Vlado Kreslin: Zanimajo me gozdovi, ne posamezna drevesa

Glasbena kariera Vlada Kreslina se je začela pred 45 leti na improviziranih bobnih v gradu v Beltincih, danes pa Kreslin velja za osrednje domače glasbeno ime, ki kot za šalo polni koncertna prizorišča. Te dni je razprodal torkov in sredin koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Na zadnjem albumu Če bi midva se kdaj srečala, ki je izšel prejšnji teden, je sodeloval s slovenskimi, bosanskimi, kubanskimi, katalonskimi, italijanskimi in makedonskimi glasbeniki, na albumu je tudi salsa različica skladbe Tista črna kitara. Koncertira po vsej Sloveniji in tudi v tujini, avgusta pa je po skoraj 30 letih nastopil v domačih Beltincih. Rad posluša in pripoveduje anekdote, v tem duhu pa je minilo tudi naše druženje z njim.

Avgusta ste imeli koncert v Beltincih, ki je bil prvi koncert v vašem domačem kraju po 30 letih. Zakaj je trajalo tako dolgo? Vmes sem imel še neki dobrodelni koncert za gasilce z Beltinško bando v začetku 90. let, tako da teh 30 let je bolj simboličnih.

Ampak vseeno doma bolj poredko nastopate. Doma te vsi poznajo, v Beltincih sem imel koncerte, med katerimi sem stal na točilnem pultu v gostilni in pel, recimo za svoj rojstni dan 29. novembera. V Beltincih vse poznam, tam si element, kot nekaj v stanovanju. O svoji glasbi se tam z nikomer ne pogovarjam, imamo druge zgodbe, zato se mi ne zdi čudno, da doma ne igram tako pogosto.

Pa ste imeli tremo ob vrnitvi? Trema je vsakič, ker je vedno toliko organizacije, gostov, vedno je sto možnosti, da se kaj ponesreči. Če imaš 25, 30 ljudi na odru, si vedno živčen, kaj vse bo. Jaz nimam ravno menedžerjev, ki bi to počeli namesto mene, sicer bi bili lahko menedžerji živčni.

Po drugi strani pa radi improvizirate, tudi na vajah naj ne bi pretirano veliko ponavljali skladb, ampak hitro rečete: dobro, to znamo! Malo preveč sem površen.

Ampak večinoma se izide. Se, ampak včasih bi se lahko tudi bolje. V skupini imam Mira Tomassinija, ki je bolj natančen in ima drugačen pristop, sam pa sem bolj nervozen tip človeka. Mene zanimajo gozdovi, nikoli me ne zanimajo posamezna drevesa. Ko začutim shemo, mi je v redu, detajli me že ne zanimajo preveč. Nasploh sem v življenju površen, bolj polovičar.

Koncert v Beltincih je bil v parku za gradom, v parku, za katerega mi je domačinka povedala, da so se v njem ponavadi začenjali zmenki. Tudi vaši? V pesmi V parku za gradom pojem: "Tam sem se odkril, tam sem se skril." Ne vem, ali se še srečujejo tam, upam, da se še.

To je tudi grad, v katerem ste vadili s svojo prvo skupino Apollo. To je grad, kjer sem hodil v vrtec, kjer sem hodil v osnovno šolo in kjer smo imeli vaje z Apollom.

Ko še niste imeli svojih bobnov. Ko še nisem imel bobnov, res je, čeprav jih nikoli nisem zares imel. Z Apollom smo imeli samo štiri ali pet nastopov, rad bi verjel, da smo jih imeli več, a se bojim, da jih nismo imeli. Ko smo nastopali, sem si bobne izposodil v glasbeni šoli ali pri vojski. Na eni fotografiji se vidi, da nisem imel niti noge na pedalu za bas boben, ker si nisem upal tvegati, da bi kaj uničil.

Vadil sem na škatlah, imel sem tudi neki boben, ki sem si ga izposojal od vaškega bobnarja. Ta je oznanjal novice, kdaj bomo prodajali krave ali cepili bike. Činel pa nisem imel. Vodja benda mi je takrat rekel: "Saj jaz te gledam, ti kar po zraku igraj."

Na novem albumu, ki je pravkar izšel, ste po dolgem času spet sedli za bobne. Tokrat za "prave". Zdaj sem si tudi upal stopiti na pedal, ker sem mislil, da ne bom zares bobnal, potem pa me je Gal Gjurin prepričal, da sem za skladbo Stari komadi igral bobne. Sprva sem mu želel samo pokazati, kakšen ritem bo imela skladba, potem pa sem bobnal "na debelo", kot pri Led Zeppelin. Po nekaj pregovarjanja sem privolil v bobnanje za dve skladbi na albumu, poleg Stari komadi še Moji dnevi.

Je bila to nostalgija po starih časih? Saj veste, kaj pravi Rambo Amadeus. Ko si star več kot 50 let, postaneš večinski lastnik svojega življenja. Seveda večinoma govoriš o tem, kar je že bilo, sem pa ugotovil, da sam sploh nisem nostalgičen. Mene preteklost sploh ne zanima. Zanimajo me dobre zgodbe, ko gre za humor, nisem pa tip, ki bi živel od spominov.

Že 20 let me nagovarjajo, naj obudim skupino Martin Krpan, ampak meni način razmišljanja, kako je bila glasba dobra, ko smo bili mi mladi, ne pa to zdaj, kar igra mularija, ni blizu. Takšno nostalgično razmišljanje je brez zveze. Če se spomniš dobre zgodbe iz preteklosti, pa to ni nostalgija, vesel si, da se je sploh spomniš. Težava je bolj to, koliko sem jih že pozabil …

Potem ste bolj nekakšen glasbeni impresionist? Na predstavitvi albuma ste omenjali anekdoto ob skladbi Golob, ko se vam je golob podelal na čisto nov pulover … To vidim približno tako kot odraščajoče otroke. Ko je na neki točki otrok star 16 let, naredi že tri, štiri odrasle poteze in si misliš, vau, to je že odrasla oseba. Potem pa se obrne in se z otrokom, ki je star pet, šest let, pogovarjaš, kot da bi bila oba stara šest let. On je bil še včeraj otrok, ni še odrasel, čeprav kmalu bo, ampak še vedno mu je bližje šestletnik kot odraslost. Vedno smo to, kar smo doživeli.

Pa tudi to, kar so nam pripovedovali, kajne? Že kot otrok sem izredno užival ob poslušanju zgodb. Na primer v vasi pri čevljarju, kjer sem sedel tudi po tri ure. Leta 1961 sem poslušal o tem, kako je šel Rus v vesolje, proti Luni, "ampak boš že videl, Amerikanec bo tudi šel. Na koncu pa bo prišel Kitajec in prekosil vse." Pri krojaču sem sedel pod šivalnim strojem in poslušal, kako so se borili na fronti v Galiciji in kako je bil Franc Jožef v redu tip.

Pred tremi leti pa sem prišel v Kanado in tam sedel z očetom svojega prijatelja, ki mi je povedal, da je bil nekoč vajenec krojača v Beltincih. Gledal sem ga in vprašal, kdaj je pobegnil v Kanado. V šestdesetih. Ste vi Mladi Černi, sem ga vprašal. Zdrznil se je, kot da je to že enkrat slišal, in rekel: "Ti si tisti fantek, ki je sedel pod strojem!" Takrat je bil star 16, 17 let in vajenec, jaz pa sem bil star štiri leta in mu govoril Mali Černi, ker je bil lastnik mojster Černi. Nisem ga videl 60 let, potem pa sem sedel v Kanadi z gospodom, pil njegovo vino in ugotovil, da je on Mali Černi.

To so take zgodbe … Včasih grem gledat kakšen film, zadnjič sem šel na Liffe. Ko sem šel iz kina, sem si mislil: joj, koliko boljših resničnih zgodb poznam, jaz pa gledam take filme.

Nekoč ste dejali, da ste pri pisanju skladb za skupino Martin Krpan vedno želeli vsaki pesmi dati angažirano noto in da ste se sčasoma morali prisiliti v pisanje skladbe, ki ne bo angažirana, ki ne bo zares govorila o ničemer. Nastalo je Tvoje jutro. Zakaj ste se želeli znebiti angažiranosti v besedilih? Zato, ker zdaj govorimo o koncu 80. let. Takrat je bilo tega polno, vsi smo se angažirali. Leta 1990 pa je bilo že jasno, da bo enoumje padlo, in ni se mi zdelo, da je še potrebno peti o tem. Spet smo se lahko posvetili samim sebi, začeli peti o rožah.

Je zdaj spet čas za angažirana besedila? Ko zdaj gledam svet, se mi želodec še bolj obrača kot takrat.

Je skladba Petelin na novi plošči premik k bolj angažiranim besedilom? Ne, tega ne počneš namensko. Vsi na primer pojejo refren "lahko bi zletela in ujela svoje sanje", ne da bi kaj posumili, ampak ta pesem govori o spravi. "Kdo je s kom in koga, komu je mar za to, stokrat že premleto, življenje je kratko."

Vsaka pesem ima takšno zrno, tega ne počneš načrtno, ampak tako razmišljaš. Ne moreš kar nekaj peti, na primer ona je blond, ona pa črna, rad imam blondinke, rad imam črne. Ne moreš tega peti.

Številni vas doživljajo kot nekoga, ki poje predvsem o naravi, o Prekmurju, Muri, ravnici … Ljudje tudi ne beremo natančno. Nekega jutra, ko se zdani na primer govori o "pesmi stari, ki bila je še od vseh", torej ko še nismo bili razklani, ko smo peli še isto pesmi. Sredstvo, da to poveš, je narava, jutro ali reka. Reka na novem albumu tudi ni pesem o reki, ampak o tem, da bi moral biti toleranten, da bi dovolil "ljubezen med ribo in rakom", da bi ljudje sebe pogledali v reki in v odsevu videli, da so nekateri volkovi, nekateri pa ovce. Reka je katalizator.

Redkokdo je pomislil, da je skladba Je v Šiški še kaj odprtega v resnici skladba o razpadu Jugoslavije. Kateri so centri, kako je najprej šla Ljubljana, potem Zagreb, je tam še kaj odprto, na koncu pa je himna Jugoslavije, ki razpade v mol, disonanco, v čisti kaos in pomeni vojno.

Letos sta nas zapustila dva vaša prijatelja Kemal Monteno in Arsen Dedić. Ste se kdaj primerjali z njima? Oh, ne, onadva sta bila carja že, ko sem bil majhen. Kemal je bil na začetku v malo drugih vodah kot jaz, pel je popevke, Arsena pa sem gledal, ko sta imela samo dva človeka televizijo v Beltincih. K prijateljem smo takrat hodili gledat glasbene festivale: Opatija, Beogradsko proleće, sarajevski festival. Od doma smo nesli stole v 300 metrov oddaljeno hišo in takrat sem prvič videl nekega moškega, ki je pel v vojaški uniformi. To je bil eden prvih nastopov Arsena Dedića na televiziji. Takrat sem bil star kakih 12 let.

Ampak čez leta ste postali prijatelji. Kako je sodelovati z nekom, ki si ga kot otrok oboževal? Kako je biti, glede na to, da številni mladi glasbeniki in glasbenice to občutijo pri sodelovanju z vami, "na drugi strani"? Ceniš tiste, ki znajo delati dobro glasbo. Danes je na televiziji lahko že vsak, nekoč pa je televizija nekaj pomenila. Tisti, ki je bil na televiziji, je nekaj znal, nekaj je bil, dandanes pa večina na televiziji ničesar ne zna in nič ne pomeni, ampak so prej nastopali v kakšnem šovu. So slavni, pa nihče ne ve, zakaj. Ravno obratno kot nekoč. Seveda ti nekaj pomeni, da te taka oseba vzame za svojega, seveda si ponosen in to je ena od stvari, ki so v glasbi grandiozne. To, da nastopaš s svojimi junaki.

In obratno? Takrat je pa najprej isti občutek, ko ugotoviš, da si ti zdaj tisti star (smeh).

Ko sva že pri generacijskih razlikah. Čeprav je imel vaš oče doma tisto črno kitaro in še vedno skupaj pišeta pesmi, so imeli starši za vas drugačne načrte. Najprej so vas poslali na ekonomijo. Na ekonomijo sem šel, ker so šli tja moji prijatelji, pa še potovati sem hotel. Oče mi je rekel, da lahko potuješ samo, če delaš v zunanji trgovini. To je bilo leta 1972, ko še nismo toliko potovali, meni pa je bil cilj svet. Super se mi je zdelo, da si v službi in je tvoja naloga, da potuješ. To ni slabo, sem si mislil. Potem pa sem po štirih, petih mesecih šolanja ugotovil, da to ni moj svet.

