Nedelja, 15. 9. 2019, 4.00
4 leta, 7 mesecev
Intervju: Andrei Lenart
Slovenski igralec, ki je spoznal zakulisje Hollywooda #intervju #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,17
27-letni Andrei Lenart je slovenski igralec, ki se je že kot najstnik navdušil nad filmsko industrijo. A bolj kot biti pred kamero sta ga vedno fascinirala zakulisje in produkcijski vidik nastajanja filmov, zato se je na študij filmske in televizijske produkcije odpravil v London. Tam pa je iz zakulisja kmalu stopil v ospredje. Pojavil se je v dveh svetovno znanih filmskih uspešnicah Kingsman: Tajna služba in Vojna zvezd: Sila se prebuja. Z nami je delil občutke ob vse bolj cvetoči igralski karieri.
Kdaj vas je začelo zanimati igranje? Ste že kot otrok govorili, da boste igralec, ko boste veliki?
Pravzaprav ne. Kot otrok nisem rad nastopal. Ko smo imeli v vrtcu kakšno predstavo, kjer smo nastopali kot živali ali kaj podobnega, sem raje skrbel za scenografijo ali pobiranje vstopnic.
Nad igro sem se navdušil šele proti koncu osnovne šole, ko sem se pridružil gledališkemu krožku, a sta me bolj zanimali produkcija in režija kot samo igranje. Takrat sem se začel malo igrati s kamero, snemal sem kratke filmčke in imel potem doma premiere za starše.
Že od nekdaj me je zanimalo, kako nastane film, kako potekajo stvari v ozadju. Ko smo si še izposojali DVD-je, sem vedno pogledal tudi tisti dodatni video, ki je kazal zakulisje in proces, kako je film nastajal. Tako imenovane "behind-the-scenes" trenutke.
Po končani osnovni šoli ste obiskovali gimnazijo, potem pa ste študij filmske in televizijske produkcije nadaljevali v tujini, v Londonu. Se vam zdi ustrezna fakultetna izobrazba za igralca pomembna? Bi tistim, ki si želijo v igralske vode, svetovali, da se vpišejo na AGRFT?
Vsekakor je velik plus, če toliko in toliko let nameniš študiju, kjer te pilijo ljudje, ki to področje obvladajo. Pa naj bo to filmska produkcija ali pa igranje. Poleg tega je fakulteta prostor, kjer je v tem procesu učenja in piljenja veščin dovoljeno delati tudi napake in se iz njih kaj naučiti, ne da bi to imelo posledice za tvojo poklicno kariero.
Tudi jaz se trudim ves čas učiti, se izobraževati, vaditi. Razmišljam o kakšnem intenzivnejšem študija igralstva, kjer bi se lahko še dodatno izpopolnil. Glede na to, da so se ta kolesja zame že začela premikati, ne bi rad dal napredka v poklicnem svetu na stran na račun dolgoletnega študija, ki bi terjal vso mojo pozornost. Ta hip se mi zdi pomembno predvsem to, da pridobivam čim več igralskih izkušenj med samimi projekti.
Kakšen je bil prvi stik z igralskim svetom?
Zgodilo se je ravno med študijem v Londonu. Da sem tam preživel, zaslužil, sem delal kot asistent na snemanjih. Na teh sem videl, kako potekajo vse res velike svetovne produkcije, kot so James Bond, Disneyjeva Pepelka in Marvelovi Maščevalci. Poprijel sem za vsako delo, ki ga je bilo treba opraviti, od držanja kablov do poliranja stekla na hiški Pepelke, medtem ko gre ona na ples. To je bilo tisto zakulisje, ki me je od nekdaj tako zanimalo, le da se mi je tokrat odvijalo v živo, pred očmi.
Hkrati sem začel v Londonu hoditi tudi na avdicije za reklame, kratke filme in podobno, kjer sem nato spoznal svojega zdajšnjega agenta. Že prva avdicija, ki mi jo je uredil, je bil svetovno znan film Kingsman: The Secret Service oziroma v prevodu Kingsman: Tajna služba. Takrat pravzaprav sploh še nisem vedel, da gre za tako velik film, šel sem pač na avdicijo za neko manjšo vlogo z nekaj malega besedila. Šele kasneje se je izkazalo, da je tako.
To pa ni bil vaš edini veliki film, v katerem ste se pojavili. Bili ste tudi del svetovno znanega filma Vojna zvezd: Sila se prebuja.
