OCENA FILMA: Thor: Svet teme

Nadaljevanje pustolovščin nordijskega božanstva Thora, mogočnega maščevalca, v Svetu teme zgodbo kontinuirano postavi v čas po dogodkih, ki so se odvili tako v prvem delu Thora kot Maščevalcih. Postavni dolgolasi blondinec, ob katerem se zašibijo kolena še tako zadrti ženski (in moškemu), ki vihti mogočno kladivo Mjölnir, mora tokrat pred pretečo nevarnostjo v obliki starodavne zlobne rase temnih vilincev, ki ji poveljuje maščevalni Malekith, rešiti Zemljo in vseh devet svetov, ki po mitološkem prepričanju Asgarda, Thorovega rojstnega kraja, tvorijo vesolje. Malekith želi namreč s posebej močnim orožjem, imenovanim Eter, v času medgalaktične poravnave, ki se pripeti vsakih pet tisoč let, vseh devet svetov pahniti v večno temo in tako zavladati vesolju. Soočen z nevarnostjo, ki je niti praoče Odin ne more ustaviti, se Thor poda na najbolj nevarno osebno popotovanje do zdaj, ponovno združen s svojo zemeljsko ljubeznijo, znanstvenico Jane Foster. Na tej poti mora žrtvovati vse, kar mu je ljubo, da reši nas in preostale svetove.

Bere se precej spektakularno, mar ne? In na prvo žogo tudi je.

Po vseh mogočih finančnih in kritiških uspehih, ki jih je v zadnjih letih s svojimi filmi o superjunakih nizal studio Marvel, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo Thoru spisali novo filmsko zgodbo in jo pokazali gledalcem.

Film je od svojega predhodnika, ki ga je režiral Britanec Kenneth Branagh, večji v vseh pogledih: v finančnem, kompleksnosti predstavljene zgodbe, številu posebnih učinkov … le srca in duše nima na pravem mestu. Saj sta tam, temu ne gre oporekati, le da žal zakrita s preveč okornim in preveč zakompliciranim scenarijem. Da o luknjah v njem sploh ne izgubljam besed. Prav te luknje so največja težava filma, saj otežujejo nemoteno spremljanje dogajanja na platnu. Kar nekajkrat sem se namreč vprašal, čemu to, zakaj ono, kaj je želel s tem povedati. Še posebej velike težave sem imel pri "znanstveno-laičnih" razlagah izginotij različnih predmetov v nevidnih prehodih med svetovi. Tudi to, kako se Jane kar naenkrat znajde v Svetu teme, se nehote poveže z Etrom in se ponovno sreča s svojim srčnim mišičastim izvoljencem (v prvem delu Thora namreč uničijo most med svetovi Bifrost, Jane in Thor pa ostaneta vsak v svoji dimenziji).

Thor: Svet teme vseeno postreže z ambicioznim pristopom mladega režiserja Alana Taylorja (ki se je do zdaj kalil le v režiji uspešne TV-serije Igra prestolov), izvrstno skoreografiranimi boji med pro- in antagonisti, barvitostjo svetov, ki so Asgard, Vanaheim in Svartalfheim, izstopajočim čustvenim trenutkom, ko prebivalci Asgarda izgubijo ljubljeno osebo, in dobrimi (ne dih jemajočimi) učinki (žal je tako, da so nas v preteklih letih s perfekcionizmom vse preveč razvajali James Cameron z Avatarjem, Joss Whedon z Maščevalci in Ang Lee s Pijevim življenjem, če jih naštejem le nekaj).

Velik plus filma so tudi igralci. Chris Hemsworth je v vlogi Thora še vedno privlačno karizmatičen, robusten in preteč, ko mora biti, krhek (če je dvometrska gora mišic sploh lahko krhka) in nežen, ko vloga to od njega zahteva. Kemija med njim in Jane Foster, ki jo je prepričljivo upodobila Natalie Portman, žal zvodeni in nekako ni tako silovita, kot bi morala biti. Ne vem, zakaj, ko sta v prvem delu Thora tako lepo pripravila teren za nadaljnjo romanco. Najbolje se je ponovno odrezal Tom Hiddleston v vlogi žrtvenega jagnjeta, Thorovega polbrata Lokija. Kljub njegovi ledeni zlobi, ki smo je bili deležni v prvem delu Thora in Maščevalcih, je v Svetu teme na plano stopila njegova človeška, ranljiva stran … in antijunak je postal (umrljiv) junak. Tudi Anthony Hopkins kot kralj Odin, Rene Russo kot kraljica Friga, Idris Elba kot varuh magičnega mostu Bifrosta Heimdall in Christopher Eccleston kot negativec Malekith (premalo časa na platnu, da bi lahko s svojo mogočno zlobno prezenco pustil večji vtis) so delo opravili hvalevredno.

Zanemariti ne smem niti izvrstne, junaško zveneče glasbene podlage, ki jo je tokrat spisal Brian Tyler (za prvi del je glasbo ustvaril Škot Patrick Doyle). Še posebej všečna je glavna tema, polna fanfar in tresočih se trobil.

Dve uri trajajoča znanstvenofantastična ekstravaganca mine hitro, a brez pretresov in presenečenj. Škoda, lahko bi bil izvrsten filmski posladek, ki bi zadovoljil na obeh ravneh, čustveni in vizualni. Tako je le paša za oči, a ne tudi balzam za dušo.

Kaj bo prinesla Marvelova prihodnost z nadaljevanjem Stotnika Amerike in Varuhi galaksije (premieri obeh filmov bosta prihodnje leto), bomo še videli … Upajmo samo, da se studio počasi ne izpeva.