OCENA FILMA: Zajčja luknja

Film Zajčja luknja (Rabbit Hole) je bil letos nominiran tudi za oskarja in zlati globus (v kategoriji glavne igralke) in je ena od redkih dram, ki – brez ogromne zamude – zaide v naše kinematografe. K temu je verjetno veliko pripomoglo zvezdniško ime v glavni vlogi, ne nazadnje pa je Nicole Kidman tudi zagotovilo za dobro predstavo. Tudi tokrat kakopak ni razočarala, kot žalujoča mati je srhljivo odlična. Enakovredno ji parira Aaron Eckart, omeniti pa velja tudi preostalo več kot spodobno igralsko zasedbo. Mimogrede, za glavno žensko vlogo v gledališki igri je Cynthia Nixon, najbolj znana kot Miranda iz Seksa v mestu, dobila tonyja.

Zajčja luknja je torej film, ki temelji na gledališki predstavi in obravnava težko tematiko prebolevanja smrti otroka – vsekakor podatki, ki znajo prestrašiti marsikaterega gledalca. A kljub temu je to mojstrsko režiran film, v katerem seštevek vseh potrebnih komponent, od fotografije, glasbe in seveda igre, vodi v odličen rezultat: težka in kompleksna tematika je obenem iskrena, preprosta in nadvse gledljiva. Zanimivo je, da je John Cameron Mitchell pred tem režiral le dva celovečerca, erotični Shortbus in nič manj posebni Hedwig and the Angry Inch, med posameznimi filmi pa je minilo po pet let.

Tokrat se je Mitchell lotil filmske priredbe Zajčje luknje, zgodbe o paru, ki preboleva smrt otroka. Od tragičnega dogodka je minilo osem mesecev, starša Becca in Howie pa se še vedno zaman trudita postaviti na noge. Becca se zateka k čim bolj normalnemu vedenju in se obdaja z družinskimi člani, tudi Howie se skuša po svoje premakniti naprej, a oba v resnici še vedno trpita, si prikrivata razna nenavadna dejanja in ostajata v primežu izgube. Ključno vprašanje filma je, ali bosta zakonca uspela drug z drugim deliti svoj način za spopadanje z bolečino in se znova najti. In prav v tem najdeta smisel tudi barvitost in optimistična glasba, ki obdajata ponekod celo komičen celovečerec o žalovanju.