OCENA FILMA: Volk z Wall Streeta

Martin Scorsese si je s Taksistom, Pobesnelim bikom in Dobrimi fanti prislužil sloves največjega še aktivnega ameriškega režiserja. Filmi, ki jih je posnel z Leonardom DiCapriom, so ta status samo še utrdili (Dvojna igra mu je Leta 2007 končno prinesla dolgo odlašanega oskarja za režijo), vendar med njimi ni bilo takšnega, ki bi ga po učinku lahko primerjali s Scorsesejivimi največjimi dosežki. Volk z Wall Streeta (The Wolf of Wall Street), biografska črna komedija o vzponu in padcu nekdanjega borznega posrednika in prevaranta Jordana Belforta, je njun peti skupni film in prvi, ki se približa režiserjevim znamenitim mojstrovinam.

Volk z Wall Streeta ni Scorsesejev najizvirnejši film, je pa njegov najdaljši, najzabavnejši in, po zaslugi Katarine Čas, edini, ki nosi slovenski pečat. Film, ki ga je Scorsese posnel po scenariju Terencea Winterja, s katerim je sodeloval že pri seriji Imperij pregrehe, si bomo zapomnili tudi po tem, da se je zapisal v Guinessovo knjigo rekordov kot igrani celovečerec, v katerem največkrat izgovorijo besedico fuck: če zaupamo Wikipedii, jo v 179 minutah izrečejo kar 596-krat. Belfortova zgodba je zgodba o kopičenju (in trošenju) brezmejnega bogastva in kletvice so zvok denarja – preobčutljivi člani Akademije, ki se ne morejo s tem sprijazniti, lahko odje*ejo!

Po izletu v družinske vode, ki si ga je Scorsese privoščil s čudovito 3D-pustolovščino Hugo (filma v slovenskih kinematografih žal nismo videli), se je 71-letni režiser vrnil na domač teren s filmom za odrasle, ki ga lahko postavimo ob bok Dobrim fantom in Casinoju – njegovima tematsko in slogovno sorodnima kriminalnima sagama, ki ju je posnel v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Torej v času, ko je Belfort prek svojega podjetja Stratton Oakmont obogatel s preprodajo cenenih delnic, utajo davkov, pranjem denarja, prikrivanjem lastništva in drugimi finančnimi nezakonitostmi, zaradi katerih je nazadnje pristal za zapahi.

Vsi trije filmi se odvijajo v nemoralnih svetovih, skozi katere nas vodijo nemoralni antijunaki, le da tokrat namesto mafijskih poslov potomcev naših vzhodnih sosedov spremljamo kriminal belih ovratnikov, ki ga izvajajo drogirani povzpetniki, medtem ko so ulice newyorške italijanske četrti in lasvegaške igralnice zamenjale razvratne pisarne, razkošne vile in luksuzne jahte. Izrazje ostaja enako sočno, zapleta praktično ni, poudarek je na slikovitih osebnostih in njihovem življenjskem slogu, zgodbo, ki se razteza čez več let, pa nam v prvi osebi in brez dlake na jeziku tudi tokrat pripoveduje šarmantni osrednji protagonist, čigar največja vrlina je iskrenost.

V Volku z Wall Streeta je resda veliko manj nasilja kot v brutalnem Casinoju, je pa zato toliko več seksa in uživanja najrazličnejših, večinoma nezakonitih substanc. Belfort, ki ga DiCaprio opisuje kot sodobnega Kaligulo, s prostitutkine zadnjice veselo njuha kokain, neka druga mladenka ga oralno zadovoljuje med vožnjo v njegovem belem lamborghiniju (prav takšnem, kot ga je v seriji Miami Vice vozil Don Johnson!), s helikopterjem, ki ga pilotira omamljen, trešči na domačo trato … In vse to se zgodi že v prvih minutah filma! Do metanja pritlikavcev v tarče, izživljanja nad sodelavkami, orgij in incesta nas loči samo korak, ki ga pokvarjeni protagonisti filma z Belfortom na čelu v naslednjih treh urah večkrat prestopijo.

Film je dolg, vendar bi lahko naštel filme, pri katerih se je še uvodna špica bolj vlekla. Po dveh ogledih se ne morem spomniti niti enega odvečnega prizora, niti enega trenutka, ki bi ga bilo vredno izrezati. Scorsese in njegova "hišna" montažerka Thelma Schoonmaker, s katero sodeluje že od Pobesnelega bika, sta spet opravila izjemno delo: celoten film učinkuje kot en neprekinjen prizor in po svoji energiji še najbolj spominja na zadnjo tretjino Dobrih fantov, v kateri se omamljenemu Henryju Hillu podira svet.