Bili ste sošolec Dušana Mramorja. In Zorana Jankovića. To je bila moja generacija, vendar se takrat nismo poznali. Tudi matematika mi ni šla. Hvaležen sem bil očetu, da ni znorel, ko sem aprila, marca rekel, da to ne gre. Vrnil sem štipendijo Gorenju in to je bilo to.

Če bi vztrajali, bi bili danes torej lahko zaposleni v Gorenju? Direktor oddelka za zunanjo trgovino tik pred upokojitvijo bi bil (smeh).

Nekoč ste dejali, da ob različnih sodelovanjih, mislim, da ste takrat govorili o sodelovanju s Siddharto, vsi pričakujejo, da se bo zgodilo nekaj velikega, pa se večinoma ne. Vedno pričakuješ neke odzive, a teh zadnjih 20 let ni.

Zakaj vedno pričakujemo tak bum? Nisem mislil na tako velike spremembe, bolj na glasbene časopise in revije, ki jih pri nas praktično ni več. Ko izdam ploščo, imam šest kritik v Zagrebu, v Sloveniji pa dve. Vsa scena je postala nekako nezainteresirana. V Jugoslaviji so bile revije, ki so bile svetinje, Džuboks na primer. To si moral brati, da si bil na tekočem, zdaj pa imamo splet. Tudi če kdo izda knjigo, se pri nas ne zgodi veliko. Včeraj sem gledal prispevek na televiziji o dveh knjigah, ki sta izšli, ob pol dvanajstih zvečer! Pol dvanajstih! Kdo pa to lahko gleda? Kaj je ob osmih na televiziji, pa vemo.

Po drugi strani ste glasbenik na dolge proge, ki lahko vsako leto razproda Cankarjev dom, Križanke … Nezainteresiranost scene ni ravno vaša težava. Saj ne govorim samo zase. Govorim za stvari, ki so vredne in gredo mimo. Mimo padejo. Sam sem sadil 30 let in zdaj lahko žanjem.

Kako bi se danes lotili kariere, če bi jo šele začenjali? Začel bi že, vprašanje pa je, kako bi mi uspelo. Takrat smo tudi po deset let "gnili" po kleteh in vadili, danes pa ne dobivam pisem, kako narediti dobro glasbo, temveč kako uspeti. Potem so tu še vsi ti šovi talentov, kjer štirje sedijo in odločajo, kdo je talent … Sam bi težko šel na tak šov. Rock je bil glasba upornikov, nikoli ni bil tako pohleven, da bi šel v šov, kjer nekdo iz tebe naredi "zvezdo".

V svojem repertoarju imate skladbo Tam daleč stran, ki je pesem iz ruskega ujetništva, kjer je bil vaš oče. Vidite v današnjem času kak poseben zgodovinski trenutek? Slutnjo vojne? Slabe občutke imam, mislim, da jih imamo vsi. Človek se znajde v položaju, ko si skoraj želi tistega krhkega ravnotežja hladne vojne, ko sem odraščal. Takrat je bilo pol, pol, manj norcev, a vsi so bili previdni. Težava je, da psihopati prilezejo visoko. Brezobzirni in karizmatični predstavljajo največjo nevarnost.

Vam vaš oče pripoveduje o vojni? Pove veliko zanimivih zgodb. Na primer kako je prisluškoval dvema nemškima oficirjema, ko jima je čistil konja. Še leta 1945 sta se pogovarjala, kako bodo oni zmagali, kako bodo pobrisali s tal vse te Slovane, ki zdaj z njimi sodelujejo, kolaboracioniste, vse. Eden od njiju je govoril, da bo imel grad na Poljskem, drugi na Jadranu. Mislila sta, da bodo gospodarji sveta. Takšne stvari je slišal.

Smo tisti, ki nimamo te neposredne izkušnje vojne, hitreje panični, ko se kaj zgodi, na primer teroristični napad? Seveda, včasih doma, ko mama kara očeta, rečem: pusti ga, on je pol leta jedel travo, ne bo se vznemirjal zaradi tega.

Ko sem bil enkrat po vojni v Sarajevu, smo imeli koncert in neki Slovenci so tam delali videozid (videowall). Eden iz ekipe je režiserja, Sarajevčana, vprašal: "Si nervozen?" Odgovoril mu je: Kako naj bom nervozen po desetih milijonih granat, ki sem jih preživel v Sarajevu. Se šališ, Slovenec?"

Novi album Vlada Kreslina lahko poslušate na Deezerju: