1001 noč: izročilo dežel, ki jih morajo ljudje zapuščati

Ideja za uprizoritev muzikala po motivih iz 1001 noči se je po besedah direktorice Mestnega gledališča ljubljanskega Barbare Hieng Samobor porodila še v času, ko to ni bila politična tema. Gre za zgodbe, ki razkrivajo babilonizacijo sveta in so primerne za muzikal. K sodelovanju so povabili pesnico Katjo Perat, ki se je tako prvič preizkusila v pisanju dramskih besedil. Po njenih besedah je besedilo politično z vidika spola, saj ga je napisala s stališča mlade Šeherezade, ki skuša preživeti v svetu, kjer ji vsi postavljajo samo omejitve.

Svet se spreminja tako hitro, da mu je težko slediti Libretu Katje Perat so nato ustvarjalke in ustvarjalci dodajali druge zgodbe iz zbirke. Kot je povedala režiserka Ivana Djilas, se ji med ustvarjanjem predstave še nikoli ni zgodilo, da bi se svet pred našimi očmi tako hitro spreminjal, da mu je bilo težko slediti. "Blago uporniška in feministična ideja, iz katere smo izhajali, je tako menjala fokuse," je povedala režiserka.

V muzikalu so se tako spopadli z materialom, ki smo ga vsi ponotranjili kot svojega, zgodbe iz 1001 noči imamo po mnenju režiserke vsi za svoje, kar je dober primer sobivanja kultur: ko nekaj od daleč postane del tebe. Kot je povedala dramaturginja Petra Pogorevc, so se ukvarjali z izročilom dežel, iz katerih morajo danes ljudje v strahu bežati. Fokus besedila se je tako iz intimnega premaknil v družbeno. "Treba je bilo pobrskati po sebi in najti stališče do tega, kar se dogaja. Razširili smo nabor zgodb, pa tudi nabor Šeherazd."

Do mešanja kultur je najbolj poštena glasba

"Iskali smo dostojanstven način, da predstavimo zgodbe in pri tem ne zapademo v evropocentrični orientalizem. Pri tem smo se spraševali, katera umetnost je najbolj poštena do mešanja kultur. To je glasba," je povedala režiserka Ivana Djilas, ki je dodala, da glasbeno ustvarjanje ne vsebuje travme prevajanja.

Na odru bodo tako trije glasbeniki, poleg Igorja Leonardija in Blaža Celarca tudi Boštjan Gombač, ki je avtor glasbe. "Od 53 predstav, za katere sem do zdaj ustvarjal glasbo, je bila ta ena najbolj zahtevnih," je povedal na novinarski konferenci. "Spraševali smo se, kakšna je osebna izkaznica Vzhoda, iskali zvočnost, ki jo prinesejo tamkajšnja tradicionalna glasbila, vendar smo pri tem napisali songe, ki so primerni za leto 2016."

Svet se je spremenil tako, da so barve izginile Temu je sledila tudi koreografinja Maša Kagao Knez, ki je v plesu ni zanimalo posnemanje tradicionalnega, temveč ustvarjanje tega, da smo tukaj in zdaj. Podobno je razmišljala tudi kostumografka Jelena Proković, ki se je ob začetni navdušenosti, da bo to prava kostumografska poslastica, polna barv in vzorcev, po pol leta zavedla, da se je svet tako spremenil, da so barve izginile. Kostumografija predstave izhaja iz pogorelega Bagdada, vsi liki so oblečeni v črno, pri kreacijah pa je iskala sodobnost.

V predstavi igrajo Gregor Gruden, Boris Ostan, Viktorija Bencik Emeršič, Gregor Čušin, Tanja Dimitrievska, Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Nina Rakovec in Domen Valič.