Sreda, 19. 6. 2013, 9.21
5 let, 5 mesecev
Siddharta s Simfoniki: nostalgično, zrelo, epsko!
Koliko ste bili stari, ko ste prvič slišali Pot v X? Kaj ste čutili, ko ste prvič videli animirani videospot za Platino? Pa Samo Edini in njegova zgodba? Se spominjate leta, ko se je B Mashina vrtela povsod? In kje ste bili, ko se je pred desetimi leti zgodil Stadion?
Če vam je njihova glasba všeč ali ne – Siddharta je v skoraj dvajsetih letih, odkar so se fantje še kot srednješolci zbrali skupaj, postavila kar nekaj mejnikov v slovenski popularni glasbi. Ne le, kar zadeva evforijo in zveste ter goreče baze oboževalcev, enako fascinantna sta njihov produkcijski delež in želja po inovativnosti ter drugačnosti. Velikokrat jim je kdo očital pretencioznost, tudi takrat, ko so napovedali spektakel za Bežigradom, ali tedaj, ko so odšli čez lužo in tam "po ameriško" snemali material za novo ploščo. Nečesa pa jim ni očital nihče. Njihove pesmi so zgodbe zase, vsaka posebej je nov svet, ki odpelje nekam stran. V domišljijski, skoraj epski svet ali pač le vase.
Sledil sta Baroko ter Narava in po prvih skladbah smo že dobili občutek, kako bo koncert tekel. Zanimivi aranžmaji, presenetljivi obrati in sprehodi prek seznama skladb z različnih plošč ter globina, ki jo izkušnji in zvoku dodajo simfoniki. Ko je odzvenel Rave, kljub bolj umirjeni izvedbi zagotovo prvi vrhunec večera, nenazadnje gre za enega večjih Siddhartinih hitov, je Klinik že poskrbel, da nekateri niso mogli več mirno sedeti na svojih sedežih.
Pesem, ustvarjena za takšno dvorano. Naiven ples, skladba o samoti, je v ospredje postavila Tomijevo interpretacijo, še bolj pa je bil njegov glas na udaru pri edini angleški skladbi večera, preprosti, a sporočilni Tom Waits For Me, med katero so se preostali fantje umaknili. Tudi zato, ker so nato na oder pridrobencljali otroci iz otroškega in mladinskega zbora RTV Slovenija in v zborovski maniri odpeli Eboran. Fenomenalno in hkrati zelo klišejsko (otroški zborček in rockerji – še nikoli videno?), ko so se jim na odru spet pridružili člani Siddharte in otroške glasove dopolnili s svojimi, pa se je pesem zares razvila v nekaj novega in norega.
Bonsai s plošče VI nas je popeljal v ne tako davno zgodovino benda, v obdobje, ko so napovedali odmik od preteklega zvoka. A prav tja so nas spet vrnili z njihovo prvo uspešnico Pot v X in Napojem, ki je spet ena tistih skladb, ob kateri bi si zaželeli biti na koncertu v kakšni telovadnici, ne pa v hramu kulture. Orion Lady, Sam in Platina so zgodbo peljali naprej, vse do skladbe Livingstonov poslednji poljub, ki gnezdi v gledališču, svoj pečat pa so ji dale tri dame – mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran, Katarina Štefančič Rožanec na harmoniki in Nataša Brina Zupančič na violini. Čudovita izvedba.
Seveda so se Tomi Meglič, Tomaž O. Rous, Boštjan Benko, Jani Hace, Boštjan Meglič – s pomembnim gostujočim članom na bobnih, Bucom – po huronskem in dolgem aplavzu spet vrnili na oder in zaigrali tisto, brez katere že dvanajst let ne mine njihov koncert, Samo Edini. In za finale še Vojna idej, pri kateri so si s podaljševanjem konca fantje dali duška. In ko se takole med igranjem ujamejo s pogledi in se nasmehnejo drug drugemu, veš, da Siddharte še ne bo tako hitro konec.