Petek, 27. 10. 2023, 22.15
1 leto, 1 mesec
Intervju z duetom Uroš in Tjaša
Par, ki osvaja Slovenijo: Situacija nas je vse pustila odprtih ust #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,17
Glavno besedo v njunem zakona imata, kot sta se pošalila Tjaša in Uroš, njuna hči Lori in muc Gustl.
Uroš in Tjaša, eden najprepoznavnejših glasbenih parov pri nas, bosta letošnje leto zaključila z več kot sto nastopi, med katerimi je bilo vsaj 70 porok. Po napornem letu se z družino odpravljata na enomesečni dopust v tujino, v začetku novega leta pa sledi njun največji projekt doslej. 9. februarja bosta nastopila v Cankarjevem domu, ki sta ga razprodala v le 36 urah, pri tem pa se je celo sesula spletna stran. "Za Cankarjev dom sva dolgo časa zbirala pogum. Potem pa nas je situacija vse pustila odprtih ust. Na to nisva bila pripravljena niti midva niti najina ekipa. Tudi v Cankarjevem domu niso bili pripravljeni na tak naval. Kaj takšnega se še ni zgodilo, zato sva zelo ponosna, da če v čem orjeva ledino, jo v tem," sta povedala v intervjuju za Siol.net.
"Ko sva se združila v duet, nisva imela tako visokih ambicij in vizije, ki jih imava danes," sta povedala zakonca Steklasa.
Glasbeni duet, ki ustvarja pod umetniškim imenom Uroš in Tjaša. Združuje ju ljubezen drug do drugega in ljubezen do glasbe. Par sta od leta 2015, štiri leta kasneje pa sta svojo ljubezen okronala še s poroko. Leta 2017 sta izdala pesem Boš znal naprej me ljubiti, ki je hitro postala pravi hit in ima na njunem profilu na YouTubu že več kot tri milijone ogledov.Pred nastankom dueta sta bila oba člana drugih skupin. Uroš Steklasa je nekdanji član Ognjenih muzikantov, Tjašo Hrovat Steklasa pa smo spoznali v šovu X Factor kot članico skupine S.W.A.G. Nekaj časa je pela tudi v Ansamblu Jureta Zajca.
Z njima smo se pogovarjali o novem albumu, prihajajočem koncertu v Cankarjevem domu, napornem letu, polnem koncertov, pa tudi o osebnem življenju, ljubezni, družini in prepoznavnosti.
Lahko bi rekli, da sta trenutno ena izmed najuspešnejših glasbenikov pri nas, saj razprodata praktično vse koncerte, na katerih se pojavita. Kdaj sta vedela, da je čas, da stopita stopničko višje in pripravita koncert v Cankarjevem domu?
Tjaša: O tem smo se dolgo samo pogovarjali. Za najin duet imava precej visoke ambicije in želje. Seveda bi si marsikateri korak želela preskočiti, včasih sva zelo neučakana, ampak vedno pogosteje tudi ponosna, da sva šla počasi in z gotovostjo. Ničesar ne začneva nepremišljeno.
Uroš: Je pa res, da sva čisto na začetku, ko sva postala duet, najino zgodbo začela samo z vidika prepevanja na poročnih obredih. Takrat nisva imela tako visokih ambicij in vizije, ki jih imava danes. Po uspehih, ki so sledili že po prvih najinih pesmih, pa je bilo logično nadaljevanje, da so same od sebe zrasle tudi te ambicije o nastopanju in koncertiranju.
Tjaša: Za Cankarjev dom sva dolgo časa zbirala pogum. Zdaj pa se nama je zdelo, da če pravi čas začnemo s promocijo, bi do februarja dvorano utegnila napolniti. Potem nas je pa situacija vse pustila odprtih ust.
Koncert sta razprodala v le 36 urah.
Tjaša: Res je, na to nisva bila pripravljena niti midva niti najina ekipa. Tudi v Cankarjevem domu niso bili pripravljeni na tak naval, saj so jim najini poslušalci dejansko "sesuli" stran (smeh, op. p.). Kaj takšnega se še ni zgodilo, zato sva zelo ponosna, da če v čem orjeva ledino, jo v tem (smeh, op. p.).
