Oblikovalec Bojan Novšak: Z lesom se moraš pogovarjati, sicer te ne uboga

Ko smo v začetku marca raziskovali salamarsko kulturo v Sevnici, smo ob suhomesnatih izdelkih naleteli na še eno z njimi povezano posebnost. Sevničan Bojan Novšak izdeluje unikatne lesene salamoreznice, za katere je navdih našel v podobnem pripomočku, starem skoraj 200 let.

"Pred kakšnimi tremi leti sem po spletu okoliščin v roke dobil salamoreznico iz 19. stoletja, ki so jo našli na neki kmetiji v Zabukovju nad Sevnico, ko so podirali ostrešje," nam je pojasnil mojster. "Takoj sem vedel, da bi lahko iz tega razvil nekaj zanimivega."

Izvirnik, po katerem je oblikoval svoje salamoreznice. (foto: arhiv Bojana Novšaka)

Največkrat jo kupijo kot darilo

Tako je nastala ročno izdelana salamoreznica, ki jo Novšak sestavi iz osmih lesenih delov in kovinskega noža. "Sprva sem jih izdeloval bolj za prijatelje, nato pa je povpraševanje po njih vedno bolj raslo," je pojasnil. Kot pravi, je 95 odstotkov salamoreznic, ki jih proda, namenjenih za darilo, kar polovica teh za abrahama. Očitno je ta pomemben jubilej pravi trenutek, da slavljenec dobi resno salamoreznico.

Ima jo tudi Peter Prevc

Večino jih je do zdaj prodal domačim kupcem, nekaj pa jih je že odpotovalo tudi v tujino. Na primer v Avstrijo – ravno med našim pogovorom ga je klical še en morebitni avstrijski kupec –, pa tudi v bolj oddaljene dežele: "Prodal sem jih v Argentino, Brazilijo in Avstralijo. To so bili v glavnem zdomci, ki jim je všeč, da dobijo pristen slovenski izdelek." Eno pa je podaril tudi skakalnemu šampionu Petru Prevcu: "Naredil sem mu jo, ko je preskočil 250 metrov, ko bo postavil svetovni rekord, pa dobi novo."

Salamoreznica je nastavljena tako, da je debelina rezine optimalna: "Pravijo, da je idealna debelina slab milimeter, da se potem salama kar stopi v ustih."

Novšak poudarja, da je vsaka njegova salamoreznica unikatna, tudi zato ker vsaka nosi ročno pobarvan pečat oziroma osebno posvetilo. Letos je izvirniku dodal še nekoliko prilagojen model – prejšnji je bil izključno za salame, novi pa ima prilagodljiv nastavek in na njem je mogoče rezati tudi druge oblike mesnin, od budjole do savinjskega želodca in salam, seveda.

Optimalna debelina rezine je slab milimeter

Debeline rezin na Novšakovih salamoreznicah ni mogoče prilagajati. Z razlogom – ta, ki je nastavljena, je optimalna. "Pravijo, da je idealna debelina slab milimeter, da se potem salama kar stopi v ustih," je pojasnil. "Res pa je, da je pri Primorcih nekoliko drugače. Oni salam ne prekajujejo, zato so mehkejše in morajo biti narezane na malo debelejše kolobarje. Zanje imam zato pripravljen prilagojen model, ki reže nekoliko na debelejše."

Vsaka salamoreznica je unikat, tudi zato ker vsaka nosi ročno pobarvan pečat oziroma osebno posvetilo.

Kljub zaščitenemu dizajnu ga mnogi kopirajo

Novšakove salamoreznice nosijo evropsko zaščito dizajna, a jih kljub temu mnogi vsaj delno kopirajo. "Takoj, ko sem izdelal prototip, sem ga tudi zaščitil, a so se zelo hitro pojavile replike in zdaj jih je po Sloveniji cel kup, več kot sto. Z zaščito je tako, da lahko do 30 odstotkov dizajna skopirajo, pa ne morem nič," je povedal, obenem pa poudaril: "To so v glavnem neposrečene kopije, predvsem materiali so manj kakovostni, uporabljajo neprimerne vrste lesa, kot je hrast, ki ima veliko taninov in potem vpliva na okus salame."

Les okoliških kmetov

Načrtuje posebno linijo iz lesa istrskih oljk, za zdaj pa za salamoreznice uporablja les sadnih dreves, hruške, slive in češnje: "Les sadnega drevja nima taninov in je odličen za obdelavo, je gostejši in se ne cefra."

Salamoreznice premaže z lanenim oljem, ki lesu vdahne življenje: parjena hruška (na levi) dobi globoko rjavo barvo, sliva (desno) pa zasije celo v vijoličastih odtenkih.

Ves les, ki ga uporablja, je slovenski. "Še več, dobivam ga iz neposredne okolice, saj je tu okoli veliko kmetov, ki imajo sadno drevje. Z njimi sem dogovorjen, da vzamem les, če oziroma ko podirajo drevesa."

Slivov les, slovenska eksotika

Predvsem sliva mu je zelo pri srcu, zanjo pravi, da je slovenski eksotični les. "Poglejte, v njej so vse barve, od črne in vijoličaste do rdeče in bele," nam je razkazoval svoje lesene izdelke. "Kar srce me boli vsakič, ko mi kdo reče, da je požagal slivo in jo porabil za kurjavo. No, če jo skurijo za prekajevanje salam, mi je malo lažje," je hudomušno dodal.

Za delo z lesom ga je navdušil oče, ki je obvladal umetnost izdelovanja intarzij.

Novšak je tudi sam ljubiteljski salamar, poklicno pa se že vse življenje ukvarja z lesom. 23 let je kot oblikovalec delal v sevniškem Stillesu, zadolžen je bil predvsem za kose, ki so jih izdelovali po naročilu, na primer za opremo hotelov, njegovo delo pa je tudi nekaj serijskih programov pohištva, ki so še vedno v prodaji. Sodeloval pa je tudi pri opremljanju centralne banke Ruske federacije v Moskvi.

Družinska tradicija pogovarjanja z lesom

Les Novšaka spremlja že od mladih nog, njegov oče, ki je prav tako delal v Stillesu, je namreč obvladal umetnost izdelovanja intarzij in je med drugim izdelal mize za grad na Brdu pri Kranju: "Za delo z lesom me je vsekakor navdušil oče in že od nekdaj imam občutek za to. Veste, z lesom se moraš pogovarjati, sicer te ne uboga."