SiolNET. Trendi Kulinarika
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Restavracija Kaiser: jedilni list z ruskimi vplivi

2

termometer

Med mogočnimi stavbami nekoč bolj, danes pa ne več tako elitne Rogaške Slatine se skriva tudi restavracija, ki preseneča s svojo specifičnostjo.

Ja, dobro vprašanje: kaj naj počne zdrava oseba (še ne) srednjih let v Rogaški Slatini med italijanskimi in ruskimi turisti starejših letnikov in med palačami, v katerih domujejo bolj ali manj urejeni hoteli. Različne stopnje ugodja – v hotelu Aleksander lahko spite na posebej urejeni mansardi za 1500 in več evrov na dan –, veliki parki, ne pretežki sprehodi za utrujene noge in trgovinice, v katerih človek komaj lahko kaj kupi. Ampak Rusi in še bolj Rusinje kupujejo vse živo in če v tistih krajih ne bo recesije, bodo domačini lahko rešili par hotelov, ki hudo razmajani samevajo v parkih.

In ko smo ravno pri stavbah mesta, ki je v bistvu velik kompleks hotelov z bazeni: rad bi spoznal tistega, ki je odobril izgradnjo enega najbolj (sodobnih?) odtrganih kulturnih domov na zemeljski obli, sredi naselja sto- in večletnih palač … Pa ni naš namen, da bi se ukvarjali z arhitekturo, čeprav bi imela v mestu marsikatera zgradba še kolikor toliko svež omet, če bi jim dodali streho. Ampak očitno raje vsake toliko belijo zgodovinske hotele, namesto, da bi jih zaščitili pred nestanovitnim vremenom.

Še enkrat: kaj počne zdrava oseba (še ne) srednjih let v Rogaški Slatini, kjer najraje zdravijo ledvice in poslabšanje stanja psihičnih bolezni? Jasno, obišče lahko restavracijo Kaiser. Notranjost je pripravljena za malce petičnejše turiste, rima se na golf, na cigare in, jasno, na kaviar. Prijazna in, kot se je pozneje izkazalo, klasično izšolana natakarica, nas je usmerila v rahlo separiran del, a čeprav je notranji videz ponujal več Rožmarina ali Cuba, smo kmalu uvideli, da smo v turističnem centru, kjer ponujajo nekaj za vsakega gosta.

Dobili smo celo ansambel – Duo Party (verjetno igrajo ob koncih tedna in posebnih priložnostih) in naša prva skladba je bila (ne preveč intenzivna) priredba legendarne El Condor Pasa. V kozarce, ki iz bog ve kakšnih razlogov niso bili iz Rogaške, ampak iz Avstrije, so nam natočili nekaj radgonske srebrne penine, ker naš upokojenski proračun ni dovoljeval tujih mehurčkov, a če se pravi gostje zberejo skupaj, lahko dobijo tako šampanjec kot italijanske penine in jasno vse, kar je v okolici slovenskega, od Isteniča do manj uveljavljenih Štajercev. Dejstvo je, da je Kaiserjeva vinska karta izjemno draga in da človek, ki samo nekaj metrov stran pije Jermannov Capo Martino po 40 evrov, težko razume, da ga v Kaiserju cenijo na sto evrov.

Ampak stvari so postale jasne po nekaj minutah, ko je Duo Party igral La Palomo, jedilni list pa je začel odkrivati prave jedi za petične ruske goste. Mimogrede, pili smo za kak odstotek ali dva predrag Marofov chardonnay, se pravi spet nekaj iz Prekmurja, in ko so na mizo namesto lokalne vode prinesli še Radensko, nam je postalo jasno, da lokalnih tekočin ne cenijo … Duo Party je igral Rozamundo, ko se je natakarica odločila in pred nami "v živo" pripravila tatarski biftek za dve osebi, (zadovoljil pa bi tudi osem oseb). Tako kot se je pred leti naučila v šoli, je mešala rožnato meso in dodajala poper in druge začimbe, čebulo, česen, kapre, jajca in kar je še teh reči.

Rezultat je bil ob toplem toastu in maslu izreden, kar nekakšen predčasen višek večera. Menda pa je tako vedno tudi, ko se mastijo Rusi, ki radi veliko pojedo. Še raje kot biftek pa menda jedo "saljotko" – hladni slanik na črnem kruhu s čebulo in jajčkom. Kiselkasta, nenavadna reč, h kateri spada tudi nasvet: "Rusi spijejo zraven kak deci vodke," nas je opozorila natakarica in dosegla, da smo jo naročili. Res se lepo prilega zraven. A mi smo pri hladnih jedeh poskusili še klasičen štajerski, če že ne kar prleški narezek, na katerem je kraljevala ponudba iz tunke. Težko je oceniti, zakaj so bili to trenutki ploskanja ob hitu iz filma Grk Zorba, ki sta ga v svojem neprekinjenem performansu ponudila Duo Party, a predjedi so bile res na visoki ravni, nasitne a ne sitne, penina, marof in vodka pa so nas blagoslovili z izjemno nekritičnim odnosom do glasbe, ki se je vse bolj približevala našemu izročilu.

Mimogrede, ob kupu dobrot, pa tudi ruskih posebnosti, imajo pri Kaiserju posebno karto gobovih specialitet, ki smo jih samo ošvrknili s pogledom, potem pa smo naročili nekaj vrst juh. Seveda gobovo juho s kašo, v kateri je bila kisla smetana, ni pa bilo obljubljene kaše. V grahovi juhi je bil grisin, manjkal pa je obljubljeni češnjevec, zato pa je v goveji juhi briljiral drobnjakov žličnik. So pa to kraji, kjer človek, kljub raznolikosti publike, mora odkloniti škampovo juho. Da bi se žejna družba premaknila zemljepisno bližje, smo si omislili še en chardonnay, tokrat Verusov – cenejši in manj všečen od Marofovega.

A prav dolgo ni trajalo naše druženje. Množična ekipa se ni dala prositi in se je tik pred prihodom glavnih jedi odločila za rdeče vino Dveri-Pax, ki je za zmerno ceno ponujal povprečno modro frankinjo, a v tej fazi nismo gledali v zobe niti Golici, ki jo je igral Duo Party, ne solatam, ki jih mešajo z vsemi "žavbami", pa še s kalamari in piščancem. Ampak naročili smo vseeno pravo meso. Recimo piščančjo rulado, polnjeno s piščančjim moussom in karijem. Neobičajno, a ne zmagovalno. Prispela je okusna mrežna svinjska pečenka, ki so jo obdali s korenjem, češnjevcem in stročjim fižolom. Dobili smo tudi telečje medaljone z njoki, pa še rižoto z gobami in tartufi.

A jedi viška večera kljub pogumnemu izboru vina niti ne bi bile takšna težava, če ne bi prispele na mizo prehladne. Aja, pa mirno bi z njimi lahko manj komplicirali, saj veste, nismo več v časih, ko je treba zraven vsakega kosa mesa dodati še pol hladilnika sadja in zelenjave. Ampak bil je prijeten večer, Duo Party je imel še veliko idej, mi pa smo preskočili vse morske ribe, biftke velikih živali in ob hišnem sladkem vincu iz okolice Slovenske Bistrice mirno počakali creme brulee s kepico bananinega sladoleda in brownie s sokom gozdnih sadežev in vaniljevim sladoledom.

Jabolčna lazanja je v bistvu zelo sodoben izraz za jabolčni zavitek, ki mu pripada limonin sorbet. Panakota z višnjami in portovcem pa je bila še en pogled na kraje daleč daleč stran od Rogaške. A mi se nismo dali. Namesto konjakov – najdražji 0.3 se je gibal v okolici 130 evrov –, smo se odločili za domač borovničevec. In ko se še nismo odpravili, nam je natakarica predstavila svojo dopolnilno dejavnost. Pripravila je nekaj koktajlov. Saj ji je še kar šlo, a bolj kot cuba libre ji leži tatarski biftek. Mimogrede, večerja nas je brez pijače stala kakšnih 40 evrov na osebo, kar glede na sestavine niti ni veliko, a težko se je znebiti občutka, da bi podobno kot sama Rogaška Slatina tudi Kaiser z le malo popravki lahko dosegal veliko boljše rezultate.

Ob polnoči je Duo Party igral Na modri Donavi, mi pa smo se počasi odpravljali iz Kaiserja. Fantje, a veste, da je v teh krajih v svojih časih nastopal Franz Liszt? Ne? Se nam je kar zdelo …

Povzetek

Kar malce preveč mednarodno obarvana kuhinja, v očitno najboljši restavraciji v tem delu Slovenije. Izjemen tatarski biftek, nekaj zanimivih ruskih specialitet, predvsem prepričljive pa so hladne predjedi.

Vinska karta je solidna, zajema večino Štajerske in nekaj tujine. Na žalost so cene ne samo previsoke, ampak astronomske.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin