Ponedeljek, 27. 7. 2015, 15.12
7 let, 12 mesecev
Avtorica Ni je več tudi v Ostrini svari pred najbližjimi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
Avtorica: Gillian Flynn Prevod: Jolanda Blokar Založba: Mladinska knjiga Cena: 29,95 (trda vezava)
Uspeh zadnjega romana Gillian Flynn, Ni je več, je pripomogel k ponovnemu izidu njenih prejšnjih del, Ostrine in Dark Places. Medtem ko prevod Dark Places še čakamo, Ostrino tako kot Ni je več odlikujejo temačnost, brezkompromisni liki in seveda presenetljivi obrati.
V Ostrini se novinarka Camille Preaker vrne v domači kraj Wind Gap, da bi poročala o umoru dveh deklic, za kateri sumijo, da sta bili žrtvi serijskega morilca. Kot se za dobro kriminalko spodobi, glavna junakinja v zgodbo prinese svoje demone iz preteklosti, ki se ves čas prepletajo z raziskovanjem primera.
Camille ima za seboj zdravljenje v psihiatrični ustanovi, saj je njeno telo polno besed, ki si jih je skozi leta ob različnih stiskah vrezovala v kožo. Te jo glede na njihov pomen in položaj, v katerem se znajde, skozi ves roman skelijo in delujejo kot nekakšen znanilec tega, kar še pride.
V romanu Gillian Flynn namreč ne moremo pričakovati, da bo dejanski storilec ali storilka ustrezal stereotipnemu profilu serijskega morilca, prav tako ne moremo pričakovati, da bo mama zgolj mama, mlajša polsestra pa zgolj nadležna najstnica. V Ostrini je mati vse, iz česar so sestavljene freudovske nočne more, 13-letna polsestra pa uteleša vse od promiskuitetne najstnice, nedolžne mamine punčke, do lika, ki je lahko še marsikaj hujšega.
S pomočjo izjemnih pripovedovalskih sposobnosti avtorice, ki si je v času pisanja romana služila denar kot novinarka revije Entertainment Weekly, se sprehajamo po idiličnem mestecu, kjer, čeprav smo v družbi domačinke, zaupamo zgolj priseljencem iz sosednjih krajev, bolj kot odraslim pa verjamemo otrokom. Flynn uspe ujeti stalen občutek napetosti in temačnosti, ki se povečuje z vpletanjem otrok in mladine v preiskavo, svoje pa doda brezkompromisna junakinja, ki s svojimi življenjskimi modrostmi vzbuja tako nelagodje kot smeh.
Ostrina svojo srhljivost gradi na tem, da je resničnost lahko precej bolj grozljiva od slutenj in da nas najbolj ranijo prav tisti, ki so nam najbližje. Ker smo v romanu Gillian Flynn, pa ne govorimo zgolj o čustvenih bolečinah …
Čeprav Ostrina ne nudi šokantnih zasukov kot Ni je več, ali pa odrezavih in lucidnih kritik koncepta kul deklet, pa ponuja predvsem veliko žanrskih užitkov.
