SiolNET. Trendi Kulinarika
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Hotel Marina: morje s podpisi ribičev

2

termometer

Izola postaja mesto kulinarike, ob vseh kulinaričnih in vinskih festivalih ima namreč tudi eno najzanimivejših restavracij na naši obali.

Festival oranžnih vin v Izoli postaja tradicija, ki jo mora ljubitelj vina, če je le mogoče, spoštovati. S tem seveda nočemo reči, da gre za najboljši vinski festival pri nas. Gre pa gotovo za človeku najbolj prijazen vinski festival v Sloveniji.

Še en podatek je treba dodati. Ob množici občin in mest, ki jih po svoji podobi urejajo bolj ali manj priljubljeni župani, se zdi, da je v zadnjih letih ravno Izoli uspelo iz socialističnega kraja narediti malo, simpatično mestece po italijanskih vzorih. Trgovinice, galerije, oštarije, pa še festivali vin, olja, neodvisnega filma … Ker se oranžni festivali ponavadi lahko končajo dokaj nenadzorovano, v okoliških bifejih, se je naša ekipa odločila, da bo tokrat samo malce srknila in se že pozno popoldne preselila v restavracijo hotela Marina.

Lokal, še bolj pa hotel imata izreden položaj z razgledom (tudi) na sončni zahod in če najdete parkirni prostor, kar ni lahko, se boste na naši obali redkokje počutili bolje. Na žalost je notranjost, predvsem restavracije, utrujena in zastarela. In čeprav se zdi, kot da bi bila jedilnica še malce v osemdesetih, so v ozadju vrteli zimzelene popevke bolj iz šestdesetih.

Šalo na stran. Kuhinjo v hotelu nadzoruje Ivica Evačič - Ivek, ki se pri mizah rad ustavi in pove, kakšne surovine ima tisti večer na voljo. Njegova osnovna značilnost ni kreativnost, kot bi pričakovali po zapisih v časopisih. Ne, Evačič je ekstremist pri sledljivosti sestavin. Na tabli pred vhodom smo lahko prebrali, da so školjke od Ostrige iz Umaga, pedoče zagotavlja podjetje Prosub, dnevni ulov so prispevali Danijel Hrvat, Valter Radman, Davor Ivković, Marjan Buh in Jan Virant, sipe in kalamare sta dodala Robi in Sandi Radolovič, ribarnica Levante se je potrudila s sardoni, sardelami in ciplji …

Natančnost se še zdaleč ne konča z ribami. Mesnine, kolikor jih že imajo, dobijo pri mesariji Kokol, siri in skute so iz mini mlekarne Marina, ovčji sir je kakopak z Vremščice, kozjega so dobili pri Štembergerju v Ilirski Bistrici, pri njegovem sosedu Nemcu pa krompir in čebulo. Tartufi so Šavlovi, sadje in zelenjava od Agrarie, oljčna olja so Lisjakova, Sergejeva in Rotičeva. Pa še to, za mesojedce so celo našli salame iz Haloz. Da se ve! Hkrati se Evačič, če je treba, pred mizo posipa s pepelom, češ da je nekaterih stvari, predvsem rib, že zmanjkalo in da je zaradi tega moral zakrpati luknjo z ulovom iz bolj mednarodnih voda.

Tudi vinska karta izpostavlja lokalno sceno z Bordonom, Pucerjem, Gordio, koprsko zadrugo, Sterasom, Rodico, Rojacem in Klenartom. Iz Vipave so v kleti Batič, Stegovec, Mlečnik in Guerila, z Brd pa Blažič, Brandulin, briška zadruga, Movia, Ščurek, Edi Simčič in Dušan Kristančič. S Krasa sta Lisjak in Štoka, s štajerskih koncev imajo Puklavca s prijatelji, Dveri Pax, Marof, Dopplerja in Steyerja. Nekaj vin je s hrvaške obale, nekaj iz Italije in Francije, nekaj je šampanjcev, še več prosecca, naš Medot, na primer, pa je po 38 evrov.

Naša miza se je najprej odločila za (poceni) kozarec chardonnaya Quercus in Brandulinov beli pinot. In tudi na splošno se je izkazalo, da iz marsikatere steklenice rade volje natočijo le po kozarec. Potem smo začeli jesti. No, ni res, še prej so nas prepričali, da naročimo starano različico Pucerjeve malvazije, ter prinesli ostrige z limono in domačim gostim belim kruhom. Nadaljevali smo s hišnim trisom, med katerim so sardele na šavor, kos brancina v paradižnikovi omaki in sipina solata.

Serijo predjedi smo nadaljevali s krožnikom školjk: jakobove pokrovače, mušule in dondole. Takole na hitro lahko rečemo, da smo v veliki jedilnici poskusili sedem jedi, kot jih vidi kuhar v Marini, in naj še enkrat zapišemo, da pri Iveku ni velikih kreacij, še največkrat poskuša predstaviti čiste sestavine, mogoče z dodatkom olja in nekaterih začimb.

Prva topla jed je bil sipin golaž z divjimi šparglji in polento, druga pa raviol s sirom in črnimi tartufi. Naj dodamo, da se je v tej fazi na mizi že znašla Rojacova malvazija. Rojac je s svojo omamo poskrbel tudi v nadaljevanju, ko smo na krožniku kombinirali lista in jadranske lignje, oboje dokaj klasično podloženo z blitvo in krompirjem. Na drugi strani so malicali osliča in ciplja, krompir in blitvo pa je spremljal tudi paradižnik.

Še največ avtorske kuhinje je bilo pri sladici. Tistega petka je bil zvezdnik tiramisu s šparglji in jagodami, bolj tradicionalni udeleženci večerje pa so se odrekli zelenjavni sladici in se zadovoljili s solidnim limonovim sorbetom. Pozneje so našli še nekaj mini prigrizkov in med kopico žganic na preizkus poslali domače borovničke, srbsko slivovko in Fructalov (ki je konec koncev tudi srbski) pelinkovec.

Čeprav je bila večerja morska, je treba priznati, da smo se na koncu krepko najedli. Če hočete nekaj podobnega ponoviti, imejte s seboj kakšnih 35 evrov na osebo, za pijačo pa bo treba plačati posebej. Sicer pa je najcenejši in najkrajši meni s predjedjo, glavno jedjo in sladico mogoče dobiti že za 18 evrov.

Povzetek

Sledljiva, skoraj izključno morska kuhinja brez velikih avtorskih vmešavanj v sestavine. Na mizo ne dobite ničesar, za kar se ne bi natančno vedelo, od kod prihaja, in s tega vidika Marina spominja na najboljše restavracije čez mejo.

Vinska karta je za naše kraje izjemno dobro sestavljena, čeprav smo dobili občutek, da nekaterih steklenic, ki so naštete, ni več na sporedu.

Ocena

Ocena gostilne: 3,5

 

 

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin