Sobota, 18. 2. 2017, 12.07
7 let, 1 mesec
Butična ljubljanska delikatesa, kjer kupce poznajo po imenu
Aleša in Jurij Zupančič sta se pred osmimi leti odločila dati odpoved v službah, ki ju nista osrečevali, in skočila sta v neznano. Ljubitelja dobre hrane sta želela živeti prav od tega – dobre hrane. Zdaj lahko rečeta, da jima je to uspelo, pa čeprav pot ni bila lahka.
Pred kratkim so podelili letošnje Znake ljubljanske kakovosti in med trgovinami, ki so obveljale za najboljše v prestolnici, je bila tudi delikatesa Dobrote.si, za katero stojita in zanjo dihata Aleša in Jurij Zupančič. Lokal na Tavčarjevi ulici, na pol poti med sodiščem in radiotelevizijo, je verjetno edina prava butična delikatesa v Sloveniji, torej takšna, kjer se prodajalec posveti vsaki stranki posebej, z njo pokramlja, ji pove kaj o izdelkih, ki jih prodaja, in kjer si ob drugem obisku že skorajda stari znanec.
Zunanjemu opazovalcu se lahko to delo zdi neizmerno romantično – imeti svojo trgovinico, v kateri režeš mortadelo in pršut, v papir zavijaš kose dišečega sira in tehtaš vložene artičoke, ob tem pa s strankami še podebatiraš o receptih. "Vsekakor je lepo," se strinjata Aleša in Jurij, "a je tudi zahtevno". Tudi zato, ker je bil skok v ta posel veliko tveganje.
Jurij je delal v računalniškem, Aleša v oglaševalskem podjetju, potihoma pa sta oba sanjala, da bi počela kaj drugega.
Pred Dobrotami sta imela povsem "normalni" karieri, redni službi, Jurij je delal v računalniškem podjetju, Aleša v oglaševalski agenciji. "Bila sem na visokem položaju, stoodstotno vpeta v službo, potem pa sem se po rojstvu otroka začela spraševati – ali je to to. Delo me ni osrečevalo in leta 2009 sem se odločila, da dam odpoved." Enako je pozneje storil tudi Jurij, sledilo pa je vprašanje – kaj zdaj?
Od nekdaj obsedena z dobro hrano
"Z Jurijem sva bila vedno močno povezana s hrano, vedno naju je privlačilo kuhanje, rada sva dobro jedla," se spominja Aleša. "Sama sem si že od majhnega želela biti prodajalka. Takrat so vsi rekli, ah, odličnjakinja si, kaj boš prodajalka, mene je pa vedno privlačilo takšno delo."
Najprej se je rodila zamisel o spletni trgovini, kjer bi prodajala takrat pri nas še povsem neznane paradižnike San Marzano in druge italijanske dobrote, kozarčke z vloženo zelenjavo, namazi in omakami … "V ta posel sva se podala iz srca, ne zaradi poslovne žilice. Začela sva zelo naivno," zdaj na začetke gleda Aleša. "Rekla sem, naredila bova spletno trgovino in tam bodo kupovali ljudje z vsega sveta. Pa ni bilo ravno tako."
"Veliko ljudi niti ne pomisli, da s hrano, ki jo kupujejo po zelo nizkih cenah, nekaj ni v redu. Liter olivnega olja za en evro ne more biti okej."
Pri prodaji tako specifičnih izdelkov, ki tudi zaradi kakovosti, neredko ekskluzivnosti niso najcenejši, je vendarle bistven osebni stik s kupci. Aleša in Jurij svojim strankam ne le prodajata, ampak svetujeta, razlagata, jih izobražujeta in jih ne nazadnje vzgajata.
Hrano, ki jo prodajata, poznata do potankosti, saj vse kupujeta neposredno od dobaviteljev oziroma pridelovalcev. Zato vesta, kako je kaj nastalo, in stojita za tem, da prodajata le kakovostne, neindustrijske izdelke in živila. "Najin posel deluje tudi zato, ker se čuti, da sva midva njegov bistven del."
