Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Neža Mrevlje

Torek,
29. 9. 2015,
10.48

Osveženo pred

8 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

film

Torek, 29. 9. 2015, 10.48

8 let, 1 mesec

Zgodbe iz sekreta: film o izgubljenih slovenskih 35-letnikih

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
"Ko sva se ozirala vase in naše sovrstnike, 30- do 40-letnike, sva ugotavljala, da smo polni nervoz in tesnob," pravita režiserja Tijana Zinajić in Gregor Andolšek. Nastal je film: Zgodbe iz sekreta.

Ljubljana, leta 2013, trije 35-letniki, tri zgodbe iz sekreta: o umetnici Azri (igra jo Tijana Zinajić), ki joče, ko je sama, o Jurčku (igra ga Gregor Zorc), bodočem očetu, ki se ukvarja z vprašanjem svoje homoseksualnosti, pesniku (igra ga Primož Prinat), ki ne ve, kaj bi sam s sabo, išče pa službo pesniku primerno.

V celovečercu z naslovom Zgodbe iz sekreta, ki ga je mogoče od 1. oktobra naprej videti v Kinodvoru (predvajan je bil že na lanskoletnem Festivalu slovenskega filma in na letošnjem festivalu Opuzen), sta režiserja Tijana Zinajić in Gregor Andolšek, pa tudi scenarista in producenta tega filma, zajela duh časa, vzdušje svoje generacije, 30- in 40-letnikov. Nekoliko izgubljenih, z nekaj neuresničenih sanj, tako profesionalnih kot intimnih, in precej tesnobnih.

Kaj je tisto, kar smo naredili narobe? Sprejeli smo odgovornosti, ustvarili smo si kariere, družine in še vedno smo se družili in zabavali … Ali smo sledili svojim sanjam? Ali pa smo se mogoče le prilagodili? Ali pa smo nekje zgrešili … Mogoče je to obdobje takšno in se v njem začnemo iskati, je tisto, kar se ob filmu in v njem, predvsem pa tudi v svojem življenju, sprašujeta avtorja. V filmu gre tako za odtis njunega doživljanja sebe in svojih prijateljev v tem prostoru in času, ki posamezniku in posameznici nalaga veliko mero krivde za okoliščine, v katere je ovito njegovo življenje, pa čeprav tudi za tiste, ki so del širšega družbenega, ekonomskega in političnega konteksta in ne le v rokah posameznika samega.

Nastal je čudaški, nekontroliran film Prav v teh okoliščinah, kjer ni ravno rožnato tudi za umetniško produkcijo, sta se filmarja, brez javnih sredstev: s svojo idejo in vizijo, s pogumom in vztrajnostjo, z joto, golažem in sendviči za ekipo, ki se je v celoti odpovedala honorarju, lotila projekta. Filma, ki ne ponuja odgovorov, odpira pa veliko vprašanj, tako o generaciji, ki jo portretira, in vzdušju, v katerem ta biva. Med drugim tudi o tem, kako posamezniki in posameznice na svoja pleča tako ali drugače prevzemamo veliko mero odgovornosti in iščemo rešitve za to, kar bi moralo biti stvar državnega oz. sistemskega, če razširimo kontekst filma tudi na zgodbo o njegovem nastajanju.

Kdaj je namreč, kot sta med drugim s svojo odločitvijo pokazala avtorja, da tudi brez javnih sredstev posnameta film, to lahko tudi edini način, da uresničimo svoje sanje. Njune so bile posneti film. In sta ga, četudi za to nista dobila finančne podpore. K temu sta med drugim pripomogla, kot pravi Andolšek, tudi ustvarjalna trma in pogum. In nastal je "film, ki je čisto čudaški. Nekontroliran. Tak norec je. Mlad …" prav to, kar si je zanj režiser želel.

"Pravi užitek je graditi pred sabo to, kar si dolgo pisal" "Snemati film o izgubljenih 35-letnikih brez denarja," pa je prineslo tudi svojevrstno svobodo, se strinjata oba. "Je pa pri tem seveda pomembna vloga ljudi. Ko sva se podala v ta projekt, sva se počutila suverena. Šlo je za posebno izkušnjo, saj je bil vsakdo, ki je bil del ekipe, tam zato, ker je tako želel. V procesu sem izjemno užival tudi zaradi tega, ker sem vedel, da delamo film brez denarja in s podporo ljudi. Počutiš še plemenito in pravi užitek je graditi pred sabo, kar si prej tako dolgo pisal," še pravi Gregor Andolšek.

1991 – ko najstnik postane odrasel in se znajde v drugem sistemu V kontekstu filma izstopa tudi letnica 1991, ki se sicer pojavlja kot orientacijska točka v življenju protagonistov. Kot ločnica med najstniškim obdobjem in odraslo dobo, v kateri se liki soočajo z lastnimi neizživetostmi in razočaranji onkraj mladostniških sanj in predstav. Vsak s svojo krizo.

A letnica 1991 ima tudi družbeni kontekst, je ločnica med dvema različnima političnima ter ekonomskima sistemoma. Gledamo namreč posameznike, ki so odraščali in sanjali v drugem družbenem trenutku, kot je ta v njihovi odrasli dobi. Kar prav tako ni zanemarljivo.

"Odraščali smo v času, ki ga ni več. Sama sem iz drugega časa, nekaterih stvari danes ne razumem. Kot na primer samopromocije, piarja in podobnega. Pa ne da se ne želim prilagoditi, temveč tega preprosto ne znam," pravi 42-letna režiserka.

Vsaka generacija se sooča s svojo krizo? V filmu ima posebno vlogo tudi glasba. Z njo sta režiserja zajela like, velikokrat pa deluje tudi kot komični ali nostalgični element. Za Andolška, ki je sicer tudi kitarist in vokalist v bendu Čao Portorož, dva njihova komada sta tudi del filma, je iskanje glasbe, ko je film že postavljen, pravi užitek. "Neverjetno je, ko slišiš komad, ki je bil napisan pred 30 leti in govori o podobnih stvareh." Pa čeprav, kot še enkrat poudarita, gre pri Zgodbah iz sekreta za "najin pogled, najino krizo, najinega prijatelja pesnika, Jurčka. To vse, kar naju je združevalo s Tijano. In to dati v film je bil pravi užitek". A zanimivo bi bilo videti, za filmska ustvarjalca pa tudi delati, nadaljevanje, pravita oba. A tokrat ne več brez javne finančne podpore, pa četudi to pomeni neuresničitev ustvarjalnih želja in nujnosti.

Ne spreglejte