Restavracija Hotel Malovec: nova kraška zgodba

Ko se odpravljate v Divačo k Malovcu, morate imeti malo sreče, sicer lahko namreč v samem centru padete v nič hudega slutečo gostilno, ki pa z restavracijo, ki domuje v hotelu, nima veliko skupnega. Še posebej zato, ker so v hotelski restavraciji najeli enega najboljših slovenskih kuharjev Petra Patajca, ki jim ureja ponudbo in skrbi za boljši imidž restavracije. Dvorana je sodobno urejena, na prvi pogled bi lahko rekli, da je blizu kombinaciji Rožmarina, Cuba in hotelske hale, kar je verjetno še kar pohvalno. Prav tako pohvalno je dejstvo, da se ljudje o jedilnem listu lahko prepričajo na njihovi spletni strani, čeprav upam, da se to ne bo sčasoma pozabilo prenavljati kot pri mnogo drugih gostilnah.

Začeli smo z brutom iz leta 2004 vinske hiše Casa Caterina, ob tem pa so za pozdravček poskrbeli ribja pašteta, oljčno olje in Petrov balzamičen kis iz jabolk, pa še kruhov čips. Pri Malovcu so tistega večera ponujali domač zgoščen bel kruh. Vinska karta je solidna, pravzaprav zelo dobra, ker ob pametnem izboru sommelierjev gostu ponuja veliko manevrskega prostora. Vina pri Malovcu so poceni in kljub temu da je moč izbirati med obilico lokalnih belih vin, nam šminkerska žilica ni dala miru in naročili smo Buccija (verdicchio) iz pokrajine Marche, ki je – bog ve iz kakšnih razlogov – pri Malovcu celo cenejši kot v vinskih trgovinah čez mejo (pri nas ga še nismo videli). Mimogrede, Buccijevo vino v najvišje ocenjeni furlanski gostilni Agli Amici pri kreativnih menijih strežejo k toplim predjedem, v Divači pa je bila njegova naloga bolj večplastna. Pokrival je namreč tudi (hladni) tatarski biftek z brancinom in tunom, ki so ju spretno pomešali z malce neobičajnimi dodatki hrušk in kreše.

Oljčno olje? Tudi pri Malovcu gre skoraj na vse jedi olje Vanje Dujca. Sardoni so pripravljeni v vinski marinadi, z gamberi in češnjevci na solati. Tudi juhe se držijo morja, ena – ribja juha – je posebej zanimivo začinjena, v njej pa niso le kosi manj pomembnih ribic, ki se niso kvalificirale v finale, ampak tudi rakci in nekaj školjkic. Druga je bila škampova juha, gosta, močna in če bi hoteli, bi lahko že služila kot golaževa polivka.

Zato seveda tudi ni bilo večjega preskoka, ko smo se v najpomembnejši fazi zabave lotili tunovega raguja. Zadevo so opremili s polento, v omaki pa je bilo korenje, peteršilj in veliko veliko česna. Domače testenine so bleki z rakovico, ki jih iz kuhinje s pogledom spremlja sam mojster Patajac. Ko jih natakar postreže, iz kuhinje priteče šef, ki izza hrbta hinavsko potegne četrtkilogramski črni tartuf in ga velik del ekspresno nariba na nič hudega sluteče bleke. Simpatično.

Kakorkoli že, po teh jedeh nam nič glavnega ni bilo več usojeno, saj običajna oseba po takšni seriji ne more na jadranske kalamare, ne na svežega romba, še manj na tunovo taljato. Konec koncev se boljše ribje restavracije v bližini (Pikol, Rozenbar ali La Primula) že nekaj časa poigravajo bolj z malimi idejami kot s peko velikih zveri v krompirju in blitvi. Še dve sladki vini smo dobili na mizo, da bi z njimi premagali sladice: Tavčarjevo teranovo vino se je borilo s čokoladno tortico s klementinami na beli čokoladi z žajbljem. Frešerjev sladki laški rizling s prostozidarskim imenom prudentia pa je umiril trikotno bananino zmrzlino s štirimi semeni.

V Divači se nismo imeli slabo, čeprav bi lahko več delali na lokalnih žganicah. Natakar je ponujal več vrst ruma, konjaka in armanjaka, na koncu pa je uvidel, da se bolje znajdemo s Štekarjevim koromačem in z "morilskim" kuminovcem, ki ga je menda prinesel Matic z Gorenjske. Na koncu smo za hrano plačali zelo dostopnih 25 evrov na osebo, za pijačo pa še nekaj manj.

Povzetek

Kraška kuhinja, ki se v nekakšni novi zgodbi približuje jadranskemu morju. Morske zadeve v obliki karpačev, juh in kreativne kuhinje, pa jasno tudi večje ribe.

Vinska karta je za naše kraje izjemna (vsi primorci, nekaj iz Italije in Francije) in predvsem poceni, menda zato, ker vin na kozarec ne strežejo.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.