Svet se začne podirati tudi Belfortu, le da niti on niti gledalci ne vemo, kdaj natančno. Med grajenjem in rušenjem njegovega imperija skoraj ni razlike, v Belfortovem padcu uživamo celo bolj kot v njegovem vzponu. Denar je droga, ki pokvari človeka, in Belfort že zelo zgodaj obogati. Volk z Wall Streeta je na neki način film o odvisnosti, ki preskoči dolgočasni fazi navajanja in odvajanja in se osredotoči na fazo omame. Zgodbo spremljamo skozi oči odvisnika (od seksa, mamil in denarja), ki je ves čas zadet, njegovo mentalno stanje pa se odraža tudi v vizualnem slogu filma. (Ta je sicer značilno scorsesejevski, le da je še bolj potenciran. Volk z Wall Streeta ni tako prelomen, kot so bile Ulice zla in Dobri fantje, to pa samo zato, ker režiser sledi smernicam, ki jih je v preteklosti sam vzpostavil in ki so danes v ameriškem mainstream filmu skoraj samoumevne.)

Čeprav si Belfort zasluži naš prezir, ga ne obsojamo, saj se zavedamo, da je bil samo del sistema, v katerem so sprejemljiva tudi najbolj sprevržena dejanja. Naivnih žrtev, ki so se v želji po hitrem zaslužku pustili opehariti četi njegovih posrednikov in pri tem izgubili vse prihranke, ne vidimo, podrobnosti o njegovih poslih ne izvemo – vse, kar moramo vedeti, je, da so nezakoniti. Film nam pove bolj malo o trgovanju z delnicami, pove pa nam veliko o mentaliteti finančnega sektorja, ki je pred petimi leti povzročila finančno krizo in se do danes ni spremenila, pa tudi o miselnosti sodobne družbe, v kateri je največja vrednota hiter zaslužek.

Belfort je bil majhna riba, ki je želela konkurirati morskim psom, njegovo podjetje – Amerika v malem, kjer je vsak dobil priložnost za uresničitev ameriškega sna – je imelo sedež na Long Islandu, ne na Wall Streetu. Belfort je moral za svoje grehe sicer plačati, toda nanj in na druge protagoniste filma ne gledamo kot na poražence. Wall Street še naprej vodijo njemu podobni volkovi, ki so za svoje početje ostali nekaznovani. Odškodnine, visoke nekaj deset milijonov dolarjev, so glede na dobičke, plače, nagrade in na škodo, ki so jo povzročili, naravnost perverzne, ob njih ne vemo, ali bi se jokali ali smejali. Volk z Wall Streeta, najzabavnejši film leta 2013, nam to dilemo prihrani, a je ob ogledu vendarle prisotna določena mera grenkobe. Saj veste, kako pravijo: volk menja dlako, narave nikoli.

Film črpa energijo iz izjemnega komičnega nastopa Leonarda DiCapria, ki je z vlogo Jordana Belforta postavil piko na i dolgoletnemu sodelovanju s Scorsesejem. Po njegovi zaslugi tri ure zdrvijo mimo. Če bi se v družbi našega pripovedovalca počutili neprijetno, in za to obstaja dovolj razlogov, bi bila izkušnja neznosna. Na srečo nas najboljši igralec svoje generacije očara s kombinacijo iskrenosti, šarma, nalezljive energije in samodestruktivnega vedenja, ki se proti koncu filma vedno bolj stopnjuje in doseže vrhunec v nepozabnem prizoru, v katerem se zadrogirani Belfort plazi do svojega avtomobila. DiCaprio je bil vselej prepričljiv, toda tako sproščen ni bil še nikoli.

Leo v filmu ni osamljen. Oporo mu ponuja predvsem izvrstni Jonah Hill, ki blesti v vlogi njegovega zvestega pribočnika Donnieja Azoffa – manj inteligentne in manj šarmantne različice Jordana Belforta. V stranskih vlogah se izkažeta tudi Margot Robbie, ki igra Belfortovo seksi drugo ženo, in Rob Reiner, ki igra njegovega očeta, še posebej močan vtis pa pustita Kyle Chandler in Matthew McConaughey, ki se pojavita v samo dveh večjih prizorih, a sta v vlogah agenta FBI oziroma Belfortovega mentorja tako prepričljiva, da si filma brez njiju praktično ne moremo predstavljati.

Kar nas pripelje do Katarine Čas. Da, njena vloga je stranska oziroma tako kot večina drugih vlog v filmu epizodna, vendar zato toliko opaznejša. Slovenska igralka je več kot očitno pustila močan vtis na Martyju, ki se je odločil spremeniti poreklo njenega lika – Časova igra Švicarko slovenskih korenin, ki pomaga Belfortu tihotapiti denar v švicarske banke –, v filmu pa se pojavi celo slovenska zastava, tako da smo lahko na njen prispevek upravičeno ponosni. O promocijskih učinkih naše države bi težko govorili, je pa lepo videti, da je ta postala del Scorsesejeve filmografije. Če vas bo zamikalo, da bi Časovi med filmom zaploskali, si dajte duška – vprašanje, kdaj boste spet imeli tako imenitno priložnost.

Scorsese je nedavno naznanil svojo upokojitev z besedami, da ima morda v sebi še dva filma. Ne morem si zamisliti desetletja brez Martyjevih filmov. Takrat nas bo tolažilo vsaj dejstvo, da nam je zapustil bogato filmsko zapuščino. Pustimo času čas, toda občutek imam, da se bo Volk z Wall Streeta po priljubljenosti uvrščal v njen vrh.