Nedelja, 8. 7. 2018, 12.05
6 let, 5 mesecev
Kje in kaj jesti na Lošinju, "slovenskem" jadranskem otoku
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,86
2
Kvarnerski otok Lošinj je zelo priljubljenih med Slovenci. Vzeli smo pot pod noge in pogledali, kje in kaj lahko naše ljudstvo malica na enem najlepših otokov v Jadranu, ki se v zadnjih letih razvija tudi v eno najbolj vročih kulinaričnih točk v tej regiji.
Pravijo, da je na Lošinju med turisti največ Slovencev, v nekaterih kampih, recimo v Loparih, je Slovencev kar 90 odstotkov, nekaj manj v Rapoći in število se baje vsako leto dviguje. Čeprav najbolj optimalna pot s celine na otok vodi prek dveh drugih otokov. Prek Krka in Cresa, od katerega Lošinj loči le majhen mostiček.
Na Cresu kmetijstvo, na Lošinju pomorstvo in turizem
Cres in Lošinj, ki sta bila v davnih časih en otok, sta si zelo različna. Na veliko manj obljudenem Cresu uspeva kmetijstvo, oljke in češnje s Cresa so znane po celem svetu, jagnjetina pa je v konkurenci s paško morda najboljša v Sredozemlju. V zadnjem času pridelujejo celo vino.
Na Lošinju kmetijstva skoraj ni, domačini pravijo, da že ime otoka (loš pomeni v hrvaščini slab) pove, da v teh krajih poljščine bolj slabo uspevajo.
Riva v Malem Lošinju.
Lošinjci so od nekdaj bolj pomorščaki kot poljedelci, so pa zato na otoku več kot stoletje stare avstrijske vile, nekoč počitniška domovanja pomembnih družin, ki pričajo o zgodnjih začetkih tamkajšnjega turizma. Zdaj turizem nadaljujejo kampi, hoteli ter konobe in restavracije, kjer strežejo samosvojo hrano, ki temelji na sestavinah iz okoliških morij in jasno, s Cresa.
Marina
Če hočete poskusiti jagnjetino s Cresa, kar ni povsem samoumevno, saj velik del jagnjetine prihaja tudi s celine, se morate naročiti v lokalu Marina. Tega, kot ime pove, najdete v marini pri Malem Lošinju.
Zanesljiv naslov za jagnjetino s Cresa - domačini zatrjujejo, da je boljša od tiste s Paga - je restavracija Marina.
Poudarjamo, da je prihod pametno najaviti – jagnje, lahko pa tudi hobotnico, namreč pripravijo pod peko, kar seveda terja kar nekaj časa, za ta podvig pa imajo pri ognju najboljšega mojstra z otoka. Kose jagnjetine obložijo s krompirjem, korenjem in čebulo, ki je po urah pod peko slastno sladka, jagnjetina pa - ne motijo se tisti, ki creške jagenjčke postavljajo na sam vrh.
Creška jagnjetina izpod lošinjske peke.
Imeli smo celo nekaj sreče, da smo v Marini lahko poskusili tudi vino s Cresa, prvo resnejšo polnitev rdečega suščana, ki se ga je lotil Marko Komadina. Če je s Cresa hrana, naj bo tudi vino, smo si rekli, čeprav tudi ob džin toniku, ki so ga za uvod namešali s poprom in rožmarinom, nismo niti malo protestirali.
Omleta z udičem (ovčjim pršutom) in creškim oljčnim oljem.
Če se le da, v Marini poskusite tudi omleto z udičem, ovčjim pršutom, ki velja za pravo otoško specialiteto, pa tudi redkost, saj se ga ne da dobiti povsod. Za popoln otoško-ovčji scenosled pa ne smete zamuditi niti tamkajšnje najboljše sladice, palačink, polnjenih z ovčjo skuto in prelitih z žajbljevim medom.
Bocca Vera
Ime lokala v zalivu Malega Lošinja pomeni "prava usta", kot pravijo ozkemu vhodu v tamkajšnji zaliv. Bocca Vera je ena najbolje ocenjenih lošinjskih gostiln na TripAdvisorju, kar resnici na ljubo ne pove veliko. Ni zelo drugačna od tistih na naši Obali, ima pa vseeno veliko boljšo vinsko ponudbo, še posebej so se prikupili z izjavo, da na žalost nimajo tako dobrih vin kot pri nas v Sloveniji.
Bocca Vera v središču Malega Lošinja ima sijajno teraso.
Vseeno smo pili kar istrsko malvazijo Coronica in ugotovili, da lignji, ki jih strežejo, niso jadranski. Imajo pa jastoge iz lastnega akvarija in nekaj zanimivih jedi, denimo šurlice (lokalne testenine) s škampi v omaki z vodko. Mogoče z njimi ujamejo ruske turiste, nas so prepričali s trisom karpačev (škampi, hobotnica in tun), medtem ko so bile papardele s škampi in tartufi izredno težke, pretežke. Ima pa restavracija v prvem nadstropju eno najlepših teras na otoku.
Tematski vidikovac Providenca
A nikjer na otoku ni lepšega razgleda kot na razgledni točki nad Lošinjem. Domačini uporabljajo izraz spektakularno in mize, postavljene visoko nad Malim Lošinjem, to dokazujejo.
Med ogledovanjem sončnega zahoda ponujajo dve plošči, morsko z marinirano in dimljeno hobotnico, mariniranimi dagnjami, dimljenima orado in brancinom, pašteto dimljene ribe in zeliščno pogačo. Na mesni plošči je v glavni vlogi drniški pršut, zraven pa še panceta, pečenica, olive in olivni namaz, melone, češnjevi paradižniki in pogača.
Na razgledni točki Providenca je na prvem mestu, jasno, razgled. Je pa tudi skromna ponudba hrane in pijače povsem solidna.
Ponudba pijač ni preobilna, največ ljudi ob občudovanju ognjene sončne krogle, ki se počasi premika proti morski gladini, pije istrsko malvazijo. Da ne bo pomote - če boste to hoteli početi v visoki sezoni, boste morali mizo rezervirati.
Alfred Keller
Na hrvaški obali in otokih je v zadnjih letih kar nekaj destinacij začelo ponujati več razkošja, kot smo ga bili vajeni v osemdesetih in devetdesetih. Med njimi je gotovo Dubrovnik, drugi je Hvar, vrhunski so tudi hoteli in restavracije v Rovinju, na Lošinju pa je največ prestiža v hotelih Bellevue in Alhambra v zalivu Čikat.
Prestižni hotel Alhambra v zalivu Čikat so uredili v stari avstrijski vili, ki jo je avstrijski cesar menda dal postaviti za svojo ljubico.
V Alhambri, natančno prenovljeni stari vili, se lahko pohvalijo z najprestižnejšo restavracijo na otoku. Poimenovali so jo Alfred Keller, po avstrijskem arhitektu, ki je pred stoletjem postavil vilo, v kateri zdaj domuje hotel. Mimogrede: menda je v njej takrat bivala Katharina Schratt, ljubica avstro-ogrskega cesarja Franca Jožefa.
Na terasi hotela z razgledom na zaliv Čikat boste za meni petih jedi plačali 60 evrov, vinska karta pa je seznam najboljših vin sveta, največ francoskih, kar nekaj pa tudi slovenskih. Med prvimi številna presežejo ceno tisoč evrov, med drugimi se najde tudi kaj po spodobni ceni.
Da ne bo pomote: na kozarec sta na voljo dva šampanjca. Alfred Keller je vendarle restavracija, ki prisega na najvišje norme, zato tam tudi ne boste jedli v kopalkah. Porcije so majhne, sestavine natančno izbrane in ne nujno lokalne, jedi pa dovršene.
Kaj smo jedli? Pozdrav iz kuhinje je bil kozica na marinirani bučki s kaviarjem balzamičnega jeda, prva jed pa karpačo istrske govedine s paškim sirom. Sledila je cvetačna juha z gobicami in tartufi, nato pa morda najbolj ustvarjalna jed večera, črna "lazanja" s čičeriko in sipo. Za glavno jed ponujajo tako mesno kot morsko možnost, prva je mehka telečja zarebrnica, druga file škarpene. Ne gre pozabiti na serijo paških sirov, za konec, ob portovcu, pa na drobne, a filigransko izdelane sladkarije.
Matsunoki in Diana
Najboljši bar na Lošinju je gotovo v hotelu Bellevue. Mešajo vrsto izvirnih koktajlov, točijo vsa mogoča žganja, ob živi glasbi pa vsaj do polnoči strežejo tudi kakšnih 20 vin na kozarec. Največ je slovenskih in večina je razmeroma dragih.
Imajo pa po novem v hotelu, ki se lahko pohvali z enim najboljših zajtrkov na Jadranu, tudi edino japonsko restavracijo na jadranskih otokih.
Sveže odprti Matsunoki velja za prvo restavracijo s sušijem na jadranskih otokih.
Nadeli so ji ime Matsunoki, kar pomeni bor, lošinjski, jasno, na koncu pa se je izkazalo, da tamkajšnji šef kuhinje pravzaprav meša japonsko in druge kuhinje. Fuzija, če se izrazimo sodobno. Sašimiji, sušiji in slavonski prašiček na istih krožnikih, v dragih Zafferanovih kozarcih pa najraje tuja vina (tudi slovenska).
Za nenaklonjene morskim živalim je medtem na drugi strani zaliva Čikat restavracija Diana, kjer imajo ponudbo bolj mednarodnega kot hrvaškega mesa: chateautbriand za 60, biftek za 35, ribeye za 25 evrov. Irska govedina ima ceno. Diana je tudi eden tistih lokalov, kjer lahko poskusite udič, ovčji pršut, sicer pa se hvalijo z burgerji, svinjskimi rebrci in piščančjimi krilci z žara. Mimogrede, vinska ponudba je nadpovprečna, večina vin, ki gredo k mesu, je logično z juga: Korlat, Bura, Grgić ...
Artratore
Pri Janji v vasi Artratore imajo menda v družini tudi Slovence, čeravno tega nismo posebej preverjali. A gotovo so, smo si rekli, ko so nam ob žlahtini s Krka postregli Radensko.
Vas Artatore, v kateri stoji Janja, je slabih deset kilometrov od Malega Lošinja.
V hiši kuhajo neproblematično morsko kuhinjo, a imajo kar nekaj jedi, ki presegajo jadransko "lignji & pomfrit" ponudbo. Recimo juho iz rakov ali pa kvarnerske škampe, kuhane v oljčnem olju in vinu, ki jih postrežejo na gigantski porciji polente z divjimi šparglji.
Imajo akvarij, iz katerega prinesejo jastoga, lahko skuhajo brancina, ribe so lahko iz krušne peči, imajo lošinjski brodet in seveda jagnjetino, pa tudi piščančje ražnjiče s suhimi figami. Mariniran tun je malce okisan, solata hobotnice je konkretna, s krompirjem, jadranski lignji na žaru so orjaški, cene pa več kot dostopne.
Bora bar
Toliko dobrih, kritik kot smo jih v nekaj dneh slišali o gostilni, ki domuje v zalivčku Rovenska pri Velem Lošinju, se sliši redko.
Razgled iz Bora bara na zaliv Rovenska.
Če smo bili za kosilo razočarani pri Ribarski kolibi v sicer resnično simpatičnem Velem Lošinju, so nas v Bora baru zvečer prepričali tako s ponudbo kot z osebjem. Lastnik je italijanski kuhar, pravi lokalni zvezdnik, ki slovi po izrednih, nekonvencionalno pripravljenih testeninah.
Še pred pašto smo se lotili izvrstnega karpača hobotnice s suhimi paradižniki in sijajnih divjih špargljev s Suska, ki jih na hitro popražijo na maslu, nato pa nanje radodarno nastrgajo tartufe in malo parmezana.
Testenine, vse zvaljane v hiši, so upravičile govorice. Med linguine pomešajo na trake narezane bučke, nato pa čez vse nastrgajo cipljevo botargo, papardele pa so tisti dan obogatili z ragujem divjega prašiča ter malo nastrganega pekorina. Ko smo že pri divjih prašičih: menda jih je na Lošinju in Cresu ogromno, zato so vse pogosteje v loncih in na krožnikih, čeprav divjačina do zdaj v teh krajih ni bila ravno običajna.
Hladne jedi v Bora baru stanejo manj kot deset evrov, za testenine boste odšteli okoli deset. Mize in stoli so vegasti, a je celotna scena izjemno prijetna, predvsem pa ne tako zelo turistična. Imajo kraft piva in zanimive žganice, celo japonske viskije, šef Marco Sasso pa izdeluje tudi dve različici limoncella, klasičnega in z dodatkom smetane - cremoncello. Seveda pa na otoku, ki slovi po dišavnicah, ne manjka niti zeliščno žganje - "trava zaborava" mu pravijo.
Za kantuni in Apoksiomen
V Malem Lošinju so zelo ponosni na muzej Apoksiomena. Gre za kip grškega športnika, ki so ga leta 1996 našli v morju pri Lošinju, po restavraciji pa ga pripeljali v največje mesto na otoku (da, Mali Lošinj je večji od Velega), kjer so mu posvetili celo zgradbo.
Tam se seznanite z vsemi podrobnostmi antičnega kipa in zgodbe o tem, kako so ga našli, na koncu pa si ga lahko tudi ogledate povsem od blizu – a pozor, lahko le gledate, fotografiranje v sobi, kjer stoji bronasti kip, ni dovoljeno.
Bronastega Apoksiomena je dovoljeno fotografirati le skozi zastekljene line.
Ta pomembna reč je navdihnila tudi poseben jedilnik, poimenovan Apoksiomenova kuhinja, ki ga streže več lokalov po otoku.
Najbolj resno so se ga lotili v restavraciji Za kantuni, eni najpomembnejših gostiln v Malem Lošinju, kjer med temi jedmi, ki so jih navdihnili stari Grki, izpostavljajo tunov steak s prelivom sardel, divjačinski golaž s kruhovimi cmoki, fige, kuhane v rdečem vinu, in metino kremo z medom in mandlji.
V restavraciji Za kantuni, skriti v osrčju Malega Lošinja, med drugim kuhajo tudi Apoksiomenove, torej antične recepte.
Za kantuni ima tudi prav solidno vinsko ponudbo, osredotočeno na hrvaška vina, predvsem pa imajo - kot vsaka dobra gostilna - debelušno mačko, ki v svojem slogu pobira davek na jedi. Seveda smo plačali tudi mi, le rožičevemu žganju, ki ga strežejo na koncu, se je odpovedala.
2