Res je. Pravzaprav sta snemanji potekali skoraj hkrati. In ker sem se moral za vlogo v Kingsmanu ostriči, sem skoraj ostal brez vloge v Vojni zvezd. Ustvarjalcem je bil namreč všeč moj videz, ko sem imel malo daljše lase, in so me prav zaradi tega hoteli vzeti. Na koncu mi je nekako uspelo doseči kompromis tako, da so me ustvarjalci Kingsmana na pol postrigli in da je bila pričeska še vedno sprejemljiva za ustvarjalce Vojne zvezd.
Biti del takšnega filma, kot je Vojna zvezd, je res nora in nepozabna izkušnja, pa čeprav je snemanje mojega dela trajalo le en dan. Pomežikneš, pa me zgrešiš v filmu. Ampak na koncu sem napisan nekje tam ob vseh tistih zvenečih imenih. Tisto, kar me je zares prevzelo, sta bila na eni strani ta vojaška organiziranost v zakulisju in na drugi strani odlično vzdušje.
Mnogi, ki so sodelovali, so bili namreč veliki oboževalci Vojne zvezd. Člani ekipe, ki je ustvarila robote za film, so bili pravzaprav ljubitelji Vojne zvezd, ki so že vrsto let doma zase izdelovali R2-D2 ali druge robote. Potem so jih ustvarjalci filma videli na neki konvenciji, všeč jim je bilo njihovo delo in vprašali so jih, ali bi robote izdelali tudi za film. Navdušenje dolgoletnih oboževalcev franšize, ki so naenkrat postali del produkcije, je bilo čutiti v zakulisju.
Kako pa ste vi to doživljali? Iz asistenta v zakulisju ste se dokaj hitro prelevili v enega od igralcev.
Pravzaprav je bilo kar malo smešno. Še skoraj dan prej sem se do snemalnih studiev vozil z javnim prevozom, zdaj pa je pome prišel voznik. Na snemanju so mi sodelavci ponujali kavo, še včeraj pa smo skupaj držali kable ter prenašali luči sem in tja. A sem takoj povedal, da si bom šel po kavo sam in da ni potrebno, da mi voznik odpira vrata avta (smeh, op. p.).
Hkrati je bilo kar malo nerealno vse skupaj in težko sem dojel, da se mi to zares dogaja, da niso le sanje. Od trenutka, ko sem začel hoditi na prve avdicije, do takrat, ko se je zgodil Kingsman, je minilo dokaj malo časa, mogoče kakšno leto. Težko sem dojemal, da gre zares. Mogoče tudi zato, ker je to trajalo le en dan, potem pa sem se spet vrnil k študiju in bil asistent na snemanjih. Kot Pepelka (smeh, op. p.).
Kako je biti del tako ogromne filmske produkcije – pa naj gre za delo asistenta ali pa delo igralca?
Res je neverjetno. Dokler tega ne doživiš, si sploh ne predstavljaš, kako velika ekipa ljudi stoji za neko filmsko uspešnico. Velike produkcijske hiše imajo delo razdeljeno po sektorjih in znotraj posameznega sektorja je zelo jasna hierarhija. Vsakemu posamezniku je jasno, zakaj je tam in kaj se od njega pričakuje. Gre za res odločno uigrano kolesje, vse teče kot namazano.
Jaz sem bil na primer asistent v sektorju za lokacije. Pri snemanju Jamesa Bonda je sektor za lokacije sestavljalo vsega skupaj več kot 200 ljudi in en sam prizor je imel kar pet menedžerjev. Ko smo snemali prizor v središču Londona, je bilo treba zapreti štiri mostove, ceste, reko za ladijski promet, pa zračni promet smo zapirali zaradi prizorov s helikopterjem.
Že od nekdaj mi je bilo fascinantno opazovati, kako se ustvarjajo posebni učinki, kako ustvariti neko iluzijo. Težko najdeš besede, da bi opisal, kako neverjetno je skorajda iz prve vrste v živo opazovati delo enega najboljših režiserjev na svetu ali enega najboljših igralcev na svetu.
Kako pa je z glavnimi igralci? Jih statisti oziroma stranski igralci sploh srečate, govorite z njimi?
Obstaja nenapisano pravilo, da ga, če te ne ogovori, ne smeš motiti. Ko glavni igralec stoji nekje v tišini, ne veš, ali je že v svojem liku ali v glavi ponavlja besedilo za prizor ali preprosto samo tam čaka in se dolgočasi. Konec koncev smo vsi tam v službi, vsak mora posneti svoj del oziroma vsak ima svojo zadolžitev. Ampak to je gledano s perspektive asistenta na snemanju.
Če izhajam iz sebe kot igralca, pa je tako, da bom, če bom posnel neki prizor z nekom, ob prvi pravi priložnosti pred snemanjem stopil do njega in se predstavil. To se mi zdi normalno.
To poletje so na največji britanski komercialni televiziji predvajali serijo Wild Bill, v kateri sta ob Robu Lowu nastopila s Katarino Čas. Kakšna je bila ta izkušnja? Vam je Katarina dala kakšen koristen nasvet?
Če zdaj pomislim, nasveta res nisem dobil, tako da jo moram naslednjič, ko se vidiva, povprašati za kakšen koristen igralski napotek (smeh, op. p.). Vsekakor je bilo zanimivo na snemanju v Londonu imeti nekoga iz Slovenije in ves čas preklapljati iz angleškega v slovenski jezik.
Katarina je sicer krasna oseba in odlična igralka, tako da mi je bilo v veliko zadovoljstvo in čast snemati z njo. Lepo jo je bilo spoznati, predvsem pa se mi zdi super, da sva se spoznala v takšnih delovnih, igralskih okoliščinah.
Je vaša kariera trenutno že v tolikšnem zagonu, da lahko živite samo od igralstva, ali opravljate še kakšno drugo delo?
Ne, nimam druge službe, zadnjih pet let se posvečam samo igralstvu. S tem se tudi preživljam, sicer pa še dokončujem magisterij trženja, ker sem se po diplomi v Londonu odločil, da doma nadaljujem še podiplomski študij. Hotel sem se lotiti nečesa malo drugačnega, novega, nečesa zunaj tega mehurčka filmske industrije. In ker me ekonomija in trženje zelo zanimata, sem ubral to smer.
Nastopali ste tudi v kar nekaj slovenskih kratkih filmih, imeli ste manjše, epizodne vloge v nekaj slovenskih nadaljevankah. Kako močno se domača produkcija razlikuje od tuje?
Mislim, da je edina razlika v višini sredstev, ki jih imajo na voljo domači in tuji ustvarjalci – v tujini so za velike filme na voljo res ogromni proračuni –, pa tudi v obsegu ekip. Drugih razlik pa ni. Rekel bi, da se dela po enakem sistemu, da se dela tudi pri nas zelo kakovostno, sploh glede na včasih precej nizka sredstva. Kapo dol domačim ustvarjalcem, ki jim uspeva ustvarjati res kakovostne izdelke.
Kakšne so igralske ambicije oziroma želje za prihodnost?
Zelo vesel bi bil redne vloge v kakšni seriji, ker do zdaj je šlo bolj za epizodne vloge. Pojaviš se v delu ali dveh, potem pa te ni več. Če bi bila to še kakšna zgodovinska serija, bi še toliko bolj užival.
Imate torej svoj priljubljen žanr?
Imam. Še vedno sem otrok po srcu in najraje gledam filme o superjunakih. Sem velik oboževalec Marvela, tako da če bi imel kdaj v življenju priložnost delati kot igralec pri Marvelovem filmu, bi bila to res uresničitev sanj.
Kaj pa igralski vzornik? Je kdo v svetu igralcev, ki vam je še posebej pri srcu?
Igralskega idola nimam, zelo pa sledim karieri Chrisa Hemswortha. Preprosto zato, ker sem velik oboževalec Thora, ki ga igra. Pogosto sem ga videl delati v živo in ga vzljubil tudi z vidika, kako se vede na snemanjih. Vidi se mu, da to delo opravlja z velikim užitkom, ne samo zaradi denarja, in da se pri tem zelo zabava. Bil sem tudi njegov dvojnik za roke. V drugem delu Maščevalcev, ko je kakšen bližnji kader Thorovih rok, sem to jaz (smeh, op. p.).
Imate v bližnji prihodnosti že kakšne dogovorjene projekte, ki nam jih lahko razkrijete?
Pripravljam nekaj z indijskim režiserjem, s katerim sem že delal, in sicer gre za vojni film, o katerem za zdaj še ne morem govoriti. Če imam le čas, sinhroniziram risanke – to je moje veliko veselje. Na prihajajočem Festivalu slovenskega filma v Portorožu v tekmovalnem programu predstavljamo tudi film Rustlands, v katerem sem imel stransko vlogo. Komaj čakam, da ga vidim.
