Ponedeljek, 6. 1. 2014, 12.40
7 let, 2 meseca
OCENA FILMA: Ugrabljeni
Temačen, slogovno izpopolnjen, moralno kompleksen in odlično odigran triler, ob katerem se boste spraševali, kako daleč bi šli, da bi rešili življenje svojemu otroku.
Film Ugrabljeni (Prisoners), najboljši triler leta 2013, je v slovenske kinematografe prispel z manjšo zamudo, vendar ob primernem času. Po kičastem veselem decembru, ko so na velikih in malih zaslonih kraljevali Božički in jelenčki, se še toliko bolj prileže film, ki nas spomni, da niso vsi možje dobri in da so tudi dobri možje sposobni okrutnih ravnanj. Temačen hollywoodski prvenec kanadskega režiserja Denisa Villeneuva (Ženska, ki poje) nam lahko torej služi kot svojevrsten januarski reality check, kot filmski inzulin za znižanje ravni sladkorja, ki smo ga zaužili v preteklem mesecu.
Zgodba: Hugh Jackman igra Kellerja Doverja, tesarja v finančnih težavah in pobožnega družinskega človeka, ki se mu življenje postavi na glavo, ko neznanec ugrabi njegovo šestletno hčerko in hčerko družinskih prijateljev (Terrence Howard in Viola Davis). Za njuno izginotje najprej osumijo čudaškega Alexa Jonesa (Paul Dano), voznika avtodoma, ki so ga tisti dan opazili parkiranega v bližini njihove hiše. Redkobesedni mladenič, ki ima inteligenčni količnik desetletnika, vpletenost v ugrabitev zanika. Ker preiskovalci pod vodstvom detektiva Lokija (Jake Gyllenhaal) ne odkrijejo nobenega forenzičnega dokaza, jim ne preostane drugega, kot da ga po 48 urah izpustijo na prostost. A Keller je prepričan v Alexovo vpletenost, zato se odloči vzeti pravico v svoje roke in iz njega izsiliti informacije, ki bi ga pripeljale do hčerke.
Ste že začeli razmišljati, kdo bi bil lahko ugrabitelj? Kaj pa, če ste se zmotili? To bi se moral vprašati tudi Keller. Če se veselite reševanja detektivske uganke, se lahko zgodi, da vas bo film razočaral. Ugrabljeni niso običajen proceduralni triler. Namesto klasične igre mačke z mišjo pričakujte psihološko srhljivko, v kateri so zločin in njegove posledice obravnavani precej kompleksno, meje med dobrim in zlim pa zabrisane. Ugrabitev deklic je izvirni greh, ki pripravi dobre ljudi, da prekršijo etične norme in ravnajo nečloveško (oziroma preveč človeško, kakor vzamete). So takšni ljudje še vedno dobri? So zločinci najhujše vrste, ki škodujejo otrokom, sploh še ljudje?
Keller, ki mu čustva popolnoma zameglijo razum, meni, da niso. To je predpogoj za to, da lahko naredi, kar naredi, pri čemer spregleda, da je s tem, ko je vzel pravico v svoje roke, tudi sam izgubil del svoje človečnosti. Pred našimi očmi se iz svetnika spremeni v grešnika, iz človeka v žival, svoj delež krivde pa nosita tudi starša druge ugrabljene deklice. Slovenski prevod naslova bi se moral glasiti Ujetniki – skoraj vsi liki v filmu so ujetniki svojih čustev, predsodkov, demonov in strahov, pa tudi pričakovanj širše družbe (od očetov se pričakuje, da bodo varovali svojo družino). Določajo jih njihova dejanja, motivi – tudi če je motiv rešitev otroškega življenja – se zdijo manj pomembni. Na Ugrabljene lahko gledamo kot na obsodbo mučenja in drugih praks, pri katerih cilji opravičujejo sredstva.
Čeprav je sporočilo filma jasno, se scenarij Aarona Guzikowskija izogne čezmernemu moraliziranju. Režiser Villeneuve prepusti igralcem, da opravijo svoje, moralna kompleksnost zgodbe se odraža v njihovih prepričljivih nastopih. Jackmanov je sicer najopaznejši in najbolj čustveno silovit (Wolverine je v primerjavi z razjarjenim Kellerjem videti kot krotek mucek), toda Gyllenhaalov je tisti, po katerem si bomo film zapomnili. Igralec je iz vloge skrivnostnega detektiva, ki na papirju ni obljubljala veliko, ustvaril večplasten lik, ki nas vodi po labirintu človeškega uma. Odlično igralsko zasedbo dopolnjujeta Howard in Davisova, v vlogi Alexove stoične tete se izkaže tudi neprepoznavna oskarjevka Melissa Leo, medtem ko je Maria Bello v vlogi Kellerjeve strte žene nekoliko zapostavljena.
Ob nastopajočih osebnostih se nam utrne več vprašanj, kot pa dobimo odgovorov, kar velja tudi za film, ki ga lahko po vsebini primerjamo z Eastwoodovo Skrivnostno reko, po slogu pa s Fincherjevim Zodiakom (za temačno fotografijo je poskrbel mojster svoje obrti Roger Deakins). Na najpomembnejše vprašanje – kako daleč bi šli, da bi rešili življenje svojega otroka? – si boste morali odgovoriti sami.