SiolNET. Trendi Kulinarika
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Restavracija Topolino: pri skoraj ameriških palačinkah

4

termometer

Zgodbe o mladih in popularnih prenoviteljih blejske kuhinje so znane, nekoliko pozabljena pa je zgodba Topolina.

In razlogov za to je veliko. Še najmanjša razlika med mladimi nosilci sodobne gorenjske ponudbe in Topolinom (ki na Bledu biva že mnoga leta) je v kakovosti pripravljenih jedi. Možakar, ki se trudi v kuhinji, je tehnično podkovan vsaj tako kot mnogo bolj hvaljena trojka, a kaj ko se zatakne skoraj pri vseh drugih delih obeda, ki so morda celo pomembnejši od hrane. V Topolinu nimajo vinske karte, ker se to sicer navdušeni natakarici (morda je bila celo lastnica), zdi brezzvezno. Imajo tri jedilne liste, ki držijo ali pa tudi ne, in ob vseh jedeh, ki naj bi imele nekakšno prestižno in malce tudi kreativno zgodbo, brez sramu ponujajo jedi, ki v takšni gostilni nimajo kaj iskati.

Restavracija Topolino Ljubljanska cesta 26, 4260 Bled

Telefon: +386 (4) 574 17 81

Po vrsti. Bil je večer, sedeli smo na prijetnem vrtu, ki ga na žalost zaradi glavne blejske ceste hudo motijo avtomobili in motorji. Na mizo so nam prinesli dva jedilna lista s tremi vrstami ponudbe. Na enem je bilo vse, kar si človek izmisli, od slovničnih napak do solatnih krožnikov in kaprezeja, od balkanskega, govejega in škampovega karpača do zelenjave na žaru, štrukljev, njokov, rezancev, čevapčičev, dunajskega zrezka, medaljonov, kalamarov, škampov, morskih rib in jasno ribjega krožnika. Obsežno branje, ki ga je prekinilo edino belo vino, ki so ga točili na kozarec, oziroma edino vino, ki nam je bilo ponujeno – malvazija Kocjančič za 20 evrov. Pozneje se je izkazalo, da je zdržala do glavne jedi, a do takrat smo morali prebrati še poseben ribji in poseben neribji meni, na katerih so bile cene veliko višje kot na prvem jedilnem listu.

A malvazija ni bila slaba, nasprotno, še posebej če jo primerjamo z mnogo oranžnimi prijateljicami, ki jih ponujajo v zadnjem času. Na ribjem meniju se vrstijo tunin karpačo, hladne testenine s kaviarjem in drobnjakom, karpačo škampov, kalamari na polenti, bučkini špageti s škampi, kozice s porom in mangom, kapesante, škampi v soli in še vse ribe, ki so tudi na cenejšem jedilnem listu. Cene pa se niso ujemale, ampak to je že druga zgodba. Na mesni strani (torej pri tretjem meniju) je treba omeniti, da so vse jedi, ki jim dodajo tartufe, kar 15 evrov dražje, kar pomeni, da je goveji karpačo s tartufi v sezoni, ko belih tartufov ni ne Istri ne v Piemontu, ocenjen na orjaških 25 evrov za porcijo.

Naše omizje je po pregledu razpoložljivih financ ugotovilo, da bo tartufe izpustilo. Začeli smo s hladnimi jedmi – goveji karpačo bi bil boljši brez rukole, kapreze je bil klasičen, a solidno pripravljen, malce je presenetila prepeličja pašteta, ki jo je težko dobiti in je bila podlaga za to, da smo pojedli ves kruh z olivami, pa tudi tistega z orehi in svežo bageto.

Še ena stvar, ki je pri Topolinu nimajo na obsežnih kartah, so juhe. Vseprisotna natakarica – lastnica je poudarila, da je to zato, ker imajo vsak dan nove in sveže, ampak konec koncev, ali to ne velja za vso hrano? In spet je bil boljši kuhar, ki si je za ta večer izmislil gosto špinačno juho in telečjo obaro s stročjim fižolom, paradižnikom, zeleno in množico peteršilja. Porcije so bile velike, zraven pa si je mojster zamislil še kombinacijo krekerjev in fokače s paradižnikom in s precejšnjo dozo česna. Sodelovanje juh in krekerjev je pospešilo porabo vina in po malvaziji smo ob glavni jedi prosili za kozarec rdečega vina. Ker vinske karte nimajo, smo poslušali vseh vrst izgovarjanje, na koncu pa smo morali pristati na shiraz koprske zadruge. Vino ni bilo slabo, pozneje je lepo sedlo na tople mesnine, a to seveda ne more biti edino, kar človek dobi v restavraciji, kjer v kuhinji pripravljajo zajčka, ovitega v slanino, ali medaljone teletine s hruškami in gorgonzolo, vse skupaj pa pospremijo s pirejem iz gomolja zelene.

Kombinacije se slišijo težke, porcije so bile velike, a v kuhinji skrit človek je spet presenetil, zato je ostalo dovolj prostora za specialne palačinke, podobne ameriškim, a malce manjše. Morda najzanimivejšo jed večera dobijo tako, da palačinke naložijo eno na drugo in povežejo s skuto in jagodami. Jasno, tudi sladic nimajo na meniju, zato pa imajo četo hudih žganic. Najmočnejša je s feferoni, ob kateri človek potrebuje kar nekaj časa, da spet zadiha, poskusili smo še kavno in kamilično, pa še nekaj fig in marelic smo pomalicali za povrhu. Cena večerje je bila korektnih 35 evrov na osebo, je pa treba paziti pri plačevanju, ker ob gotovini jemljejo zgolj kartice American Express in MasterCard, če lahko verjamete.

Povzetek

Presenetljivo dober kuhar se skriva v kuhinji in deluje razmeroma moderno, z majhnimi kreativni popravki klasične hrane, na meji francoske, italijanske in nekaj malega naše lokalne kuhinje. Na drugi strani je veliko težav, na tem mestu ne bomo zlobni in bomo omenili samo ubogo vinsko ponudbo in kaos z jedilnimi listi.

Ocena

Ocena gostilne: 3,5

 

 

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin