Sreda, 21. 6. 2017, 17.00
7 let, 1 mesec
Eritrejski kruh: jed, ki je obenem tudi krožnik in pribor
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,05
5
Injera oziroma indžera, elastičen, palačinki podoben tanek kruh z luknjicami, ki zaradi dolge fermentacije razvije kiselkast okus, je na eritrejski mizi praviloma vsak dan. Spremlja skoraj vsak obrok, od zajtrka do večerje, pripoveduje eritrejski akrobat Markkos Tekiu.
"Navajeni smo bili, da vsa družina živi v eni hiši, da smo se med seboj pogovarjali, igrali, si delili hrano, se zbirali okoli injere, kruha, ki je eritrejska in etiopska jed, ter dore, piščančje obare," o svojem načinu življenja na delavnici Kulinarično potovanje v Eritrejo pripoveduje Markkos Tekiu. Sam je v Ljubljani kot prosilec za azil že eno leto.
Injera, osnovna ertirejska hrana, je narejena iz moke starodavnega žita tef, ki je brez glutena. Testo za injero pripravimo tako, da moko z vodo zmešamo v gladko zmes, ki jo nato pustimo na zraku fermentirati tri dni. Na vročem ognju nato spečemo okrogle, palačinkam podobne zaplate. Eritrejska navada je, da pripravijo toliko testa, da spečeni kruh za celotno družino zadostuje za naslednje tri dni. Nato postopek ponovijo.
Tef, ki mu pravijo tudi pritlikavo ali etiopijsko proso, je pomembno v eritrejski in etiopijski prehrani. Vse bolj je zaradi svojih značilnosti priljubljeno tudi drugod, na primer v ZDA, Indiji in Avstraliji, dobiti pa ga je mogoče tudi pri nas. Je brez glutena, vsebuje pa veliko kalcija, železa, beljakovin in vlaknin. Velja tudi za tako imenovano superživilo, ki je pomembno tudi v prehrani vrhunskih tekačev.
Je bolj hranljiv od koruze in pšenice. Domnevajo, da so to žito gojili že 4000 let pred našim štetjem, zato se ga drži oznaka starodavno.
Žito je podobno visoki travi, zraste od 30 do 100 centimetrov visoko. Gre za nezahtevno rastlino z zelo majhnimi zrni, ki v povprečju merijo manj kot milimeter.
Izgubljena zrna
Beseda tef pomeni izgubljen. To se nanaša ravno na majhnost zrn, ki jih, če jih raztresemo, težko najdemo.
Medtem ko je injera z različnimi zelenjavnimi in mesnimi omakami na eritrejskem jedilniku vsak dan, pa jo ob prazničnih dnevih in gostom postrežejo z jedjo doro wate. Gre za pikantno piščančjo obaro, so med kuhanjem pripovedovali mladi Eritrejci, ki so pred tremi meseci v Slovenijo prišli po sistemu relokacije.
V ozadju hrane je mogoče prebrati veliko kulturnih vsebin in navad. Priprava in uživanje jedi je priložnost za izmenjavo, deljenje in povezovanje ljudi. Prehrana odpira tudi prostor za medkulturni dialog in je lahko dober medij za začetek komunikacije, četudi ne govorimo skupnega jezika. Prav to izkušnjo je ponudila eritrejska kulinarična delavnica.
"Ustvarjamo prostore druženja, kraje povezovanja in izmenjave, kjer vsi lahko sodelujemo pri nastajanju nečesa novega. V tem procesu se odvijata medkulturni dialog in izmenjava med udeleženimi. Begunce in mlade iz lokalnega okolja povezujemo prek učenja in spoznavanja različnih veščin ter znanj. To poteka v vse smeri in ne gre za hierarhična razmerja," je poudarila Jana Milovanović, predsednica društva Terra Vera, organizatorja kulinarične delavnice, ki je nastala v okviru projekta SoDelovalnice mladih na področju begunstva, izvedena pa je bila v Gostilni dela.
Priprava in okušanje injere je ob pripovedovanjih o njeni vlogi v eritrejski prehrani spodbudila tudi spomine, povezane z matično državo, ki so jo zaradi politične situacije zapustili mladi begunci. V krogotoku bolj in manj začinjenih omak, ki jih je bilo mogoče zajemati s kiselkasto palačinko, so stekli pogovori o različnih temah. Spodbudila jih je hrana, odpirali pa so se vse do pripovedovanja osebnih zgodb.
Kuhanju in druženju ob hrani sta tokrat dodatno dimenzijo prinesla turista, Američanka Callie Berman in Kolumbijec Sergio Triana, ki živita v Londonu. Naključna mimoidoča sta s praznim želodcem v upanju, da sta naletela na odprto gostilno, potrkala na vrata delavnice. Čez nekaj trenutkov sta že sedela pred krožnikom z injero, prekrito z omako. Poskusila sta jo prvič in tako tudi onadva popolnoma spontano vstopila v proces medkulturne izmenjave. Med eritrejskimi grižljaji sta hvalila tako hrano kot Slovenijo. Poleg Ljubljane sta obiskala Bohinj, Tolmin in Piran. Tako jima je bilo všeč, da sta vrnitev v London celo prestavila za nekaj dni, še pred odhodom pa že načrtujeta ponovno vrnitev.
5