jenkove nagrade je bilo danih že veliko pojasnil. Gre predvsem za nerazumevanje v zvezi z denarnim delom nagrade, četudi je nagrada, tako tudi piše v pravilniku, sestavljena iz plakete in denarnega dela. Zavrnitev nagrade iz t. i. higieničnih razlogov, kot je to utemeljila letošnja dobitnica, je preprosto nerazumna. Društvu oz. njegovemu predsedniku Venu Tauferju je s težavo uspelo pridobiti donatorja, ki je ugleden in uspešen poslovnež, specializiran za tiske faksimilov starih knjig. Ker veliko sodeluje tudi z Rusijo, se je pojavila obtožba, da gre za tajkuna, ki sodeluje z ruskimi oligarhi itn. Vse to so za lase privlečene nezrelosti. Dejstvo namreč je, da društvo ne sme uporabljati javnega denarja za nagrade! Če nam ne bo uspelo najti novega donatorja, kar pa bo zelo težko, saj smo si s takim ravnanjem pri mnogih zaprli vata, bomo pač morali ravnati drugače, npr. tako, da bi nagrajenec/nagrajenka imel/imela organiziranih 10 branj po Sloveniji in za vsako branje bi prejel/prejela ustrezen honorar!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin