Torek, 25. 11. 2014, 15.08
8 let, 8 mesecev
Brina Svit o Slovencih v Argentini in Milan Dekleva o prejšnjem stoletju
"Novo delo Brine Svit sem prebral na dušek. Še posebej zato, ker je tematsko na nek način povezano s temo moje nove knjige," je na novinarski predstavitvi novih književnih del Cankarjeve založbe dejal pesnik, esejist in pisatelj Milan Dekleva. Pri obeh delih gre namreč za romaneskno iskanje identitete. Pri Brini Svit je to povezano s Slovenci v Argentini, pri Deklevi pa gre za "čas, ko je bila identiteta ideološko prečrtana. Zato se je premaknila v intimno in tam rojevala nove strahove ter pošasti. Hkrati pa odkrivala nove moči, ki jih sicer ne bi niti slutili. In to moči, ki vodijo k rešitvi."
Novi roman Dekleve tako na 180 straneh zajema tematiko 20. stoletja, kaže zgoščene podobe bistvenih podob preteklega časa in podaja širše ter globlje dimenzije kulturnih in političnih pojavov prejšnjega stoletja, za književno delo Benetke, zadnjič pravi njegov urednik Zdravko Duša.
Medtem ko so v delo Brine Svit, urednica njene knjige je Irena Duša, zajete konkretne zgodbe Slovencev, živečih v Argentini, ki jih je pisateljica spoznala na svojih tango in študijskih potovanjih. Z njimi je zgradila globok, oseben odnos, svoje videnje pa popisala v knjigi Slovenski obraz.
"Pred dvema letoma mi je umrla mama, nenadoma nisem bila več nikogaršnja hči. Ko sem strmela v njen zadnji obraz, sem hotela razumeti nekaj o svojem oziroma o tej dediščini, ki se prenaša z jezikom in se ji reče identiteta. A ni me zanimala mirna in sama po sebi razumljiva identiteta tistih, ki živijo doma, ampak identiteta izseljencev. Zato sem odšla v Buenos Aires, kjer še danes živi približno 30 tisoč Slovencev in njihovih potomcev, ki so imigrirali v Argentino v dveh velikih valovih. Primorci, ki so bežali pred revščino in italijanskim fašizmom v tridesetih letih, in vsi drugi, politični, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove po drugi svetovni vojni. Nenavadna ideja, se strinjam, še posebej, ker sem vzela na to pot iskanja slovenskih obrazov še nekoga, prav tako izgnanca. Poljaka in pisatelja, kar pomeni izgnanca par excellence, Witolda Gombrowicza. Sicer pa boste vedeli, za kaj gre, ko jih boste videli od blizu," je o svojem novem delu zapisala avtorica.
Tako kot to počne že dolgo, pa je tudi ta knjiga najprej nastala v francoščini, pozneje jo je prevedla še v slovenščino. Čeprav je sprva mislila, da bo to sprala političnih in zgodovinskih kontekstualnih razlag, namenjenih frankofonskemu bralstvu, se je pozneje odločila, da bo tudi v slovenščini te vse obdržala. Tako bodo okoliščine razumljive tudi mlajšim in poznejšim generacijam bralcev in bralk.
Knjiga je tako ena "tistih, ki je najzvestejša izvirniku in se istočasno sprašuje prav o tem: kako biti zvest svojemu izvoru – ki ni nujno samo eden –, ne da bi izdal samega sebe".
"Naj gre za študentska gibanja, pojav glasbe, ki je bila izraz tistega časa, ali pa avantgarda 20. let ali pa čas med vojnama in po drugi svetovni vojni, je Dekleva vedno širil dimenzije teh pojavov. In to tistih, na katerih se človeštvo kulturno in civilizacijsko resnično lomi. Pojavljajo pa se vprašanja svobode in človeške določenosti, odzivov in bolečih izhodov v vojne," o romanu razmišlja Duša.
Umetnost se v avtorjevem kontekstu pojavlja kot polje za ohranjanje totalitete. Znanost pa kot paradigma, s katero poskuša Dekleva reševati določena vprašanja sveta, saj se ta spogleduje s filozofijo, še o delu pravi njegov urednik.
Avtor sam pa, da gre za nekakšen hommage svojim staršem, vojni generaciji, ki so morali zaradi brutalnih pretresov žrtvovati svoja najlepša leta. "Kar so storili herojsko in podali zelo humana sporočila, vendar pa so naslednje generacije skrenile s poti. Zakaj smo skrenili, sicer ne vem, čeprav poskuša roman odgovoriti prav na to." Avtor želi pokazati, kako se družbena spodletelost naseli v duši, kjer lahko "skuje zelo grde zarote proti ljudem in splošni duhovni klimi tistega trenutka".