Umirjena natančnost 74-letne legende

Slogovno bi koncert Boba Dylana s skupino prej spadal v kakšno Unionsko kavarno, po slovesu in kakovosti pa zagotovo v večjo dvorano, kakršna je v Stožicah, čeprav te eden od najpomembnejših glasbenikov vseh časov včeraj ni mogel napolniti niti do polovice.

Morda je bil kriv praznik, morda dejstvo, da se tukaj ni ustavil prvič, verjetno pa ni zanemarljivo niti to, da Dylan na svojih koncertih ni ravno potujoči džuboks uspešnic. Ko smo ga nazadnje poslušali v Hali Tivoli, je bilo teh sicer bistveno več, a so bile spremenjene do nerazpoznavnosti.

Tokrat je njegov repertoar slonel na novejših skladbah z albumov, kot je Tempest iz leta 2012, zato je bilo navdušenje občinstva ob vsaki skladbi starejšega datuma razumljivo.

Težko bi rekli, da Dylan svojih 74 let ne kaže. Ko je včerajšnje druženje začel s Times Have Changed, se je sprva zdelo, da iz sebe komajda spravi kakšen ton, a do konca prve polovice koncerta, po kateri si je vzel polurni odmor, se je legenda že ogrela in priredbo I'm a Fool to Want You zažvrgolela, kot se spodobi. Med skladbami so se na odru ugašale luči, da se je gospod ležerno sprehodil do klavirja ali nazaj, podobno negibljiva pa je bila tudi petčlanska spremljevalna skupina. A umirjene natančnosti ne smemo enačiti z dolgčasom, saj je bila Dylanova romantika včeraj vrhunska, četudi daleč od udobne prepoznavnosti.

Najbolj je navdušil z že omenjeno I'm a Fool to Want You, tik pred njo s Tangled Up in Blue, v drugem delu koncerta pa s Simple Twist of Fate ter Blowin' in The Wind v dodatku, ki seveda niti približno ni zvenela tako, kot je zvenela pred 53 leti.

Bob Dylan je s svojo neskončno dolgo turnejo Neverending Tour fenomen, za katerega se zdi, da stvari počne ravno obratno, kot bi narekovale glasbenotržne smernice. Strog profesionalec s svojo vojsko varnostnikov, ki nenehno skrbijo, da kdo v prvih vrstah ne bi ujel predobrega posnetka odra, morda izgubi nekaj svoje folk pristnosti, a s svojo glasbo ponuja popoln pobeg.