Dejala sta, da bo ta koncert drugačen od vseh ostalih. Kaj pripravljata?
Uroš: Rada bi, da večina teh "cukrčkov" ostane za tiste, ki bodo zadevo videli v živo, ker bo tako tudi učinek verjetno večji. Lahko pa poveva, da na odru zagotovo ne bova sama, razširil se bo tudi najin bend. Na odru nas zna biti okrog 20, na trenutke pa verjetno tudi kaj več.
Leta 2021 sta postala starša deklice Lori. Zanjo si želita le, da "bo srečna in da bo znala biti srečna".
Ima datum, ki sta ga izbrala (9. februar), kakšen poseben pomen?
Uroš: Pride takoj za osmim (smeh, op. p.).
Tjaša: Želeli smo si, da bi bil koncert okrog valentinovega, nima pa ta datum nekega posebnega pomena.
Ko sta ravno omenila vajin bend, nekateri člani, recimo bobnar, igrajo tudi v drugih skupinah. Komu dajo v primeru, da so koncerti na isti dan, prednost?
Uroš: To je pa čisto odvisno. Kar se tiče naju, se mi zdi, da nimava posebnih zahtev. Od benda nisva nikoli zahtevala ekskluzive. Če pa iz kateregakoli razloga pride do tega, da se kdo koncerta ne bi mogel udeležiti, lahko je tudi zaradi bolezni, si mora vsak zagotoviti menjavo. Ponavadi se vsi vprašamo, ali imamo čas, in če ga imamo, gremo. To je to.
Prihaja tudi vajin drugi album, ki sta ga poimenovala Steklasika, s katerim se bosta vrnila h klasiki. Kaj to pomeni in v čem bo ta album drugačen od prvega?
Tjaša: Tekom promocije tega albuma sva ugotovila, da si Steklasiko še celo midva razlagava drugače (smeh, op. p.). Jaz sem si jo razlagala v smislu, da se vračamo nazaj h klasičnemu načinu ustvarjanja. Torej da so vsi glasbeniki svoje inštrumente prišli posnet v živo, da nič ni ustvarjeno računalniško. Uroš si je pa to predstavljal malce drugače.
Uroš: Je pa res, da smo tudi prvi album že snemali na podoben način. Kar je pri tem albumu drugače, je to, da smo dodali klasične inštrumente – trobila, godala in tako naprej. Na ime Steklasika pa sem gledal bolj kot na besedno igro, torej da je to najina klasika. Da sva zdaj našla svoj zvok in da je to najina klasika, se pravi Steklasika.
Leto 2023 je bilo za vaju verjetno precej naporno. Sta zelo utrujena? Kdaj in kam gresta na dopust?
Leta 2021 sta postala starša deklice Lori, ki bo kmalu, če se ne motim, dopolnila dve leti. Vaju je rojstvo hčerke kakorkoli spremenilo?
Tjaša: Zelo naju je spremenilo. Absolutno ni več isto.
Uroš: Spremenilo nama je življenje in ne naju kot osebi.
Tjaša: Potrebnega je bilo ogromno prilagajanja. Želela sva si otroka vpeljati v najino življenje in ne spremeniti življenja zaradi otroka. So pa zagotovo potrebne prilagoditve. Spomnim se, da sva prvo leto imela nastope samo čez dan. Zdaj vedno pogledam, da je čim manj takšnih dni, da je Lori dva zaporedna dneva v varstvu. Logistično je vse skupaj kar oteženo. Vsak mesec pošljem sporočilo celotni družini, kako so kaj s časom med vikendi za varstvo (smeh, op. p.).
Uroš: To ne pomeni, da je Lori v varstvu vsak dan, ampak predvsem ob sobotah. Nisva želela kariere zanemariti zaradi otroka in ne otroka zaradi kariere. Posledično zaradi tega pogosto trpita prosti čas in spanje (smeh, op. p.). Ampak vse se da. Zdi se mi, da je vedno manj nenaspanih dni in da je vsak mesec lažje.
Tjaša: Ko smo skupaj, čas preživimo zelo kvalitetno. Je pa Lori zelo prilagodljiva, nasmejana in vesela deklica. S svojimi sorodniki je posledično močno povezana. Tako da imamo dvojno zmago – midva imava varstvo, ko greva na koncert, sorodniki pa komaj čakajo, da pridejo na vrsto za varstvo.
Vaju hči kdaj spremlja na kakšnem koncertu?
Tjaša: Ne, za to pa je še premajhna in koncerti se začnejo prepozno. Skozi čas smo vzpostavili neko rutino glede spanja, zato jo poskušamo čim bolj ohranjati. Hkrati bi bili koncerti potem naporni tudi zame, ko bi jo med publiko slišala, da si želi na oder (smeh, op. p.).
Uroš: Nihče ne bi imel nič od tega.
Tjaša: Res je. Se pa zelo veselim prvega koncerta, na katerega naju bo ona lahko prišla pogledat. Enkrat je bila sicer na tonski vaji za snemanje oddaje V petek zvečer na RTV, z njo je bila Uroševa mami, in naju je gledala, kako pojeva, in rekla: "Ati, mami, la la la." Bila je res vesela (smeh, op. p.).
Ali vajina hči, kljub temu da je še majhna, kaže zanimanje za glasbo?
Tjaša: Ja, seveda. Glasba je sestavni del najinega življenja, tako da je temu tudi hočeš nočeš izpostavljena. Je pa ne siliva. Zadnjič je celo sama sestavila svojo pesmico, sicer zelo enostavno, ampak se je pa sama spomnila besedila zanjo, in res se mi je zdelo posrečeno.
"Rada bi, da večina teh 'cukrčkov' ostane za tiste, ki bodo zadevo videli v živo, ker bo tako tudi učinek verjetno večji," sta dejala o koncertu, ki ga v začetku februarja pripravljata v Cankarjevem domu.
Bi si želela, da ko odraste, stopi po vajini poti in se ukvarja z glasbo?
Uroš: Želiva si le, da bo srečna in da bo znala biti srečna. Tudi mi imamo s tem včasih težave, saj ne prepoznamo, da smo si v preteklosti vedno želeli veliko manj, kot imamo zdaj, pa si vseeno zdaj želimo še več. Zanjo si najbolj želim, da bi znala stremeti k sreči in jo potem tudi prepoznati.
Si v prihodnosti želita še kaj otrok?
Tjaša: Zaenkrat ne. Smo štiričlanska družina, skupaj z mačkom Gustlom, in to je zaenkrat dovolj. Trenutno je to največ, kar lahko dava, da sva lahko dobra starša in lahko ustvarjava kariero tako, kot sva si želela. To je odgovornost in na to tudi tako gledava. Ker želiva delati kakovostno, trenutno nimava kapacitet za še enega otroka.
Redni službi sta pustila šele slabo leto nazaj, pa vendar, sta kdaj razmišljala, da je bila ta odločitev napačna?
Tjaša: Nikoli. Zdaj bo sicer eno leto, odkar sem postala podjetnica. Te odločitve ne obžalujem niti za sekundo. Sva pa mislila, da bo s tem, ko sva pustila službi, bistveno manj dela in da bova imela več časa zase. Ko imaš enkrat čas, da se posvetiš stvarem, ki so te prej veselile in jih nisi mogel izpopolniti ali narediti, ker si bil utrujen od službe ali pa si svojo energijo dajal službi, ugotoviš, da imaš še veliko več idej in načrtov. Projekti se ti kar sami odpirajo, ti pa ne bi rad ničesar zamudil. Ker sam razpolagaš s časom, poskušaš tudi na račun lastnega udobja uresničevati svoje sanje in cilje. Dela je bistveno več, je pa to nekaj, kar naju veseli, saj veva, da delava zase.
Stare službe ne pogrešam, pogrešam pa otroke. Noro mi je, da v službi nisem bila že dve leti, in ko jih občasno vidim, ne morem verjeti, kako so že zrasli (smeh, op. p.). Nekateri pridejo tudi na najine koncerte.
Uroš: Tudi mene so sodelavke zdaj poleti prišle pogledat na koncert. Bilo je res lepo.
"Smo štiričlanska družina, skupaj z mačkom Gustlom, in to je zaenkrat dovolj. Trenutno je to največ, kar lahko dava, da sva lahko dobra starša in lahko ustvarjava kariero tako, kot sva si želela," pravita.
Se z glasbo torej da preživeti?
Uroš: Živiva! (smeh, op. p.)
Tjaša: Ja. Glasba je najina služba. Kolikor nama čas dopušča, pa sinhronizirava tudi risanke. Poleg vsega pa imava tudi spletno trgovino s svojo linijo izdelkov, ki sva se ji preko mojega s. p. posvetila malce bolj resno. Vse, kar delava, je torej povezano z glasbo.
Ali poroke predstavljajo večji posel kot prirejanje koncertov?
Uroš: Odvisno, česa imaš več. Pri nama zaenkrat še vedno prevladujejo poroke. Ampak tudi posel je relativen glede na to, kaj si pod to besedo predstavljaš, ker ni vse v denarju. Zdaj sva začela zelo uživati tudi na najinih koncertih, zato naju je začelo vse bolj "srbeti", da bi bilo tega čim več.
Tjaša: Zelo lepo se nama zdi, da se najina glasba ljudi tako dotakne, da so pripravljeni datum svoje poroke prestaviti samo zato, da bi jim midva lahko prišla zapet. Vsekakor bova s tem (poroke, op. p.) nadaljevala tudi naprej. Se pa hkrati vse bolj resno spogledujemo tudi z večjimi koncertnimi prizorišči, kot smo jih bili vajeni do zdaj. Tudi v tej smeri se nama po razprodanem koncertu v Cankarjevem domu odpira.
Uroš: Vse kaže, da bomo po koncertu v Cankarjevem domu naredili zelo "fletno turnejco" koncertov po Sloveniji.
Tjaša: Tega se zelo veseliva, saj na koncertih res uživava. Poseben privilegij je videti, kako cela dvorana poje tvoje pesmi. To je res dober občutek.
Tjaša pravi, da jo besedila na koncertih vsakokrat znova "zadanejo". "Takrat se spomniš bistva, zakaj si skupaj in kaj te drži skupaj," je povedala.
Ko smo ravno pri porokah, imata morda podatek, na koliko porokah sta v letošnjem letu pela?
Tjaša: Na več kot 70-ih zagotovo.
Se vama je katera še posebej vtisnila v spomin?
Tjaša: Na enem izmed lanskoletnih koncertov naju je nek mladenič prosil, če lahko zaroči svojo punco, in potem sva mu pomagala z zaroko. Letos sva temu istemu fantu pomagala presenetiti izbranko tudi na njuni poroki. Tako da sva bila na njuni zaroki, nato pa še na poroki. S kakšnimi pari prav odraščamo skupaj. Enemu paru sva pela celo na zaroki, poroki in nato še na krstu njunega otroka. Sva že skoraj del družine. Res je zanimivo, kakšne vezi tekom let stkemo z nekaterimi poslušalci.
Imata morda kakšne skrite hobije? Kaj rada počneta, ko ne ustvarjata?
Vaju je pa zelo lepo gledati na odru tako zaljubljena in srečna. Kje je skrivnost tako uspešnega zakona? Imata ob tako napornem urniku sploh kaj časa zase?
Uroš: Zdaj res zelo malo. Poskušava združiti prijetno s koristnim. Za naslednje leto imava načrt, da vse skupaj malce umirimo, saj je bilo letos res naporno. Vseh nastopov in koncertov skupaj bo verjetno okrog sto ali še več. Ob tem, da imaš družino, hočeš biti takšen oče in mati, kot je treba, hkrati pa snemati še album, ki je zelo obsežen projekt, je res naporno. Imava tudi vsak svoje projekte, Tjaša je zdaj sodelovala v nekaj zelo odmevnih celovečernih risankah, jaz sem sodeloval v celovečernem filmu Je kir ke riku?, s katerim dosegamo svojevrstne uspehe po gledanosti. Za naslednje leto sva se odločila, da bo tega malce manj, da bova lahko večkrat izkoristila čas za kakšno večerjo. Skrivnost uspešnega zakona pa je vedno v ohranjanju komunikacije.
Tjaša: Meni se tudi zdi, da me, ko na koncertih pojem besedila, ta vsakokrat na novo "zadanejo". Takrat se spomniš bistva, zakaj si skupaj in kaj te drži skupaj.
Uroš: Koncerti so kar malce terapevtski.
Si gresta kdaj na živce?
Uroš: Nikoli (smeh, op. p.).
Tjaša: Ja, itak. Seveda.
Kdo pa ima glavno besedo?
Uroš: Lori (smeh, op. p.). In muc.
Tjaša: Odvisno, koga vprašaš. Delava tako, da obema ustreza.
Uroš: Nikoli ni tako, da se nekdo nekaj odloči, četudi je drug proti. Vedno poskušava komunicirati in situacije reševati s kompromisi.
V letošnjem letu sta nastopila na vsaj 70-ih porokah.
So pa vajine pesmi predvsem ljubezenske. Kje še najdeta navdih za nove?
Tjaša: Jaz sem v življenju napisala samo dve besedili, tako da naj na tole odgovori kar Uroš.
Uroš: Navdih najdem doma in sproti v življenju, ko kaj razmišljam in se odpirajo nove poti ali nova vprašanja. Če pogledaš od daleč, se mogoče res zdi, da so vse najine pesmi ljubezenske. Če pa se poglobiš, ugotoviš, da vsaka pesem ne poje o isti stvari. Ena poje o tem, kako lepo je biti zaljubljen, kako imaš občutek, da ti nihče nič ne more. Druga govori o tem, kako si želiš biti kot dedek in babica, ki ju vidiš, kako se po toliko letih držita za roke, in si predstavljaš, da si to ti oziroma po tem hrepeniš. Tretja govori o tem, kakšni izzivi pridejo v dolgoletni zvezi in kako kot par znova najdeš svoje bistvo. Se pravi, če se v pesmi poglobiš, iz njih izluščiš marsikaj poučnega ali življenjskega.
V enem izmed intervjujev sta dejala, da ko Uroš napiše pesem, nastopi "sito", ki mu rečeta Tjaša – ona oceni, ali ji je pesem všeč ali ne, pri tem pa je večkrat celo neusmiljena.
Uroš: Res je. Kot avtor ali umetnik se večkrat predaš navdihu, kar pa ne pomeni, da bo vsem všeč. Seveda, da mora biti nama obema všeč. Če presodiva, da neka pesem ni za duet, še ne pomeni, da je slaba, ampak samo, da ni za naju. Midva morava v besedilo verjeti. Če hočeva, da ljudje besedilo začutijo, ko pojeva, kot se zdaj dogaja z najinim zadnjim singlom Eno srce, potem morava v pesem res verjeti. Po izdaji te pesmi (Eno srce, op. p.) so nama ljudje pisali, da so se morali med vožnjo in poslušanjem pesmi ustaviti na cesti, da so se lahko zjokali. Pošiljali so nama tudi fotografije, kako jim kocine stojijo pokonci.
Videospot za pesem Eno srce si oglejte spodaj:
Torej niste užaljeni, če Tjaši pesem ni všeč?
Tjaša: Je tudi (smeh, op. p.).
Uroš: Moraš imeti kar trdo kožo. Ne samo zaradi Tjaše, ki ji ni vse všeč, ampak tudi, ker na poti glasbenika dobiš ogromno zavrnitev. Glavno je, da verjameš vase in se ne spreminjaš zaradi drugih. Poznam ogromno zgodb, ne nujno samo v glasbi, ko te nekdo kritizira, zato se mu prilagodiš in narediš tako, kot je rekel on. Mogoče si potem leto ali dve uspešen, ampak pri tem izgubiš sebe. Ne vem, če je to vredno.
Kaj pa če je obratno, da Uroš kritizira vas, Tjaša?
Tjaša: Me tudi velikokrat. Predvsem ker imam preveč stvari, mi zato zmanjkuje časa za doslednost pri odpisovanju na elektronsko pošto. Poleg koncertov sem jaz zadolžena za vse poroke, nastope in ostale stvari. Tega se včasih nabere preveč, med vikendom dobim tudi po 50 mailov in enostavno včasih zmanjka časa.