Tako je videti, ko se Jurij vživi v zgodbo o mortadeli in "zakolu iz zasede":
Njun prvi stik s kupci v živo je bil na ljubljanski tržnici na Pogačarjevem trgu, nato jima je uspelo dobiti prostor v pokritem delu tržnice, ki ga imata še danes. "Posel se je razvijal zelo postopoma. Ni romantična zgodba, češ, tega sva se lotila in čez noč nama je uspelo," se spominjata. Da bi shajala, se je Aleša za dobro leto celo vrnila v "pisarniško" službo, kar je pa še zdaleč ni osrečevalo.
Sanjati sta začela o trgovini oziroma delikatesi, v kateri bi prodajala tudi mesnine, sire in podobno. "Ko sva se odločila, da greva v to, so se stvari kar nekako izšle. Našla sva prostor in ga v dveh mesecih uredila, je pa bila to ena najtežjih preizkušenj v najini karieri. Noben od naju ni prej delal v delikatesi, rezal mesnin in podobno, niti nisva vedela, kakšne stroje potrebujeva."
"Ko se kdo čez nekaj dni vrne in reče, joj, polepšali ste nam sobotni večer, ker smo res dobro jedli … To te izpolni, rečeš si, da je bilo vredno vsega truda." Trgovino na Tavčarjevi sta odprla pred slabima dvema letoma, spomladi 2015. Ker je Italija njuna velika ljubezen in navdih, je večina njune ponudbe od tam, najdeta pa se tudi na primer španski chorizo in pristna španska dimljena paprika, pa tudi kaj slovenskega, recimo kruh, sir in bučno olje.
Vedno na lovu za novimi dobrotami
Raziskovanje ponudbe, lov za novimi izdelki, ki bi jih lahko prodajala, niti ni načrten, poudarjata. "Preprosto živiva tako, da imava vedno odprte oči in brbončice za nove stvari, pa naj bo to v Sloveniji, Italiji ali Vietnamu. Kamorkoli gremo, smo odprti za novosti, poskušamo, primerjamo," je raziskovalni proces pojasnila Aleša, Jurij pa je ob tem izpostavil tudi vezi, ki sta jih do zdaj spletla z dobavitelji. "Mnogi so postali tudi prijatelji in potem ti tudi oni kaj predlagajo, te priporočijo drugim pridelovalcem. Tako nama je uspelo dobiti 'tapravo' mortadelo, prek najinega oljkarja iz Kalabrije pa sva na primer prišla do pristnih peperoncinov in pekorina."
Kupcem želiva dati tudi znanje, namesto njih raziskujeva trg, da jim lahko dava tisto res najboljše, in mnogi so dojeli, kaj želiva povedati. Razumejo, zakaj je bolje, če otroku skuhajo na primer te sveže polnjene testenine, ki jih prodajava, ne pa tiste, ki jih v supermarketu dobijo za en evro. Veliko ljudi niti ne pomisli, da s hrano, ki jo kupujejo po zelo nizkih cenah, nekaj ni v redu. Liter olivnega olja za en evro ne more biti okej.
"To z lahkoto počnem vse svoje življenje"
Imata vse več rednih strank – prav neverjetno je, kako si zapomnita obraze in kaj kdo najpogosteje kupuje. "Zdaj se že dogaja, da pri nama nakupuje kdo, ki je še kot otrok prišel s starši k nama na tržnico. To je res lepo videti. Ali pa ko se kdo čez nekaj dni vrne in reče, joj, polepšali ste nam sobotni večer, ker smo res dobro jedli … To te izpolni, rečeš si, da je bilo vredno vsega truda."
Zdaj lahko rečeta, da živita od tega, kar ljubita, in da z veseljem delata to, kar delata. Kot pravi Aleša: "Če sem se pred osmimi ali devetimi leti spraševala, ali je tista služba nekaj, kar želim početi do smrti … No, to, kar delava zdaj, z lahkoto počnem vse svoje življenje."
2