Uroš: Meni se zdi, da jo še najpogosteje kritiziram pri skrbi zase. Je odlična mati in vse izpelje super, nase pa pozabi. Če ne skrbiš zase, zaradi tega trpijo tudi druga področja. Najprej moraš imeti rad sebe.
Kako pa sprejemata negativne komentarje? Vaju prizadenejo?
Uroš: Takšne stvari se dotaknejo vsakogar, Tjašo pa zdaj sploh. Jaz sem na to začel gledati tako, da nikoli ne boš všeč vsem. Bolj kot boš poznan, več bo tistih, ki te obožujejo in te imajo radi, več pa tudi tistih, ki te ne marajo in jim greš na živce. Zdi se mi, da je teh kritikov zdaj vedno več, kar pa pomeni, da je vedno več tudi tistih, ki naju imajo radi. To pomeni, da sva lahko vesela, ker nama gre tako dobro.
Tjaša: Fascinira me, ko pogledam avtorje teh negativnih komentarjev in ugotovim, da so to večinoma starejši ljudje. Jaz bi jim kar pomagala. Res težko razumem, kaj imaš od tega, da blatiš in žališ druge. Ne morem se poistovetiti s tem, da nekomu, ki ga ne poznaš, napišeš nekaj grdega. Nikoli nisem razumela tega. Ne bom rekla, da se zaradi tega obremenjujem, ne morem pa reči, da mi je vseeno. Ravno zdaj sva se lotila dobrega izziva. Za vsakih sto negativnih komentarjev lahko začnem razmišljati o novem potovanju. Tako da naj kar komentirajo, saj sem vsakokrat bližje novemu potovanju (smeh, op. p.).
Poleg glasbe se oba ukvarjata tudi s sinhroniziranjem risank. "Tjaša je sodelovala v nekaj zelo odmevnih celovečernih risankah, jaz pa sem sodeloval v celovečernem filmu Je kir ke riku?," nam je povedal Uroš Steklasa.
Torej spremljata negativne komentarje?
Tjaša: Pod medijskimi članki ne, so se pa zdaj začeli pojavljati prav na najinem profilu. Prej tega ni bilo. Bili so le pod medijskimi članki, kar je klasika, najin profil pa je najin prostor, kjer ne rabiš biti, če ne želiš. To se mi zdi najbolj fascinantno.
Uroš: Saj je pri medijih isto. Ne rabiš biti tam, če ne želiš.
Vse več ljudi se slej kot prej sooči tudi z izgorelostjo, ki je v začetku letošnjega leta doletela tudi vas, Tjaša. Kako ste se takrat počutili in kako kaj takšnega sploh preprečiti?
Tjaša: Jaz sem se temu še uspela izogniti. Sem bila pa na zelo dobri poti in sem z vlaka do izgorelosti uspela skočiti zadnji čas. To je povezano ravno s skrbjo zase, o kateri je prej govoril Uroš. Glede kariere se obnašam, kot da nimam družine, ko sem z družino, pa se obnašam, kot da ne obstaja nič drugega. Na koncu dneva pa zmanjka časa zame. Preveč si vse jemljem k srcu, preveč razmišljam o vsem. Včasih je res naporno biti v moji glavi. Ko sem bila na poti k izgorelosti, sem hotela vse. Najprej me je poskušalo ustaviti telo z vnetim slepičem, pa me ni, saj smo vse le prestavili na naslednji mesec. Res se ne znam ustaviti. Mislim si, da jaz bom že zdržala, poskrbeti je treba za druge.
Uroš: Še takrat, ko bi morala počivati zaradi slepiča, ni in je dobila še pruh.
Tjaša: Zdaj vse bolj delam na sebi. Še vedno imam sicer to težnjo, ampak delam na tem, da to izboljšam. Mi gre že bolje. Pred mano je še dolga pot, ampak sem ven iz hudega. Zdi se mi, da glavo držim nad vodo in plavam brez rokavčkov.
Izgorelost je torej mogoče preprečiti tako, da delaš na sebi?
Tjaša: Jaz sem obiskovala psihoterapijo, še vedno jo. Meni je to zelo pomagalo, saj ozaveščaš in iščeš izvore določenih škodljivih vzorcev in se jih učiš izkoreninjati ter jih nadomeščati z novimi. Do izgorelosti tudi najpogosteje pride prav pri določenemu profilu ljudi, s katerimi imam dosti skupnega. Delo na sebi je težko, ampak ko se osvobodiš, je res lažje.
Jaz bi vsakemu svetovala obiskovanje psihoterapije, saj je res koristna. Prepričana sem, da bi bil svet veliko lepši, če bi vsi hodili na psihoterapijo.
Da bi igrala za politično stranko, so ju že povabili, "ampak sva zavrnila, ker se ne želiva politično opredeljevati". "Midva med ljudi širiva ljubezen in pozitivne vrednote," sta povedala.
Kako pa je s prepoznavnostjo? Vaju na ulicah pogosto ustavljajo?
Tjaša: Vsako leto je tega več.
Uroš: To se je začelo poznati predvsem zdaj. Tudi če greva v kino, naju najdejo in vprašajo, če se lahko slikajo z nama.
Tjaša: Ampak je luštno. Zaenkrat naju to ne moti. Ljudje so zelo kulturni.
Uroš: Najina ciljna publika ni žaljiva ali pretirano vsiljiva. Več ali manj smo vsi kulturni in prijazni drug do drugega. Načeloma nekih posebnih težav nimava.
Kaj pa, ko je z vama hči? Ljudje niso preveč vsiljivi?
Tjaša: Takrat pa sploh ne. Takrat še posebej spoštujejo zasebnost in so uvidevni.
Uroš: Mogoče se res zgodi kdaj, ampak ne toliko zaradi prepoznavnosti. Predvsem starejši ljudje so radi v otrokovem osebnem prostoru. Zdi se mi, da to ni težava poznanih, ampak težava ljudi z otroki (smeh, op. p.). To je treba vzeti v zakup.
Tjaša: Razmišljam, da je mogoče še najbolj nerodno, da te nekdo prepozna v savni.
Uroš: Tako da Lori ne hodi več v savno (smeh, op. p.).
So vaju že kdaj povabili, da bi igrala za kakšno politično stranko?
Tjaša: So, ampak sva zavrnila, ker se ne želiva politično opredeljevati. Midva med ljudi širiva ljubezen in pozitivne vrednote.
Uroš: Takoj ko se vmeša politika, se vsa sporočilnost, ki jo želiva predati, zamegli.
Tjaša: Zamegli se tudi v mislih poslušalcev, ker te potem želijo "popredalčkati". Temu se na veliko izogibava, saj se nama zdi škoda. Ne želiva se povezovati z nikomer.
Sta na splošno zadovoljna s slovenskim glasbenim trgom ali bi se morda želela kdaj preizkusiti tudi v tujini?
Tjaša: Jaz sem kot majhna vedno sanjala o Evroviziji. Vedno. Kako je peti na takem odru in pred tako številčno publiko, bi morda enkrat rada občutila in mislim, da je to izkušnja, ki se zgodi enkrat v življenju. To je le en piškotek, ki ga želim poskusiti, potem pa se vrniti v realnost, v kateri res uživam. Intima, ki jo imava na najinih koncertih, nama zares ustreza. Vedno se ustvari dobra klima.
Uroš: Kot da niso na koncertu, ampak se družijo z nama. Skupaj gremo čez vrtiljak čustev.
Tjaša: Tudi midva si želiva čez nekaj časa ciljati na večje dvorane, kot jih polniva zdaj. Ampak bomo videli, kam naju bo življenje zaneslo. Evrovizija je bila pa vedno nek biser tujine.
Uroš: Jaz pa po Evroviziji načeloma nisem nikoli hrepenel. Če že, se na Evroviziji vidim kot avtor. Takšne stvari običajno pridejo sproti.
Tjaša: Mogoče bo pa on zame napisal pesem, jaz pa se bom sama prijavila (smeh, op. p.).
Uroš pravi, da je skrivnost uspešnega zakona v "ohranjanju komunikacije".
Preberite tudi:
